Jedro

Ker izvršilni postopek za izvršitev sodne poravnave še teče in še ni jasno ali res ne bo izvršena, ima pritožba prav, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek zoper njo vložila preuranjeno, saj bodo pogoji za vzpostavitev poroštvene zaveze po sodni poravnavi nastopili šele, ko bo dokončno jasno, da tudi zoper dolžnika tožeča stranka v izvršilnem postopku ne bo poplačana.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (I. in III. točka izreka) spremeni tako, da izrek sodbe glasi: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 5. 2014 VL 70778/2014 se razveljavi tudi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 23.076,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 1.470,31 EUR od dne 31. 5. 2011 dalje do plačila, - od zneska 1.470,31 EUR od dne 29. 6. 2011 dalje do plačila, - od zneska 20.136,12 EUR od dne 21. 7. 2011 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 6. 2014 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne. II.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.381,65 EUR stroškov postopka na prvi stopnji v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.”

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.568,04 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 748/2014 z dne 7. 4. 2015 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 5. 2014 VL 70778/2014 se delno vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 23.076,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 1.470,31 EUR od dne 31. 5. 2011 dalje do plačila, - od zneska 1.470,31 EUR od dne 29. 6. 2011 dalje do plačila, - od zneska 20.136,12 EUR od dne 21. 7. 2011 dalje do plačila in - za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 6. 2014 dalje do plačila. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 5. 2014, VL 70778/2014 se delno razveljavi glede plačila zneska 249,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2011 dalje do plačila ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.470,31 EUR za čas od 29. 5. 2011 do 31. 5. 2011 ter tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne. III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 2.346,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.”

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je tožena stranka ugovarjala, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno v zadevi I Pg 423/2012 dne 18. 3. 2013; (-) da je v zadevi I Pg 423/2012 bila sklenjena sodna poravnava za povsem isti znesek med tremi pravdnimi strankami (med njimi je bila kot drugotožena stranka tudi tožena stranka v obravnavani zadevi) in na podlagi te sodne poravnave je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se tam prvo tožena stranka D. d. o. o. in tretje tožena stranka F. K., zavezala plačati tožeči stranki glavnico v višini 26.305,05 EUR s pripadki, najkasneje v roku do 30. 4. 2013 ter da z izvršitvijo sodne poravnave pravdne stranke druga do druge iz tega naslova nimajo nobenih zahtevkov več in da so navedeno sodno poravnavo podpisale vse pravdne stranke, za drugo toženo stranko je sodno poravnavo podpisal njen pooblaščenec ter da iz vsebine sodne poravnave ne izhaja, da se v katerikoli točki nanaša na sedaj toženo stranko; (-) da se je tožena stranka na podlagi pogodbe o solidarnem poroštvu z dne 31. 8. 2007 (priloga A 7) zavezala plačati tožeči stranki kot porok in plačnik, namesto dolžnika (D. d. o. o.) vsak znesek zapadle neplačane obveznosti po Pogodbi o leasingu, ki je ob zapadlosti ne poravna dolžnik, vključno z eventualnimi zamudnimi obrestmi ter stroški izterjave; (-) da se je s sodno poravnavo v vsebini kot izhaja iz priloge B 2 končal le gospodarski spor I Pg 423/2012, vsi zahtevki med pravdnimi strankami pa bi prenehali še le z izvršitvijo sodne poravnave (2. točka sodne poravnave); (-) da tožena stranka s sodno poravnavo ni bila niti zavezana h kakšnemu ravnanju, niti ni bila oproščena svojih obveznosti po sklenjeni pogodbi o poroštvu, zato sodna poravnava v prilogi B2 za toženo stranko nima učinka (ni res iudicata), razen v primeru, ko bi bila izvršena; (-) da vsebine sodne poravnave, ki je bila sklenjena, tožena stranka ne more spremeniti oziroma izpodbiti z izpovedbo svoje zakonite zastopnice ter prič M. M. in F. K., čeprav sta slednji skladno izpovedali, da je bilo na poravnalnem naroku v zadevi I Pg 423/2012 dogovorjeno, da bo dolg do tožeče stranke poravnala družba D. d. o. o. in F. K. in da je bil namen dogovoriti se, da je tožena stranka prosta svojih obveznosti; (-) da takšna volja vseh pravdnih in pogodbenih strank iz vsebine sodne poravnave ne izhaja in nejasnega zapisa glede obveznosti tožene stranke v sodni poravnavi ni bilo; (-) da je tožeča stranka svoje trditve, da ni bila uspešna z izvršitvijo sodne poravnave zoper D. d.o.o. in F. K. dokazala; (-) da je tožeča stranka potem, ko D. d. o. o. ni prostovoljno izpolnila zahtevka po sodni poravnavi, tega prijavila v stečajnem postopku, ki je tekel nad to družbo pod St 1713/2013, njena terjatev v stečajnem postopku ni bila poplačana, saj je sodišče s sklepom z dne 29. 4. 2014, St 1713/2013 postopek končalo, ne da bi bila opravljena razdelitev upnikom; (-) da je zoper F. K. tožeča stranka začela izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju, 0006 I 26/2014, kjer je bil izdan sklep o izvršbi, ki mu je F. K. ugovarjal, iz izpovedbe F. K. pa izhaja, da rubež v izvršilni zadevi ni bil uspešen, ker izvršitelj ni imel kaj rubiti, dolgovanega zneska pa tudi ni plačal; (-) da sodne poravnave torej ni bilo mogoče izvršiti, zato zahtevki (po pogodbi o poroštvu) niso prenehali.

3. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je delno utemeljen ugovor zastaranja, saj sta pravdni stranki pogodbo o solidarnem poroštvu sklenili 31. 8. 2007 in tožena stranka se je obvezala kot porok in plačnik za obveznosti D. d. o. o. po pogodbi o finančnem leasingu štev. ... v skupnem znesku 101.794,80 EUR, vključno z eventualnimi zamudnimi obrestmi in stroški izterjave; (-) da je tožeča stranka od pogodbe o leasingu odstopila dne 20. 7. 2011 zaradi neizpolnjevanja pogodbe s strani D. d. o. o. in takrat so zapadle v plačilo tudi še vse neplačane obveznosti D. d. o. o. po pogodbi leasingu; (-) da tožeča stranka od tožene stranke kot poroka vtožuje plačilo zneska 23.326,34 EUR, ki sestoji iz neplačanega 45. leasing obroka v znesku 1.470,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2011 (pravilno po planu plačil od 31. 5. 2011) dalje do plačila, 46. leasing obroka v znesku 1.470,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2011 dalje do plačila, sedanje vrednosti nezapadlih terjatev na dan odstopa od pogodbe v višini 20.136,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2011 dalje do plačila in stroškov izterjave v višini 249,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2011 dalje; (-) da je tožeča stranka predlog za izvršbo zoper toženo stranko vložila dne 28. 5. 2014, kar je pred potekom tri letnega zastaralnega roka za vse vtoževane zneske, razen stroškov izterjave v višini 249,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2011 dalje, katerega potek je potreben za zastaranje obveznosti iz gospodarskih pogodb (prvi odstavek 349. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ); (-) da sta pravdni stranki gospodarska subjekta ter gre za terjatev iz gospodarske pogodbe; (-) da je med pravdnima strankama nesporno, da je D. d. o. o. 31. 8. 2007 s tožečo stranko sklenil pogodbo finančnem leasingu št. 17265/07 za geodetsko opremo po predračunu št. 29/2007 in 30/2007 in prav tako niso sporne pogodbene obveznosti D. d. o. o.; (-) da ni utemeljen ugovor tožene stranke, da v pogodbi o leasingu št. 17265/07 ni navedena kot porok za plačilo posameznih leasing obrokov ali za plačilo celotnega zneska in zato ni solidarni porok leasingojemalcu na podlagi posebne pogodbe o poroštvu; (-) da iz listin v spisu, zlasti pogodbe o leasingu v prilogi A2 in pogodbe o solidarnem poroštvu v prilogi A7 izhaja, da sta bili obe sklenjeni 31.8. 2007, da se Pogodba o solidarnem poroštvu v prvi in drugi točki sklicuje na pogodbo o leasingu, opredeli njen predmet in obveznosti leasingojemalca D. d. o. o., v tretji točki pa določa obveznosti tožene stranke ter zgolj zato, ker je pogodba o poroštvu sklenjena na posebni listini in ne skupaj s pogodbo o leasingu, ni utemeljena trditev, da ne velja in tožene stranke ne obvezuje; (-) da Pogodba o poroštvu vsebuje vse bistvene elemente, ki jih glede poroštva določa OZ v členih 1012 do 1018, saj iz nje jasno izhaja zaveza tožene stranke, da bo ob zapadlosti poravnala vse zapadle neplačane obveznosti dolžnika vključno z zamudnimi obrestmi in stroški izterjave in je ta zaveza tožene stranke po pogodbi o solidarnem poroštvu skladna z določbo 1017. člena OZ, ki določa obseg porokove obveznosti, ki ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika; (-) da je obveznost glavnega dolžnika bila nedvoumno opredeljena v pogodbi o leasingu, splošnih pogojih pogodbe in planu plačil, tožena stranka pa je s podpisom pogodbe o solidarnem poroštvu potrdila, da so ji bili ti dokumenti izročeni; (-) da iz pozivov poroku z dne 25. 3. 2011, 12. 4. 2011 in 13. 5. 2011 (priloge A 12 do A 14) izhaja, da naj sedaj tožena stranka kot solidarni plačnik poravna leasingojemalčeve zapadle obveznosti in ker niti glavni dolžnik, niti porok obveznosti nista poravnala, je tožeča stranka dne 20. 7. 2011 odstopila od pogodbe o leasingu ter o tem z dopisom istega dne, poslanem s priporočeno pošiljko, obvestila tudi toženo stranko (priloga A 10); (-) da iz poslanih opominov izhaja, da je tožeča stranka po nastanku zamude s plačilom obrokov, toženi stranki pravilno, v skladu s 9.1 točko splošnih pogojev, poslala opomin z dodatnim rokom izpolnitve 8 dni in ker obveznost ni bila izpolnjena, je v skladu s točko 9.1c) splošnih pogojev lahko predčasno odpovedala pogodbo in zahtevala vrnitev opreme; (-) da D. d. o. o. opreme ni vrnil, kar med strankami ni sporno, zato ima tožeča stranka v skladu s točko 9.3 in 10.1 splošnih pogojev pravico do odškodnine, ki je enaka razliki med sedanjo vrednostjo še nezapadlih in neplačanih zneskov obveznosti po pogodbi in odkupne vrednosti, določeni na način iz 10. točke splošnih pogojev, ter doseženo tržno vrednostjo odvzete ali vrnjene opreme; (-) glede na vsebino pogodbe o solidarnem poroštvu, sme tožeča stranka od tožene stranke zahtevati plačilo zapadlih in neplačanih obrokov, kar sta v konkretnem primeru 45. obrok po leasing pogodbi, ki je zapadel v plačilo 30. 5. 2011 in 46. obrok po leasing pogodbi, ki je zapadel v plačilo 28. 6. 2011 vsak v višini 1.470,31 EUR in ko je tožeča stranka iz upravičenih razlogov po točki 9.1 splošnih pogojev uresničila svoje odstopno upravičenje, je v plačilo zapadla odškodnina po točki 9.3 splošnih pogojev, ki je na dan 20. 7. 2011 znašala 20.136,12 EUR; (-) da obveznost plačila zapadlih obrokov pred odstopom od pogodbe in zapadle odškodnine izhaja iz zaveze tožene stranke v tretjem členu pogodbe o solidarnem poroštvu, da bo plačala vsak znesek zapadle neplačane obveznosti po pogodbi o leasingu; (-) da je zahtevek tožeče stranke za plačilo stroškov izterjave v znesku 249,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2011 dalje do plačila zaradi zastaranja neutemeljen, v preostalem pa je utemeljen, razen za del zakonskih zamudnih obresti, zato je sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 5. 2014, VL 70778/2014 delno vzdržalo v veljavi, delno pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

4. Zoper to sodbo glede I. in III. točke izreka je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in še v preostalem delu Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 707778/2014 z dne 28. 5. 2014 razveljavi in tožbo zavrže, upnika pa obsodi na plačilo stroškov tožene stranke, nastalih na prvi in drugi stopnji, v primeru zamude z plačilom zakonskih zamudnih obresti.

5. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo in s tem zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da sedanja tožena stranka ni zajeta v tej sodni poravnavi in, da iz vsebine sodne poravnave ne izhaja, da se v katerikoli točki nanaša na sedanjo toženo stranko. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v Sodno poravnavo v zadevi I Pg 423/2012 in iz te sodne poravnave že iz uvodnega dela izhaja, da pri sklepanju te sodne poravnave kot drugo tožena stranka sodeluje A. d. o. o., G., ki jo zastopa A. F., odvetnik v X. in da je nosilec pravic iz te sodne poravnave, je mogoče zaključiti iz vsebine točke 2. Sodne poravnave, kjer je jasno zapisano, da z izvršitvijo te sodne poravnave nimajo pravdne stranke, torej tudi drugo tožena stranka, ki je bila prav tako tožena v pravdnem postopku I Pg 423/2012, druga do druge iz tega naslova nobenih zahtevkov več, saj so s to sodno poravnavo urejena razmerja obravnavana v tem postopku. Tudi iz točke 3. je razvidno, da se ta točka nanaša na sedanjo toženo stranko, prav tako tudi točka 4. s katero je sodišče razveljavilo sklep o izvršbi VL 138609/2012 z dne 27.9.9.2011. Iz vsebine sodne poravnave je tako jasno razvidno, da se nanaša tudi na sedanjo toženo stranko, saj je le ta s to sodno poravnavo ostala prosta obveznosti do sedanje tožeče in tudi takrat tožeče stranke.

6. Pritožba nadalje trdi, da sodišče prve stopnje sodne poravnave ni razlagalo s pravo vsebino in pogodbeno voljo takratnih in sedanjih pravdnih strank, da so s to pogodbo - sodno poravnavo urejena vsa sporna vprašanja med tožečo in sedanjo toženo stranko, in zato ni odgovorilo na navedbe tožene stranke o prepovedi ponovnega sojenja o zahtevku, ki ima sedaj povsem enako dejansko in pravno podlago ter je ponovno odločalo o že pravnomočno razsojeni stvari. S tem je storilo bistveno kršitev določb ZPP iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o trditvah tožeče stranke o ugovoru o že pravnomočno razsojeni stvari.

7. Kot navaja pritožba v sedanjem postopku tožeča stranka zahteva plačilo 45. in 46. leasing obroka in plačilo sedanje vrednosti ne zapadlih terjatev na dan odstopa od pogodbe v višini 20.136,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2011 dalje do plačila in stroškov izterjave skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2011, vse skupaj 23.326,34 EUR, razlika je le v tem, da v tem pravdnem postopku ne zahteva plačilo 42., 43., in 44. obroka leasinga. Iz vpogleda v vsebino pravnomočne in izvršljive Sodne poravnave z dne 18. 3. 2013 pa je razvidno, da ta poravnava vsebuje povsem enake zneske kot jih ponovno zahteva v plačilo tožeča stranka, kljub pravnomočnosti sodne poravnave in s tem nastopom instituta pravnomočno razsojene stvari, kot je tožena vse že pojasnila v prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2014. Glede na določbo drugega odstavka 319. člena ZPP se nova tožba zavrže v primeru, ko je bilo s pravnomočno sodno odločbo odločeno o istem zahtevku iz prejšnje tožbe, kar pomeni, da je bilo v isti zadevi že sojeno po vsebini. Sodišče prve stopnje tudi neupravičeno povezuje pojem res iudicata z izvršitvijo Sodne poravnave. Gre za dva med sabo nepovezana pojma, eden je pravnomočnost Sodne poravnave, glede katere ni več mogoče začeti na isti dejanski in pravni podlagi nove pravde, drugo pa je izvršljivost Sodne poravnave, ki v dajatvenem delu postane, glede na dejstvo pravnomočnosti in preteka paricijskega roka za izpolnitev izvršljiva in upniku omogoča prisilno izvršitev sprejetih obveznosti.

8. Pritožba poudarja, da plačilo zneska po sodni poravnavi vsebovanega v točki 1. Sodne poravnave ni pogoj za pravnomočno ureditev vseh spornih razmerij, obravnavanih v tem postopku in že s samo sklenitvijo sodne poravnave in z njeno izvršitvijo sedanja tožeča stranka zoper sedanjo toženo stranko nima več nobenih zahtevkov več in tako tožeča stranka nima nobene pravne opore za ponovno vložitev tožbe zoper isto stranko, zoper katero nima več nobenih zahtevkov, saj so s to sodno poravnavo urejena vsa sporna razmerja, obravnavana v tem postopku (točka 2. sodne poravnave). Zato je materialno napačna in samovoljna razlaga sodišča glede pogodbene volje pravdnih strank, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje na koncu obrazložitve v točki 13. Tudi tožeča stranka je imela s sklenitvijo te sodne poravnave namen dogovoriti se, da je ravno sedanja tožena stranka prosta vseh njenih obveznosti do tožeče stranke, ker to jasno izraženo in zapisano v točki 2. Sodne poravnave, ki se nanaša na vse pravdne stranke, vse v povezavi s 4. točko Sodne poravnave in je njeno vsebino s podpisom potrdila tudi tožeča stranka.

9. Pritožba pove, da je sodna poravnava pravnomočna in izvršljiva zoper družbo D. d. o. o. in zoper F. K., zoper katerega izvršba še ni zaključena, zoper sedanjo toženo stranko pa je bilo o zahtevku zoper njo odločeno tako, da se v še ne razveljavljenem delu, razveljavi večkrat omenjeni sklep o izvršbi Okrajnega sodišče v Ljubljani VL 138609/2011 z dne 27. 9. 2011. F. K. pa je sam izjavil, da ima premoženje, s katerim bo plačal kot pristopnik k dolgu. F. K. razpolaga z denarnim zneskom večje vrednosti in tožeča stranka je dolžna storiti vse, da izvrši izvršljivo Sodno poravnavo in poseže po vsem premoženju F. K., tudi tistega, ki ga ima v tujini. Tožba tožeče stranke je v vsakem primeru preuranjena, saj izvršilna zadeva 0006 I 26/2014 še ni ustavljena, upnik pa ima določbah ZIZ možnost predlagati nova izvršilna sredstva, zato je zaključek sodišča, da sodne poravnave ni mogoče izvršiti in da zato zahtevki niso prenehali in je sprejeta v točki 14. obrazložitve napačen in sam s sabo v nasprotju. Dejstvo, da je K. zoper Sklep o izvršbi podal ugovor pa ne omogoča zaključka, da izvršba ne bo uspešna. Zaključek sodišča je tako preuranjen, tožba pa se glede na omenjeno dejstvo, da je K. pričel odplačevati terjatev po sodni poravnavi in, da izvršba zoper njega še vedno poteka, še ni rodila in jo je treba zavreči. 10. Nadalje pritožba trdi, da je napačen in v nasprotju z vsebino Pogodbe o solidarnem poroštvu zaključek sodišča prve stopnje, da obstaja na podlagi te pogodbe obveznost tožene stranke, da plača zapadlo odškodnino v znesku 20.136,12 EUR z zamudnimi obrestmi od dne 21. 7. 2011 dalje in naj bi to izhajalo iz 3. člena pogodbe o poroštvu. Tožena stranka se ni zavezala kot solidarni porok za vse obveznosti po leasing pogodbi št. 17265/07, ker se je s Pogodbo o solidarnem poroštvu sedanja tožena stranka zavezala, da bo namesto dolžnika D. d. o. o. plačala vsak znesek zapadle neplačane obveznosti po Pogodbi, ki jo ob zapadlosti ne poravnava dolžnik. Tožena stranka ni pogodbena stranka iz Pogodbe o finančnem leasingu z dne 31. 8. 2007, zato je ne more zadeti odškodninska obveznost za kršitev osnovne pogodbe in zato ne obstaja njena poslovna odškodninska obveznost za katero plačilo tožena stranka s pogodbo o solidarnem poroštvu ni sprejela zaveze za plačilo poslovne škode. Tožena stranka je porok le za neplačane zapadle obroke to je le za 45. in 46. zapadli obrok, ne pa za ne zapadle obroke po tistem, ko je tožeča stranka odstopila od osnovne pogodbe. Sodišče je tako toženo stranko nezakonito obsodilo na plačilo odškodnine v znesku 20.136,12 EUR, ker za plačilo odškodnine ni dala poroštva in je to predmet ugotavljanja poslovne odškodninske odgovornosti, ki pa ni predmet tega postopka. Tožena stranka iz previdnosti pritožbeno vztraja pri podanem ugovoru zastaranja tožbenega zahtevka tožeče stranke.

11. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

12. Tožeča stranka je pritožbo odgovorila in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

13. Tožeča stranka meni,da tožena stranka povsem neutemeljeno navaja, da tožeča ni upravičena terjati vtoževanega zneska, ker je v teku izvršilni postopek zoper F. K., ki naj bi po zaključku predmetnega postopka plačal 7.000,00 EUR (kar ne drži) ter na sploh, da je postopek preuranjen. V gospodarskem sporu, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Celju pod I Pg 423/2012 je bila sklenjena sodna poravnava, s katero so se tedaj pravdne stranke dogovorile, da družba D. d.o.o. in F. K. plačata tožeči stranki znesek 26.305,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi najkasneje do 30. 4. 2013, pri čemer je bilo v 2. točki sodne poravnave izrecno navedeno, da pravdne stranke nimajo druga do druge nobenih zahtevkov z izvršitvijo sodne poravnave. Namen pravdnih strank ob sklenitvi sodne poravnave je bil, da tožeča stranka od tožene stranke, solidarnega poroka, ne terja vtoževanega zneska vse do poteka roka, določenega s sodno poravnavo za družbo D. d. o. o. in F. K. S sodno poravnavo je bilo jasno dogovorjeno, da je tožena stranka prosta svojih obveznosti, če preostali dve pravdni stranki plačata vtoževani znesek. Če bi bil namen strank drugačen, torej, da se toženo stranko oprosti obveznosti plačila, s poroštveno pogodbo prevzetih, obveznosti, bi bilo v sodni poravnavi izrecno navedeno, da je prosta obveznosti s sklenitvijo sodne poravnave (in ne z izvršitvijo). Tožeča stranka je dokazala, da D. d. o. o. in F. K. nista izpolnila obveznosti, prevzetih s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. II Pg 432/2012. Nad družbo D. d. o. o. je bil dne 5. 9. 2013 začet stečajni postopek, ki se je dne 15. 5. 2014 zaključil brez razdelitve upnikom, nad dolžnikom F. K. pa je v teku izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju, ki se vodi pod opr. št. I 26/2014 in tudi v tem postopku tožeča stranka ni prejela plačil. Tožena stranka se je na podlagi Pogodbe o solidarnem poroštvu z dne 31. 8. 2007 zavezala, da bo namesto leasingojemalca plačala vsak znesek zapadle neplačane obveznosti po Pogodbi o finančnem leasingu št. 17265/07, ki je ob zapadlosti ne plača leasingojemalec - družba D. d. o. o., vključno z zamudnimi obrestmi in stroški izterjave. V 5. točki poroštvene pogodbe je izrecno navedeno, da je tožena stranka prejela kopijo leasing pogodbe s planom plačil in pripadajočimi splošnimi pogoji in da je seznanjena z višino, roki in pogoji zapadlosti terjatev po pogodbi. V skladu s Splošnimi pogoji pogodbe o finančnem leasingu opreme, lahko leasingodajalec v primeru odpovedi pogodbe zahteva plačilo vseh pogodbenih obveznosti, obračunanih po ponudbi za predčasen odkup (leasingodajalec lahko zahteva takojšnje plačilo vseh še neplačanih zneskov in odkupne vrednosti, pri čemer se znesek plačila določi na dan odstopa od pogodbe na podlagi diskontiranih, še neplačanih zneskov obveznosti po pogodbi in višine odkupne opcije, ob diskontni stopnji, določeni v posebnem delu pogodbe). Celoten znesek dolga, obračunan po ponudbi za predčasen odkup, zapade v plačilo ob odstopu od pogodbe, kar pomeni, da zapadlost posameznih obrokov po planu plačil ni več relevantna. Glede na navedeno, so ob odstopu od pogodbe zapadle v plačilo vse pogodbene obveznosti, za plačilo katerih jamči tožena stranka, kot solidarni porok.

14. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

15. Pritožba je utemeljena.

16. Pritožbeno sodišče je presojalo pritožbene trditve tožene stranke glede že pravnomočno razsojene zadeve neodvisno od njenih nadaljnjih pritožbenih navedb, da se je kot porok zavezala le za plačilo zapadlih in neplačanih obrokov po pogodbi o leasingu in neodvisno od njenih pritožbenih trditev, da je njena poroštvena zaveza prenehala, ker je prenehala pogodba, v zvezi s katero se je zavezala kot porok.

17. Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno navedlo, da se sodna poravnana, sklenjena v zadevi I Pg 423/2012, v nobeni točki ne nanaša na toženo stranko, saj drži pritožbeni očitek, da je tudi tožena stranka bila podpisnik sodne poravnave z dne 18. 3. 2013 in najmanj to pritrjuje pravilnemu stališču pritožbe, da ima navedena sodna poravnava učinke tudi za toženo stranko.

18. Toda pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ne glede na takšen najprej zmoten zaključek, sodišče prve stopnje v nadaljevanju presojalo navedeno sodno poravnavo in se glede nje opredelilo tudi v zvezi z zatrjevanji tožene stranke, da je s sodno poravnavo pravnomočno odločeno, da tožena stranka kot porok in plačnik po pogodbi o solidarnem poroštvu z dne 31. 8. 2007 v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu štev. 17265/07 z istega dne, s sklenitvijo sodne poravnave ne odgovarja več za obveznosti iz leasing pogodbe. Tako je s tem saniralo najprej zmoten zaključek, da se sodna poravnava v ničemer ne nanaša na toženo stranko in posledično se kot neutemeljen pokaže pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov glede trditve tožene stranke, da se je s sodno poravnavo pravnomočno odločilo o obveznosti tožene stranke po poroštveni pogodbi in se sodišču prve stopnje ni pripetila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. V zadevi I Pg 423/2012 je bila, kar pritožbeno ni sporno, sklenjena sodna poravnava(1) v zvezi s plačilom obveznosti tako leasingojemalca kot pristopnika k dolgu kot sedanje tožene stranke kot poroka po odstopu tožeče stranke od leasing pogodbe. Prav tako ni pritožbeno sporno, da gre v obeh zadevah za obveznost iz iste leasing pogodbe in za obveznost iz iste poroštvene pogodbe, z razliko, da je v sodni poravnavi zajeta terjatev večja za neplačani 42., 43. in 44. obrok po leasing pogodbi.

20. Pritožbeno sodišče se je moralo opredeliti do pritožbenega očitka tožene stranke, da je o njeni poroštveni obveznosti po leasing pogodbi že pravnomočno odločeno z navedeno sodno poravnavo in da je potrebno zato tožbo v sporni zadevi zavreči. 21. Ni dvoma, da velja tako v pravni teoriji kot sodni praksi, da ima sodna poravnava učinke pravnomočne sodbe in da sodna poravnava enako kot sodba postane pravnomočna.(2) Če pa je o zadevi pravnomočno razsojeno, pravda o isti zadevi ni več dopustna in je tožbo potrebno zavreči.(3)

22. Prav ima pritožba, da je z citirano sodno poravnano pravnomočno odločeno o poroštveni zavezi tožene stranke, toda kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje in drugačna razlaga sodne poravnave glede na jasno zapisano 2. točko besedila tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoča, so učinki njene poroštvene zaveze vezani na izvršitev sodne poravnave s strani leasingojemalca in pristopnika k dolgu. S sodno poravnano se je pravnomočno zaključil postopek v zadevi I Pg 423/2012, vendar sodna poravnava, v vsebini kot je sklenjena, zagotavlja toženi stranki razbremenitev njene poroštvene zaveze le, če jo zavezanca po sodni poravnavi tudi dejansko izvršita. Le toliko in na takšen način je bilo s sodno poravnavo pravnomočno odločeno o obveznostih tožene stranke po poroštveni pogodbi in ne več.

23. Sodna poravnava tako ne preprečuje ponovnega odločanja o poroštveni zavezi tožene stranke, če zavezanca za plačilo ne izvršita svoje obveznosti in nima učinkov pravnomočno razsojene zadeve , zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni odločalo o že pravnomočno razsojeni zadevi in mu ni bilo potrebno zavreči tožbe.

24.Pritožbeno sodišče na podlagi vsebine sodne poravnave nadalje ugotavlja, da poroštvena zaveza tožene stranke ni vezana na prostovoljno izvršitev sodne poravnave po zavezancih, saj takšna opredelitev iz vsebine njene 2. točke ne izhaja in zajema tako prostovoljno kot prisilno izvršitev in šele, če niti prisilna izvršitev ne bi zagotovila tožeči stranki plačila, tedaj bi oživela zaveza tožene stranka za plačilo.

25. Očitno je, da se je tudi tožeča stranka zavedala, da je po sodni poravnavi potrebno najprej poskušati obveznosti zavezancev izvršiti prisilno, ker jih nista prostovoljno, in šele nato bo smela zahtevati plačilo od tožene stranke.

26. Tako je najprej priglasila svojo terjatve po sodni poravnavi v stečajnem postopku nad leasingojemalcem (prijava z dne 26.11.2013- A22 listina)(4) in ni bila uspešna, ker je stečajni postopek nad njim zaključen brez delitve upnikom (sklep St 1713/2013 z dne 29. 4. 2014 - listina A 23 v spisu), nato pa je 23. 4. 2014 vložila predlog za izvršbo na podlagi sodne poravnave Okrožnega sodišča v Celju I Pg 423/2012 zoper dolžnika F. K. (listina A 24) in v odgovoru na dolžnikov ugovor z dne 8. 10. 2014 navedla, da družba D. d. o. o. in dolžnik (F. K.) nista izpolnila obveznosti, za katere sta se zavezala s sodno poravnavo (listina A 26 v spisu).

27. Šele po vložitvi prijave terjatve v stečajnem postopku nad leasingojemalcem in po vložitvi predloga za izvršbo zoper pristopnika k dolgu, je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo zoper toženo stranko (predlog vložen 28. 5. 2014).

28. Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da sodne poravnave v izvršilnem postopku zoper dolžnika F. K. kot zavezanca za plačilo po sodni poravnavi ni bilo mogoče izvršiti, zato zahtevki (po pogodbi o poroštvu) niso prenehali, saj je spregledalo, da izvršilni postopek še teče (in to potrdi tudi odgovor na pritožbo).

29. Ker izvršilni postopek za izvršitev sodne poravnave še teče in še ni jasno ali res ne bo izvršena, ima pritožba prav, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek zoper njo vložila preuranjeno, saj bodo pogoji za vzpostavitev poroštvene zaveze po sodni poravnavi nastopili šele, ko bo dokončno jasno, da tudi zoper dolžnika K. tožeča stranka v izvršilnem postopku ne bo poplačana.

30. Ker ob zaključku glavne obravnave dne 7. 4. 2015(5) še izvršilni postopek zoper K. ni zaključen, še ni niti nastopila zaveza tožene stranke za plačilo po poroštveni pogodbi, še manj je terjatev tožeče stranke zapadla v plačilo, zato bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, moralo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti.

31. Glede na to, da je bilo pritožbi ugoditi že iz teh razlogov, se pritožbeno sodišče o drugih pritožbenih navedbah ni izjasnjevalo.

32. Ker pravilna uporaba materialnega prava, kot ga je pojasnilo pritožbeno sodišče, narekuje drugačno presojo, je pritožbeno sodišče pritožbi v izpodbijanem delu glede I. in III. točke izreka ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je še sporni tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo(358.člen ZPP).

33. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev glede glavnega zahtevka, je moralo spremeniti tudi odločitev glede stroškov pravdnega postopka.

34. Pritožbeno sodišče je stroške postopka pred sodiščem prve stopnje odmerilo skladno z določbo prvega odstavka 154.člena ZPP in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter Zakonom o sodnih taksah. Glede na priglašene stroške je toženi stranki priznalo kot potrebne stroške po tar. št. 3100 (ZOdvT) nagrado za postopek v znesku 578,50 EUR , po tar. št. 3102 ZOdvT za nagrado za narok 534,00 EUR, po tar. št. 6002 za stroške plačila poštnih storitev - 20,00 EUR, povečano za 22% DDV, ki znaša 249,15 EUR. Skupaj je tako toženi stranki priznalo 1381,65 EUR pravdnih stroškov. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 35. Ker je tožena stranka s svojo pritožbo uspela, ji mora tožeča stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP) v znesku 1.568,04 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

36. Pritožbeno sodišče je stroške pritožbe odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Toženi stranki je priznalo naslednje priglašene stroške postopka: po tar.št. 3210 ZOdvT nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v znesku 712,00 EUR, pavšalne stroške 20,00 EUR po tarifni številki 6002 ZOdvT, povečano za 22% DDV, ki znaša 161,04 EUR, kar skupaj znaša 893,04 EUR. Priznati je bilo še taksne stroške za pritožbo v znesku 675,00 EUR. Skupaj tako priznani stroški tožene stranke znašajo 1.568,04 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 37. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodna poravnava glasi: “Tožeča stranka: N. L. d.o.o., Tožena stranka: 1. D. d.o.o., 2. A. M. d.o.o., ki jo zastopa A. F. odvetnik v X. 3. F. K., S. P. zaradi plačila 26.305,05 EUR s pp: SODNA PORAVNAVA: 1. Prvo in tretja tožena stranka D. d.o.o. in F. K. se zavezujeta nerazdelno plačati tožeči stranki N.L. d.o.o. terjatev, ki je predmet tega postopka in sicer glavnico v višini 26.305,05 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 14,09 EUR za čas od 1.3.2011 dalje do plačila, od zneska 1.470,31 EUR za čas od 29.3.2011 dalje do plačila, od zneska 12,00 EUR za čas od 13.4.2011 dalje do plačila, od zneska 1.470,31 EUR da čas od 29.4.2011 dalje do plačila, od zneska 12,00 EUR za čas od 14.5.2011 dalje do plačila, od zneska 1.470,31 EUR za čas od 29.5.2011 dalje do plačila, od zneska 1.470,31 EUR za čas od 29.6.2011 dalje do plačila, od zneska 20.136,12 EUR za čas od 21.7.2011 dalje do plačila in od zneska 249,60 EUR za čas od 27.4.2011 dalje do plačila, in sicer najkasneje v roku do 30.4.2013, na TRR št. tožeče stranke št. SI56 0292 4001 7709 187 pri N. d.d. 2. Z izvršitvijo te sodne poravnave nimajo pravdne stranke druga do druge iz tega naslova nobenih zahtevkov več, saj so s to sodno poravnavo urejena vsa sporna razmerja, obravnavana v tem postopku. 3. Pravdne stranke nosijo vsak svoje pravdne stroške.4. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 138609/2011 z dne 27.9.2011 se razveljavi tudi še v nerazveljavljenem delu.5. Ta sodna poravnava je bila strankam prebrana in jo stranke kot točno podpišejo.” Op. št. (2): Primerjaj N. Betteto in A. Galič v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3.knjiga,Uradni list GV Založba , Ljubljana 2009, stran 43-44. Op. št. (3): Drugi odstavek 319. člena ZPPP se glasi: “Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo.” Op. št. (4): V prijavi izrecno navaja: “Glede na to, da za terjatve upnika zoper stečajnega dolžnika na podlagi sklenjene sodne poravnave Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Pg 423/2012 z dne 18.3.2012 odgovarja tudi F. K., upnik v predmetni stečajni postopke prijavlja terjatve zoper stečajnega dolžnika pod razveznim pogojem, ki nastopi, če solidarni dolžnik izpolni svoje obveznosti.” Op. št. (5): Določba prvega odstavka 311. člena ZPP se glasi: “Sodišče sme naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do koca glavne obravnave.”