Jedro

Ne gre za identična predloga za začasno odredbo. Identitete ni že iz razloga, ker sta vsebina in obseg predlaganega zavarovanja obeh začasnih odredb različna. Za presojo o tem, ali gre za identični zahtevi za sodno varstvo sta namreč pomembna tako obseg in vsebina predlaganega zavarovanja, kot tudi zatrjevano dejansko stanje, na katerem temelji predlog za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 24. 9. 2024, ki¹ glasi: "Dolžnika dolžnice A. A., B. B. in C. C., dolžnici ali komu drugemu po njenem nalogu ne smeta izplačati terjatve iz naslova kupnine za nepremičnino parcela 558/2, k. o. ... (ID ...), do celote (1/1), dolžnica pa ne sme izterjati terjatve iz naslova kupnine za navedeno nepremičnino ali razpolagati z njo. Ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti odločbe v tej pravdi." V II. točki izreka je sklenilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe po predlogu z dne 24. 9. 2024.

2.Zoper sklep tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) vlaga po pooblaščenki pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, ki ga je v tem postopku zavarovanja uporabiti na podlagi 15. in 239. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, toženi stranki (v nadaljevanju tudi toženka) pa naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Meni, da ne gre za identiteto zadev, čeprav je sodišče svojo odločitev oprlo na predhodno odločitev; s prvim predlogom za začasno odredbo je namreč predlagala, da se toženki nepremičnino prepove odtujiti ali obremeniti, v obravnavanem predlogu pa se pravno varstvo nanaša na zagotovitev, da bi toženka v trenutku, ko bo odločeno o tožbenem zahtevku, še razpolagala s terjatvijo do kupcev nepremičnine, zato bi toženko zgolj z zavarovanjem likvidnega premoženja bistveno manj obremenjevala v njenih pravicah. Sodišče je z opustitvijo izvedbe dokaza z zaslišanjem strank tožnici odvzelo pravico do neposrednega obravnavanja. Toženka ima namen s kupnino razpolagati na način, da jo razdrobi, odsvoji in skrije; v podkrepitev svojih navedb je predlagala zaslišanje strank, saj bi zlasti toženka lahko izpovedala o slednjem. Toženkina navedba, da namerava s prejeto kupnino kupiti drugo nepremičnino, ostane zgolj nedokazana navedba, saj toženka zanjo ne predloži dokazov, medtem ko tožnica drugih dokazov ne more predlagati, ker niso v njeni zaznavni sferi. Edinega možnega dokaza sodišče ne bi smelo pavšalno zavrniti, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno. Sklepa zato tudi ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je ob sklicu na sklep z dne 23. 5. 2024 kot verjetnejše ocenilo navedbe toženke, da je namen prodaje obravnavane nepremičnine toženkina želja po nakupu druge nepremičnine, ker zaradi starosti in slabega zdravja niti sama niti s svojim partnerjem ni sposobna skrbeti za obsežno nepremičnino. Sodišče torej le na podlagi te trditve zaključi, da ni utemeljeno tožničino zatrjevanje, da toženka s prodajo svoje nepremičnine poskuša skriti sredstva. Takšen zaključek je neosnovan in pavšalen, saj sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z neposrednim zaslišanjem strank, le tehtanje nasprotujočih navedb ene in druge stranke pa ne zadošča za dosego dokaznega standarda verjetnosti. Kupca sta nepremičnino že prevzela v dejansko posest in toženka v nepremičnini ne stanuje, zato nakup druge nepremičnine, ki naj bi bil razlog za prodajo obravnavane, očitno ne predstavlja nujnega pogoja za rešitev toženkinega stanovanjskega problema, posledično pa je toženkino razpolaganje s kupnino povsem prosto. Ker namen nakupa nove nepremičnine s strani toženke ni izkazan niti ni nujno potreben za toženkino bivanje, ne more pomeniti, da je tožničin pomislek glede toženkinega razpolaganja s kupnino neutemeljen, pač pa je ta, upoštevaje vsa relevantna dejstva in okoliščine, povsem legitimen.

Tožnica je dokazala konkretno in subjektivno ravnanje v smeri onemogočanja oziroma oteževanja uveljavitve terjatve, ne more pa navesti točno, na kakšen način bo toženka v prihodnosti razdrobila in skrila premoženje, ki ga, kljub dejanskemu prenosu posesti na obravnavani nepremičnini, očitno še ni prejela. V posledici nesubstancirano zavrnjenih dokaznih predlogov so razlogi sklepa sodišča prve stopnje nejasni in neobrazloženi, dejansko stanje pa je nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Že dejstvo, da je toženka edino nepremičnino prodala, utemeljuje obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev tožničine terjatve zaradi toženkinega ravnanja onemogočena ali precej otežena (sklepa VSL I Cp 137/2023 in II Cp 808/2019). V nasprotju z zaključki sodišča ni mogoče zanemariti, da lahko pretvorba nelikvidnega premoženja v likvidno v določenih okoliščinah pomeni povečano nevarnost hitrega zmanjšanja oziroma popolnega unovčenja te oblike premoženja. Tudi ne držijo zaključki sodišča, da dejstvo, da preostali del kupnine še ni bil nakazan, vsled zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve, ni nenavadno. Zaznamba je bila namreč izbrisana z učinkom od 30. 8. 2024, poleg tega je bila vpisana tudi predznamba lastninske pravice, kupca v nepremičnini že stanujeta, zato ni moč govoriti o kakršnikoli negotovosti pravnega posla. Nedvomno je, da bo vsakršna razdrobitev premoženja toženke otežila izvršitev visoke in verjetno izkazane tožničine terjatve, upoštevaje dejstvo, da tožnica očitno ne potrebuje nove nepremičnine, ki bi ji zagotavljala prebivanje, pa ne gre za preprosto spremembo oblike premoženja in prodaja v konkretnih okoliščinah ne zagotavlja premoženjskega ekvivalenta v toženkino premoženje. Glede neznatne škode, ki bi jo v primeru izdaje začasne odredbe utrpela toženka, nasprotuje ugotovitvam sodišča, da ni izkazala navedb, da toženka nima stanovanjskega problema. Pojasnila je, da toženka ne prebiva več v nepremičnini, v dokaz je predlagala zaslišanje tožnice, ki je bil nezakonito zavrnjen. Po navedbah sodišča terjatev 139.000,00 EUR ne pomeni neznatne škode, vendar sodišče spregleda, da se je s to opredelitvijo postavilo le v kožo toženke, ki bi bila le za določen čas onemogočena v razpolaganju z denarno terjatvijo, medtem ko ista škoda tožnice, za katero sicer obstaja velika nevarnost, da je ob izdaji odločbe o tožbenemu zahtevku ne bo več mogoče uveljaviti, za sodišče ni relevantna, dokler dejansko ne nastane. Predlagana začasna odredba toženke sploh ne bi omejevala, saj v njene siceršnje prihodke ne posega, toženka pa z obravnavanim premoženjem doslej ni razpolagala, zato so tudi zaključki sodišča napačni. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V obravnavani zadevi je tožnica doslej vložila dva predloga za izdajo začasne odredbe. O prvem, ki ga je vložila hkrati s tožbo, je že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 23. 5. 2024. Tožnica je z vlogo z dne 20. 9. 2024 podala nov, drugi predlog, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z dne 7. 10. 2024. Zgolj ta odločitev je predmet pritožbenega preizkusa.

5.Izpodbijani sklep je razumljivo obrazložen, ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in tudi niso v nasprotju z odločitvijo v izreku, tako da omogoča pritožbeni preizkus tako strankama (za sestavo pritožbe) kot tudi pritožbenemu sodišču, kar je bistvo postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pa tudi sicer pritožbeno sodišče pazi uradoma.

6.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, po kateri se šteje, da so pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjate izpolnjeni, če tožnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženca nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ), hkrati pa mora izkazati še en pogoj, in sicer mora bodisi verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ) bodisi verjetno izkazati, da bi toženec s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Tožnica se je sklicevala na obstoj obeh pogojev, vendar kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nobenega od njiju ni izkazala s stopnjo verjetnosti.

7.Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno navedlo, da v konkretnem postopku narok ni obvezen (29.a člen ZIZ). Ob oceni, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno, da omogoča odločanje o začasni odredbi brez izvedbe naroka, in ob pojasnilu, da se z zaslišanjem pravdnih strank ne more nadomestiti in dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage, je obrazložilo, čemu ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem pravdnih strank. Ob tem je dodati, da mora stranka, ki izvedbo dokaza predlaga, konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Če dokazni predlog navedbe konkretnih pravno pomembnih dejstev, o katerih naj bo stranka zaslišana (236. člen v zvezi z 263. členom ZPP), ne vsebuje, je tak dokazni predlog pomanjkljiv. Prav tak je bil v konkretnem primeru dokazni predlog tožnice po zaslišanju pravdnih strank. Kot nedopustne pritožbene novote po prvem odstavku 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je zato šteti pritožbene navedbe, da bi toženka, če bi bila zaslišana, lahko konkretneje izpovedala o tem, kako namerava razpolagati s prejeto kupnino, saj jih tožnica podaja prvič šele v obravnavani pritožbi in ob tem ne izkaže upravičenih razlogov, čemu jih ni navedla že pred sodiščem prve stopnje.

8.Po zaključku sodišča prve stopnje je tožnica uspela izkazati za verjeten obstoj vtoževane denarne terjatve, ni pa uspela z verjetnostjo izkazati obstoja kumulativno zahtevanega pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe iz drugega oziroma tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

9.Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da ne gre za identična predloga za začasno odredbo; identitete ni že iz razloga, ker sta vsebina in obseg predlaganega zavarovanja obeh začasnih odredb različna. Za presojo o tem, ali gre za identični zahtevi za sodno varstvo sta namreč pomembna tako obseg in vsebina predlaganega zavarovanja, kot tudi zatrjevano dejansko stanje, na katerem temelji predlog za izdajo začasne odredbe.²

10.Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnica v (novem) predlogu za izdajo začasne odredbe trdila: - da je pogodba o prodaji toženkine nepremičnine očitno fiktivna, vnaprej dogovorjena ter namenjena prikazu prenosa edinega toženkinega premoženja na tretjo osebo (zatrjujoč, da so imeli kupca in toženka pri nakupu isto pooblaščenko; da kupca nista uveljavljala predkupne pravice; da kupnina do sedaj še ni bila plačana, čeprav je bil rok za plačilo že štiri mesece nazaj) in da obstoji nevarnost, da toženka ne bo prejela denarne protivrednosti za nepremičnino, s čimer bo prišlo do zmanjšanja njenega premoženja; - da kupca že stanujeta v nepremičnini in da očitno toženkine navedbe o rešitvi stanovanjskega problema s prodajo ne držijo; - da je nevarnost hitrega in občutnega zmanjšanja oz. popolnega unovčenja premoženja zaradi toženkine starosti, slabega dohodkovnega in socialnega ter zdravstvenega stanja velika, vrednost spornega predmeta pa visoka; - da toženka nima drugega premoženja večje vrednosti in so njeni osebni dohodki nizki.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica s temi trditvami ni izkazala pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.³ Izkazala je zgolj, da je prodajalko in kupca zastopala ista odvetnica, vendar to samo po sebi ne zadostuje za izkaz verjetnosti, da je kupna pogodba fiktivna oz. da toženka celotne kupnine ne bo prejela. Prepričljivo je sodišče pojasnilo tudi, da dejstvo, da preostanek kupnine ni bil nakazan do roka, ni nenavadno, saj je bila vsled izdanega sklepa o začasni odredbi v zemljiški knjigi vknjižena zaznamba prepovedi odtujitve ali obremenitve. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da zgolj tožničino zatrjevanje, da toženka namenoma ne sprejme kupnine od kupcev in da kupca nista uveljavljala predkupne pravice, brez morebitnih dodatnih navedb, še ne izkazuje tega pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe. Tožnica z v predlogu podanimi trditvami tudi ni uspela z verjetnostjo izkazati, da ima toženka stanovanjski problem že rešen oziroma, da ga ne bo reševala s prejeto kupnino. Tožnica po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni podala konkretiziranih trditev, ki bi z verjetnostjo izkazovale nevarnost, da bi bila zaradi toženkinega razpolaganja z njenim premoženjem uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena.

12.Po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje tožnica tudi ni verjetno izkazala, da bi toženki z izdajo predlagane začasne odredbe nastala le neznatna škoda (pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ).⁴ Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo. Tožničine trditve, da predlagana začasna odredba ne bo vplivala na siceršnje prihodke toženke, na njene običajne zmožnosti za preživljanje in na njena sredstva na TRR, zato nastanka neznatne škode še ne izkazujejo. Pojem neznatne škode lahko predstavlja le takšno škodo, ki toženke ne bo omejevala. V predlogu je tožnica zatrjevala tudi, da v nepremičnini že dlje časa prebivata kupca in ne toženka, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da ima toženka rešeno bivanjsko situacijo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno obrazložilo, da tožnica že trditveno ni izkazala za verjetno, da predlagana začasna odredba ne bi v ničemer vplivala na toženkino bivanjsko situacijo. Pravilno je v izpodbijanem sklepu tudi pojasnjeno, da se za izpolnjenosti tega pogoja ne primerja prikrajšanje obeh strank v primeru izdaje oz. neizdaje začasne odredbe, ampak se ugotavlja le znatnost škode, ki bo z začasnim zavarovanjem nastala toženki.

13.Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen.

14.Sodišče druge stopnje je zato v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 239. členom ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ ter 239. členom ZIZ.

15.Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s pritožbeno neizpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje pod točko II. izreka izpodbijanega sklepa.

-------------------------------

1 V povzetku. 2 Prim. npr. tudi sklep VSL I Cp 2788/2013 z dne 23. 10. 2013. 3 Primerjaj točko 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 4 Primerjaj točko 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 270/1, 270/2, 270/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.