Jedro

Tožniku ne pripada pravica do predčasne pokojnine po 2. alineji 1. odstavka 396. člena ZPIZ-1 v prvi vrsti že zato, ker pred brezposelnostjo sploh ni bil v delovnem razmerju, temveč je bil samostojni podjetnik, drugič pa zato, ker iz navedene določbe izhaja, da ta ne ureja primera prenehanja delovnega razmerja na sploh, temveč le prenehanja zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov.

396. člen ZPIZ-1 v zvezi z uveljavljanjem pravice do starostne ali predčasne pokojnine ne izključuje samostojnih podjetnikov in jih ne postavlja v neenakopraven položaj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po ponovljenem postopku ugodilo zahtevku tožnika in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 28. 5. 2004 in 2. 3. 2004, priznalo tožniku pravico do predčasne pokojnine od 1. 1. 2000 dalje, naložilo toženi stranki, da tožniku izda odločbo o odmeri in višini predčasne pokojnine v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe in mu izplačuje to pokojnino z uskladitvami od 1. 6. 2003 dalje, toženi stranki pa je naložilo tudi povrnitev stroškov postopka.

V razlogih sodbe se je sodišče oprlo na določbo 396. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) in ugotovilo, da je tožnik na dan 31. 12. 1999 izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do predčasne pokojnine, saj mu je manjkalo manj kot pet let starosti in pokojninske dobe. Ker je tožnik prenehal z samostojno dejavnostjo 30. 10. 1997 in je do prenehanja prišlo brez njegove krivde oziroma proti njegovi volji, je bil v skladu z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nadalj.) upravičen tudi do nadomestila za čas brezposelnosti do 30. 11. 1999. Prav na podlagi teh ugotovitev in 2. alineje prvega odstavka 396. člena ZPIZ-1 (ki sicer ureja primer prenehanja delovnega razmerja za zavarovance, ki so v delovnem razmerju) je tožniku priznalo pravico do predčasne pokojnine ter toženi stranki naložilo, da o tem izda posebno odločbo ter tožniku pokojnino izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in za šest mesecev nazaj (od 1. 6. 2003 dalje).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo. Presodilo je, da tožnik razen splošnih pogojev glede manjkajoče starosti in pokojninske dobe ne izpolnjuje ostalih pogojev za priznanje predčasne pokojnine po prvem odstavku 396. člena ZPIZ-1. Ne izpolnjuje niti pogoja po 2. alineji prvega odstavka 396. člena ZPIZ-1, saj ta določa, da pravica do predčasne pokojnine pripada zavarovancu, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov do vključno 31. 12. 1999 in je do navedenega dne ostal dejansko nezaposlen. Tožnik ni bil v delovnem razmerju, temveč samostojni podjetnik in mu zato delovno razmerje ni moglo prenehati zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov. Pojasnilo je tudi, da 396. člen ZPIZ-1 spada med prehodne in končne določbe, katerih namen je urediti nemoten in postopen prehod iz starega v nov sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja in s tem v zvezi predvsem varstvo pričakovanih pravic zavarovancev. Določba natančneje opredeljuje primere in pogoje, po katerih lahko posamezna skupina zavarovancev uveljavi pravico do starostne ali predčasne pokojnine po prejšnjih predpisih in predstavlja izjemo od sedaj veljavnih predpisov. To izjemo je v skladu s splošnimi načeli treba tolmačiti restriktivno. Z določbo 396. člena ZPIZ-1 zakonodajalec tudi ni kršil načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj. - v nadaljevanju Ustava).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji med drugim navaja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je pridobil pravico do predčasne pokojnine po 40. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.), ker je bil nezaposlen in je bil v zadnjih 24 mesecih najmanj 12 mesecev prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve. Po prenehanju samostojne dejavnosti brez lastne krivde se je brez kakršnihkoli težav prijavil pri zavodu za zaposlovanje in prejemal denarno nadomestilo, čeprav so bila merila in kriteriji za pridobitev takšnega nadomestila restriktivni. Stališče sodišča, da je pravica do predčasne upokojitve v skladu z določbo 396. člena ZPIZ-1 vezana le na prenehanje delovnega razmerja, ne pa tudi na prenehanje dela iz drugih operativnih razlogov, dejansko pomeni diskriminacijo samostojnih podjetnikov. Sodišče druge stopnje je že zavzelo drugačno stališče. Ponavlja, da je v letu 1997 ostal brez dela, in sicer brez krivde oziroma proti svoji volji, da je bil od tedaj dejansko brezposeln in mu zato pripada pravica do predčasne pokojnine. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 172/2006 v zvezi s pravico do delne pokojnine.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. ter prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi s 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Ker revident ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega razloga ni preizkušalo.

7. Iz dejanskih ugotovitev, ki ne morejo biti predmet revizijskega postopka (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je bil tožnik dne 31. 12. 1999 star 53 let in deset mesecev in je imel 34 let in dva meseca pokojninske dobe. Nazadnje je opravljal samostojno dejavnost do 30. 10. 1997, ko mu je prenehala najemna pogodba za lokal, nato pa je od 1. 12. 1997 do 30. 11. 1999 prejemal denarno nadomestilo pri zavodu za zaposlovanje. V evidenco brezposelnih oseb je bil vpisan tudi po tem datumu - do 31. 3. 2000. 8. Tožnik je dne 18. 11. 2003 pri toženi stranki vložil zahtevo za priznanje pravice do pokojnine po starih predpisih, s tem v zvezi pa se je glede na njegov dejanski status zastavljalo le vprašanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice do predčasne pokojnine po prvem odstavku 396. člena ZPIZ-1. 9. Po tej določbi lahko zavarovanec, ki mu je na dan 31. 12. 1999 do izpolnitve pogojev za pridobitev do starostne ali predčasne pokojnine po predpisih, veljavnih do tega dne, manjkalo pet let starosti in pokojninske dobe ali manj, uveljavi pravico do starostne ali predčasne pokojnine po teh predpisih, če: - je na dan 31. 12. 1999 užival pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti oziroma mu je na ta dan pravica do denarnega nadomestila mirovala, po 1. 1. 2000 pa je uveljavil pravico do denarnega nadomestila za preostali čas ali - mu je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov do vključno 31. 12. 1999 in je do navedenega dne ostal dejansko nezaposlen; - ima na dan 31. 12. 1999 status delovnega invalida II. oziroma III. kategorije; - mu je delovno razmerje za nedoločen čas prenehalo brez lastne krivde pred uvedbo stečaja podjetja, uvedenega do 31. 12. 1999 in je bil do 31. 12. 1999 prijavljen pri zavodu za zaposlovanje več kot 24 mesecev ter je do 31. 12. 1999 ostal dejansko nezaposlen.

10. Ker tožnik na dan 31. 12. 1999 ni užival pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti oziroma mu ta pravica ni mirovala, na ta dan pa tudi ni imel statusa delovnega invalida II. oziroma III. kategorije ter mu delovno razmerje ni prenehalo pred uvedbo stečaja podjetja do 31. 12. 1999, je sodišče pravilno odločilo, da mu ne pripada pravica do predčasne pokojnine po 1., 3. in 4. alineji prvega odstavka 396. člena ZPIZ-1. 11. Ta pravica mu ne pripada niti po 2. alineji prvega odstavka iste zakonske določbe. V prvi vrsti že zato, ker tožnik pred svojo brezposelnostjo sploh ni bil v delovnem razmerju, temveč je bil samostojni podjetnik, drugič pa zato, ker iz navedene določbe izhaja, da ta ne ureja primera prenehanja delovnega razmerja na sploh, temveč le prenehanja zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov. Operativne razloge določa delovna zakonodaja (29. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 – 71/93), vendar spet le v zvezi s pravicami delavcev, ki jim zaradi teh razlogov preneha delovno razmerje in ne v zvezi s prenehanjem dejavnosti samostojnih podjetnikov. Prenehanja dejavnosti samostojnega podjetnika in prenehanje delovnega razmerja delavcu zaradi operativnih razlogov zato ni mogoče mešati oziroma izenačevati.

12. Tožnik se v zvezi s podlago za uveljavitev pravice do predčasne pokojnine po prvem odstavku 396. člena ZPIZ-1 tudi neutemeljeno sklicuje na nekrivdno prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika, saj glede na določbo 2. alineje prvega odstavka 396. člena ZPIZ-1 ta okoliščina ni pomembna. Pomembna je bila lahko le v zvezi s tožnikovo pravico do prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti po ZZZPB.

13. Neutemeljeno je tudi revizijsko zavzemanje za to, da naj bi pridobil pravico do predčasne pokojnine že po 40. členu ZPIZ, saj je bil po tej določbi osnovni pogoj za pridobitev te pravice, da je zavarovanec dopolnil najmanj 35 let pokojninske dobe in 58 let starosti (za moškega). Tožnik nobenega od teh pogojev do uveljavitve ZPIZ-1 ni izpolnil. Zato na tej podlagi, v povezavi s 392. členom ZPIZ-1 njegov zahtevek ni utemeljen.

14. Neutemeljeno se sklicuje tudi na neenakopravno obravnavanje in v zvezi s tem na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007. Citirana odločba se nanaša na primer pridobitve pravice do delne pokojnine samozaposlenega zavarovanca in upošteva tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006, ki je ugotovilo, da sta prvi odstavek 58. člena in drugi odstavek 178. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo, itd.. V primeru 396. člena ZPIZ-1 sodišče druge stopnje ni bilo mnenja, da je ta določba protiustavna in ni prekinilo postopka ter začelo postopka pred Ustavnim sodiščem v skladu s prvim odstavkom 156. člena Ustave. S to presojo se strinja tudi revizijsko sodišče, saj 396. člen ZPIZ-1 (v nasprotju z določbama o pravici do delne pokojnine) v zvezi z uveljavljanjem pravice do starostne ali predčasne pokojnine ne izključuje samostojnih podjetnikov in jih ne postavlja v neenakopraven položaj. Le iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 396. člena ZPIZ-1 izhaja, da urejata izrecno le pravico delavcev po prenehanju delovnega razmerja, iz določb 1. in 3. alineje prvega odstavka ter drugega in tretjega odstavka 396. člena ZPIZ-1 pa, da pravico do starostne ali predčasne pokojnine po prejšnjih predpisih v skladu s temi določbami lahko pridobijo tudi drugi zavarovanci, torej tudi samostojni podjetniki. Zakon te kategorije zavarovancev ni izključil in jim je omogočil uveljavitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po prejšnjih predpisih na več podlagah, vendar ob dodatno določenih pogojih, ki jih tožnik ne izpolnjuje.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.