Jedro

Pogodbeni dogovor se nanaša na ustanovitev stvarne služnosti, za katero po pravilih služnostnega prava velja, da se ustanavlja in izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar. (Pre)splošnega zapisa v pogodbi zato ni mogoče razumeti enoznačno in v tem smislu kot izraz volje pogodbenikov, da se služnost ustanavlja v neomejenem obsegu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v delu II. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka glede služnostne pravice vožnje, ter v celotni III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom v I., neizpodbijani, točki izreka dovolilo spremembo tožbe, v II. točki pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se toženi stranki naloži opustitev poseganja v njeno služnostno pravico vožnje in pešpoti, ki obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1294/40 k.o. x., ki je v solasti tožeče stranke v breme nepremičnine 1289/2 k.o. x., ki je v lasti tožene stranke in opustitev postavljanja ovir na obstoječi dovozni poti na parc. št. 1289/2 k.o. x. in izročitev 10 pristopnih kartic za odpiranje zapornice, ki preprečuje dostop tožeče stranke po trasi iz D. ulice ali pa odstranitev zapornice na tej dovozni poti. V III. točki izreka je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 231,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka navaja, da je bil namen Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim iz leta 1994, da se s služnostmi zagotovi takšno uporabo transportnih poti, ki bo ustrezala dotedanji uporabi in potrebam posameznih podpisnikov. Sodišče je zmotno ocenilo izpoved priče J. R., saj njegova izpoved ne potrjuje izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka. V nadaljevanju povzema izpoved priče R. in poudarja, da je izpoved te priče skladna z izpovedbami prič S. L. in O. in povsem nasprotna izpovedbam prič tožene stranke. Na neverodostojnost prič tožene stranke kaže to, da so priče uporabljale enake besede in besedne zveze in so bile po vsej verjetnosti naučene. Tožeča stranka je v spis predložila tudi dokument Povpraševanje – asfaltiranje dovoza z dne 1. 10. 2003, ki dokazuje, da je leta 2003 obstajala cesta oziroma sporni vhod. Sodišče tudi ni upoštevalo ortofoto posnetka z leta 1988 in ni zaslišalo priče B. J. v zvezi z obsegom financiranja rampe na D. ulici. Sodišče je povsem napačno povzelo izpoved priče M. S. L.. V nadaljevanju tožeča stranka povzema izpoved navedene priče v odločilnih delih. Sodišče je prezrlo, da tožeča stranka plačuje 1/3 stroškov zimske službe za površine, za katere tožena stranka trdi, da jih nima pravice uporabljati. Opozarja na neskladnost navedb tožene stranke v vlogi z dne 7. 2. 2011 glede dejstva, ali je bil dostop možen ali ne. Ne drži, da tožeča stranka ni prerekala navedb tožene stranke, da je bila preureditev vhoda mogoča šele z nakupom parc. št. 1286/1, 1287 in 1286/2 k.o. x.. Te trditve je tožeča stranka prerekala v 3. pripravljalni vlogi. Neutemeljeno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi nudenje pravnega varstva tožeči stranki predstavljalo nedovoljeno širitev služnosti na zatrjevani poti. Ob tem, da tožena stranka ni zahtevala ukinitve služnosti, je po mnenju tožeče stranke treba upoštevati predvsem v zemljiško knjigo vpisano služnost. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka zahteva varstvo služnostne pravice, ki jo je pridobila na podlagi Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem in o uporabi posameznih delov skupnih naprav in stavb in zemljišč iz leta 1994 (v nadaljevanju: Pogodba). V naravi je dostop do gospodujoče nepremičnine parc. št. 1294/40, k.o. x., po služeči nepremičnini parc. št. 1289/2, k.o. x., mogoč iz dveh smeri. Tožena stranka tožeči priznava pravico dostopa po poti iz smeri V., ne pa tudi v tem postopku spornega dostopa iz smeri D. ulice. Stoji na stališču, da s Pogodbo služnost vožnje in hoje iz smeri D. ulice ni bila dogovorjena.

Pogodba sicer ne vsebuje podrobnejše določitve trase služnostne poti, vendar se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da to ne pomeni, da je bila dogovorjena služnost v neomejenem obsegu, za kar se v tem postopku zavzema tožeča stranka. Takšno pogodbeno določilo, ki je presplošno in premalo določno opredeljuje vsebino dogovora, je podvrženo razlagi (1) in s tem ugotavljanju namena in volje strank ob sklepanju pravnega posla, hkrati pa se v primeru, ko spričo te nedoločnosti ni videti, da sta stranki hoteli nekaj posebnega, šteje, da sta hoteli skleniti dogovor tako, kakor se takšen dogovor ponavadi sklepa. (2) Pogodbeni dogovor se nanaša na ustanovitev stvarne služnosti, za katero po pravilih služnostnega prava velja, da se ustanavlja in izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar, zato (pre)splošnega zapisa v točki 5.3.1. ni mogoče razumeti enoznačno in v tem smislu kot izraz volje pogodbenikov, da se služnost ustanavlja v neomejenem obsegu. Obligacijski zakonik (OZ) v drugem odstavku 82. člena določa, da je pri razlagi spornih določil treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Med uveljavljenimi metodami razlage namena pogodbenih strank, je v primeru, ko sodišče skupnega namena ne bo moglo ugotoviti na podlagi drugih nespornih pogodbenih določil, možnost sklepanja o skupnem namenu pogodbenih strank glede na način, na katerega sta pogodbeni stranki, dokler ni prišlo do spora, izpolnjevali medsebojne obveznosti in uresničevali medsebojne pravice na podlagi pogodbe. (3) Povedano pomeni, da je pri odločanju, v kakšnem obsegu je bila dogovorjena služnost v Pogodbi, sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni izhajalo iz dobesednega pomena besedila pogodbe, pač pa je pravo voljo strank iskalo v načinu izvrševanja služnosti v času po sklenitvi pogodbe, preden je prišlo do spora.

Izhajajoč iz pravilnega materialnopravnega pristopa, je sodišče prve stopnje obseg in način s Pogodbo dogovorjenega dostopa do gospodujoče nepremičnine, ugotovilo na podlagi dokazne ocene v postopku zaslišanih prič. Pri tem pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožeče stranke, da dokazna ocene priče M. S. L. temelji na napačnem povzemanju izpovedi te priče. Sodišče prve stopnje je pričo označilo kot neverodostojno, ker naj bi priča na vprašanje, ali se je skozi vrata vozilo, najprej odgovorila „Ne, hodilo.“, nato pa naj bi na, po stališču sodišča prve stopnje, kapciozno vprašanje pooblaščenca tožeče stranke odgovorila, da se je čez sporni vhod vozilo. Ob vpogledu v zapisnik prepisa zvočnega posnetka o glavni obravnavi z dne 8. 3. 2012 pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna izpoved priče S. L. iz zapisnika ne izhaja. Sodišče je namreč sklicujoč se na del izpovedi, iz katere naj bi izhajalo izrecno zanikanje priče, da se je čez vhod iz D. ulice vozilo, spregledalo, da je te besede izrekel pooblaščenec tožeče stranke, ne priča. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki onemogoča tudi nadaljnji preizkus pravilnosti dokazne ocene in s tem pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Iz pritožbenih razlogov ne izhaja, da bi tožeča stranka izpodbijala odločitev v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za varstvo služnostne pravice pešpoti, zato je pritožbeno sodišče štelo, da je izpodbijan le del, ki se nanaša na vožnje po sporni trasi iz D. ulice in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi v celoti ugodilo ter sodbo v izpodbijanem delu (glede voženj po poti iz smeri D. ulice) in v stroškovni odločitvi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da bi bila odprava te kršitve v pritožbenem postopku nesmotrna. Očitano postopkovno kršitev lahko sodišče prve stopnje odpravi z izdelavo nove sodbe, ne da bi pri tem moralo opraviti novo glavno obravnavo in ponoviti že vse na prvi stopnji izvedene dokaze, kar bi terjala odprava te kršitve pred pritožbenim sodiščem.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

(1) Dr. B. Strohsack: Obligacijska razmerja I, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja; ČZ Uradni list RS, 1995, str. 157. (2) Dr. S. Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij – Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, I. knjiga; ČZ Uradni list SRS, str. 348. (3) N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del); GV Založba, 2003, str. 495.