Jedro

Odločba se lahko izreče za nično le, če je za to podan kateri od razlogov, izrecno predpisanih v 1. odstavku 279. člena ZUP. Če se z denacionalizacijsko odločbo ne poseže v solastnino fizičnih oseb na skupnem funkcionalnem zemljišču, taka denacionalizacijska odločba ni nična niti po 2., niti po 3., niti po 5. in niti po 6. točki 1. odstavka 279. člena ZUP.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožeča stranka in prizadeta stranka M.C. trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.1.2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote C. z dne 5.9.2002. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za izrek ničnosti delne odločbe Upravne enote C. z dne 3.4.2002, ker za izrek ničnosti ni podan nobeden od razlogov, navedenih v 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02).

Prvostopno sodišče je tožbo zavrnilo, ker tudi po njegovem mnenju za izrek ničnosti navedene odločbe ni izpolnjen nobeden od pogojev, predpisanih v 279. členu ZUP. Pri tem se je na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicevalo na razloge, ki jih je za svojo odločitev glede tega v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene ugovore, ki so se nanašali na dokazovanje, do so izpolnjeni pogoji za izrek ničnosti odločbe po 2., 3., 5. oziroma 6. točki 279. člena ZUP, ker za to tožnik ni predložil nobenih dokazov.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da so ga osebe, ki so doslej reševale to zadevo, oškodovale za njemu odvzeto lastnino, in sicer zazidani stavbni zemljišči parc. št. 1129/1 in 1129/2 vl. št. 657 k.o C., kjer je vpisan kot lastnik. Ponavlja svoje tožbene navedbe, da je na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene s pravnimi nasledniki denacionalizacijske upravičenke, postal lastnik dela poslovnih prostorov v denacionaliziranem objektu in izključni lastnik navedenih parcel. Zato je denacionalizacijska odločba, izdana po sklenitvi te pogodbe, s katero je bil denacionalizacijski upravičenki vrnjen še del stavbe in delež na navedenih parcelah, nična po 2., 3., 5. in 6. točki 279. člena ZUP. Navaja tudi, da so bile v postopku kršene določbe ZUP, ker upravni organ ni opravil ogleda na kraju samem in ugotovil dejanskega stanja in je zavrnil sodelovanje izvedenca gradbene in pravne stroke. Drugostopni upravni organ pa dejanskega stanja sploh ni ugotovil, saj je zavrnil zahtevo po ugotavljanju nedoločenega solastninskega deleža na nepremičninah ter zavrnil vsako trditev tožnika kot lastnika nepremičnine ter tudi zahtevek za izrek ničnosti odločb. Navaja, da je zoper odgovorne osebe upravne enote in druge, ki posegajo v njegovo lastninsko pravico na navedenih parcelah, vložil ovadbe zaradi suma storitve kaznivih dejanj. Meni, da napadane odločbe ni mogoče izvesti v zemljiški knjigi, ker je on izključni zemljiškoknjižni lastnik navedenih parcel, ker je na tem vložku vknjižena plomba zaradi terjatev zoper družbo E. d.d. V., in hipoteka za dobo deset let v korist NLB. Nezakonita je tudi postavitev skrbnika za nepremičnine, ki so v njegovi lasti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke z dne 15.1.2004, Upravne enote C. z dne 2.6.2004, delno odločbo Upravne enote C. z dne 3.4.2002 ter posledično odpravi tudi vse pravne posledice, ki so nastale iz odpravljenih odločb. Tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe pod pretnjo izvršbe.

Tožena stranka, zastopnik javnega interesa, prizadeta stranka E. d.d. V., in Mestna občina C. na pritožbo niso odgovorili.

Prizadeta stranka M.C. ki ga zastopa odvetnica C.D. pa je na pritožbo odgovoril. Nasprotuje vsem pritožbenim navedbam, če se s posameznimi ne strinja, ter vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov te prizadete stranke skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Opozarja, da tožnik ponavlja tožbene navedbe in dokaze, ki jih je predložil tožbi, dodaja pa tudi nove dokaze, za katere pa velja prekluzija. Dodatno k tožbenemu zahtevku v pritožbi zahteva tudi odpravo delne odločbe Upravne enote C. z dne 2.6.2004. Ker tega v tožbi ni zahteval, niti v pritožbi ne more zahtevati. Strinja se z odločitvijo in razlogi prvostopnega sodišča, zgolj v pojasnilo opisuje dejansko stanje v tej zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče še dodaja: Kot so tožniku pravilno pojasnili že prvostopno sodišče in oba upravna organa, je ničnost posebno izredno pravno sredstvo v upravnem postopku, ki se lahko uporabi le, če so podani v 279. členu ZUP izrecno navedeni razlogi.

Tožnik tudi v pritožbi vztraja, da so za ničnost odločbe Upravne enote C. z dne 3.4.2002 podani ničnostni razlogi iz 2., 3., 5. in 6. točke 279. člena ZUP. Ti razlogi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podani. Tožnik namreč z ničemer ni dokazal svojih zatrjevanj, da je izključni lastnik parcel 1129/1 in 1129/2, kar naj bi postal po kupoprodajni pogodbi z dne 6.7.1998. Iz te pogodbe, tako kot zatrjuje prizadeta stranka M.C., izhaja le, da je tožnik odkupil od pravnih naslednikov denacionalizacijske upravičenke poslovni prostor v izmeri 203,31 m2 s pripadajočim delom skupnih prostorov, skupnih delov in naprav, prav tako pa do nedoločenega deleža solastninski delež na zemljščih parc. št. 1129/2 ter 1129/1. Da tožnikova trditev, da bi bil izključni lastnik parcelnih št. 1129/1 in 1129/2, ne drži, izhaja tudi iz zemljiškoknjižnih vpisov, tudi sklepa Okrajnega sodišča v Celju z dne 21.10.2003, na podlagi katerega je v zemljiško knjigo vpisana vknjižba zastavne pravice, pri čemer se ta nanaša tudi na nedoločeni delež lastne nepremičnine zemljišče parc. št. 1129/1 in 1129/2, torej na nedoločeni delež ne pa na celotno zemljišče, na katerega se se tožnik izrecno sklicuje. Ker je torej tožnikov nedoločeni delež na parc. št. 1129/1 in 1129/2 odvisen od njegovega deleža na poslovni stavbi in ker je del te poslovne stavbe bil predmet vračanja v postopku denacionalizacije že pred sklenitvijo navedene kupoprodajne pogodbe, drugi del pa še po sklenitvi te pogodbe, in da k delu denacionalizaciji vrnjenih poslovnih prostorov prav tako pripada delež na funkcionalnih zemljiščih, ki še ni ugotovljen, ni poseženo v tožnikovo lastninsko pravico, ki jo je pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe.

Ker torej tožnik ni izključni lastnik obravnavanih parcel, z odločbo, za katero predlaga izrek ničnosti, ni poseženo v njegovo lastninsko pravico, zato tudi ne more biti podan nobeden od s strani tožnika zatrjevanih razlogov za ničnost te odločbe. Ta odločba s svojo izvršitvijo ne more povzročiti nobenega dejanja, ki bi bilo kaznivo po kazenskem zakoniku (2. točka 279. člena ZUP); to odločbo je zemljiškoknjižno mogoče izvršiti, torej ni podan razlog iz 3. točke 279. člena ZUP; ta odločba ni posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka 279. člena ZUP), prav tako v njej ni takšne nepravilnosti, ki bi bila po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka 279. člena ZUP).

Tožnikov pritožbeni zahtevek, da naj pritožbeno sodišče odpravi tudi odločbo Upravne enote C. z dne 2.6.2004, pa je širitev tožbenega zahtevka in kot tak nedovoljen glede na določbe 184. člena ZPP, ki dopušča spremembo tožbe le do konca glavne obravnave na prvi stopnji, ZPP pa se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja tudi v upravnem sporu za vprašanje postopka, ki v ZUS niso urejena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. Odločitev, da tožnik in prizadeta stranka M.C. sama trpita vsak svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS. Po tej določbi v upravnem sporu, v katerem se presoja le zakonitost izpodbijanega akta, kar je tudi ta upravni spor, namreč vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.