Jedro

Tožeča stranka bi morala sama pravočasno ugovarjati ugotovitvam izvedenca takoj, ko je bilo to mogoče, v pravnih sredstvih pa le, če slednjega ni mogla prej uveljavljati brez lastne krivde. Tožeča stranka je mnenje izvedenca, skupaj z dvema dopolnitvama v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti sprejela, v pritožbi pa niti ne zatrjuje, da izvedeniškemu mnenju ni mogla ugovarjati prej.

v obravnavanem primeru je šlo za pogodbo z večimi zaporednimi obveznostmi, ki so se na začetku poslovnega sodelovanja redno izpolnjevale, dokler tožnica ni prenehala z izpolnjevanjem svojih obveznosti in jo je zato tožena stranka večkrat pisno pozvala ter se z njo celo dogovorila v maju 2005 o poravnavi zapadlih obveznosti. Tožeča stranka se dogovorjenega ni držala, vsled česar je tožena stranka upravičeno pričakovala, da obveznosti tudi v prihodnje ne bodo izpolnjene ter utemeljeno izkoristila pravico iz 2. odstavka 11. člena pogodbe o odpovedi pogodbe brez odpovednega roka.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke, P. d.o.o., zoper točko II.1 izreka in 1. odstavek točke II.2 izreka sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožene stranke, S.ž. d.o.o., zoper 2. odstavek točke II.2 izreka sodbe se ugodi in se v tem delu izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. Ig 496/2005 z dne 22.9.2005 ostane v veljavi za glavnico 2.126,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2005 dalje do plačila“.

3. Pritožba tožeče stranke, P. d.o.o., zoper točko II.3 izreka sodbe se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Tožeča stranka P. d.o.o. sama nosi stroške pritožbe in je dolžna plačati toženi stranki S.ž. d.o.o., pritožbene stroške v višini 408,46 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS opr. št. Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010 o prenosu pristojnosti, izdanega na podlagi 105.a člena in 1.odstavka 60. člena ZS, je o zadevi v pritožbenem postopku odločalo Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je s sklepom (točka I) vzelo na znanje delni umik tožbenega zahtevka tožeče stranke, v višini 28.646,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v tem delu predmetni gospodarski postopek ustavilo (točka I.1 izreka sklepa). Prav tako je vzelo na znanje delni umik tožbe (nasprotne tožbe (pravilno: po pridruženi zadevi opr. št. 119/2007)) tožeče stranke S.ž. d.o.o. (sedaj tožene stranke) v znesku 6.837,26 EUR in v tem delu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. Ig 496/2005 z dne 22. 09. 2005 razveljavilo ter v tem delu predmetni postopek ustavilo. S sodbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 11.482,29 EUR s pripadki (točka II.1 izreka sodbe), ugodilo pa je tožbenemu zahtevku tožene stranke v višini 19.808,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 09. 2005 dalje ter v tem delu obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. Ig 496/2005 z dne 22. 09. 2005, skupaj z izvršilnimi stroški v znesku 372,58 EUR (1. odstavek točke II.1 izreka sodbe). V presežku nad priznanim zneskom, to je glede zneska 2.126,42 EUR, je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2. odstavek točke II.2 izreka sodbe). V zadnji točki izreka je sodišče prve stopnje tožeči stranki P. d.o.o. naložilo plačilo pravdnih stroškov, v korist tožene stranke S.ž. d.o.o. v višini 3.520,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje (točka II.3 izreka sodbe).

Tožeča stranka P. d.o.o. vlaga pravočasno pritožbo zoper točko II.1 izreka sodbe ter posledično zoper točko II.3, glede izreka pravdnih stroškov zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, skupaj s stroškovno posledico.

Tožena stranka S.ž. d.o.o. vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in sicer 2. odstavek točke II.2 izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da Sklep Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. Ig 496/2005 z dne 22. 09. 2005 vzdrži v veljavi v celoti ter posledično prisodi tudi pravdne stroške.

Pravdnima strankama sta bili pritožbi nasprotne stranke vročeni, vendar stranki odgovora na pritožbo nista podali.

Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju uporabilo naziv tožeča stranka za P. d.o.o. in tožena stranka (tožeča stranka po pridruženi zadevi opr. št. Pg 119/2007) za S. ž. d.o.o., zaradi preglednosti obrazložitve.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

1. O pritožbi tožeče stranke Neutemeljeno tožeča stranka očita prvostopnemu sodišču, da se je pri svoji odločitvi v celoti oprlo na izvedeniško mnenje dr. Š. Š., ki pa mu tožeča stranka šele v pritožbi očita pomanjkljivosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji, pripomb na izvedeniško mnenje ni podala. Ne more pa uspeti s pritožbenimi navedbami, da je pripombe na izvedeniško mnenje podala tožena stranka. Tožeča stranka bi morala sama pravočasno ugovarjati ugotovitvam izvedenca takoj, ko je bilo to mogoče, v pravnih sredstvih pa le, če slednjega ni mogla prej uveljavljati brez lastne krivde (286.b člen ZPP in 1. odstavek 337. člena ZPP). Tožeča stranka je mnenje izvedenca, skupaj z dvema dopolnitvama v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti sprejela, v pritožbi pa niti ne zatrjuje, da izvedeniškemu mnenju ni mogla ugovarjati prej. Ker svojih ugovorov ni podala pravočasno, pritožbeno sodišče njenih navedb v tej smeri (da izvedenec ni upošteval datuma (17. 08. 2005) prekinitve pogodbe; plačilne kartice 1.614,09 EUR, K-138 138 v višini 60,44 EUR; terjatev tožeče v višini 11.651,78 EUR; tako da bi bila pravilna vsota 241.421,43 EUR; plačilne kartice 16.842,93 EUR, K-138 v višini 818,70 EUR, ostalo 839,33 EUR in skupna terjatev tožeče stranke 222.920,47 EUR), ni upoštevalo.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o pomanjkljivosti sodbe sodišča prve stopnje zgolj iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni v dokaznem sklepu izrecno zapisalo, da je vpogledalo tudi v spis prvostopnega sodišča opr. št. Pg 105/06 (spis je priložen predmetnemu spisu), kljub temu, da je omenjeni dokaz izvedlo, kot je razvidno iz sklepa na zapisnik glavne obravnave z dne 13. 03. 2008. Predstavljena kršitev določil pravdnega postopka bi lahko pomenila relativno bistveno kršitev določil postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, vendar pa bi morala tako kršitev tožeča stranka obrazložiti in navesti, v čem je omenjena kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, česar pa tožeča stranka ni storila. Ob obrazloženem, pritožbeno sodišče ni obravnavalo pavšalnih pritožbenih navedb tožeče stranke.

Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določil pravdnega postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP - kršitve pravil o že pravnomočno razsojeni stvari („res iudicata“) za primer računa št. 1580573700 z dne 13. 09. 2005, s katerim naj bi tožena stranka dvakrat uveljavljala plačilo za mesec avgust 2005; prvič v zadevi opr. št. Pg 105/06 (sodba je že pravnomočna) ter drugič v sedaj obravnavani zadevi. Seznam računov, ki jih je sodišče v tej zadevi priznalo v korist pravdnih strank, je razviden iz seznama, ki ga je podrobneje izdelal izvedenec, na podlagi listin v spisu (izvedeniško mnenje z dne 30. 05. 2008 (list. št. 52 – 148), prvo dopolnilno izvedeniško mnenje z dne 07. 08. 2008 (list. št. 153 – 162) ter drugo dopolnilno izvedeniško mnenje z dne 29. 04. 2008 (list. št. 172 – 176)). Pritožbeni očitek, da je sporni račun št. 1580573700 upoštevan in vtoževan dvakrat, je neresničen, saj iz priloženega seznama računov v predmetni zadevi, račun št. 1580573700 ni bil upoštevan. Pritožbeno sodišče tako tudi v tem delu pritožbi tožeče stranke ni sledilo, saj do zatrjevane kršitve 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ali zmotne uporabe materialnega prava ni prišlo.

Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo pritožbi v delu, ko izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo zneska 11.482,29 EUR (točka II.1 izreka sodbe). Napačno je namreč stališče tožeče stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je zmotno interpretiralo določila Pogodbe o prodaji železniških vozovnic iz notranjega in mednarodnega prometa, št. 3.2-105/01 z dne 22. 02. 2002 (v nadaljevanju: pogodba), v zvezi z aneksom št. 1 z dne 01. 10. 2002 (v nadaljevanju: aneks). Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke so v celoti prepričljivi, jasni in podprti z izčrpno dokazno oceno prič ter listin v spisu (str. 4 izpodbijane sodbe) in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

Napačno je materialno pravno stališče tožeče stranke v pritožbi, da zaradi besedila 5. člena pogodbe tožena stranka v dani situaciji ni bila upravičena do odstopa od pogodbe brez odpovednega roka in je torej z odstopom v avgustu 2005 kršila pogodbo med strankama, zaradi česar je dolžna tožeči stranki iz naslova odškodninske odgovornosti povrniti stroške, ki jih je tožeča stranka vtoževala na podlagi računa št. 050450 z dne 14. 09. 2005. Sam dogovor strank o plačilu zamudnih obresti v primeru zamude tožeče stranke pri plačilu (5. člen pogodbe) ne zadostuje za negacijo obstoja „materialnih posledic“ za toženo stranko, ki so ji omogočile odstop od pogodbe v avgustu 2005. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je šlo v obravnavanem primeru za pogodbo z večimi zaporednimi obveznostmi, ki so se na začetku poslovnega sodelovanja redno izpolnjevale, dokler tožnica ni prenehala z izpolnjevanjem svojih obveznosti in jo je zato tožena stranka večkrat pisno pozvala ter se z njo celo dogovorila v maju 2005 o poravnavi zapadlih obveznosti. Tožeča stranka se dogovorjenega ni držala, vsled česar je tožena stranka upravičeno pričakovala, da obveznosti tudi v prihodnje ne bodo izpolnjene ter utemeljeno izkoristila pravico iz 2. odstavka 11. člena pogodbe o odpovedi pogodbe brez odpovednega roka. Posledično se izkažejo tudi pritožbeni očitki o dogovorjenem 6 mesečnem (in ne 1 mesečnem odpovednem roku) za brezpredmetne, saj je tožena stranka pogodbo odpovedala brez odpovednega roka.

Pritožbena argumentacija o spremembi pogodbe med strankama z dopisom z dne 31. 05. 2005 (B12), ki je sledil sestanku predstavnikov obeh strank, predstavljajo pritožbene novote. Enako velja za navedbe o reklamiranju v delu, kjer se tožeča stranka sklicuje na izobraževanja, ki naj bi jih zanjo plačevala tožena stranka. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje takšnih navedb ni podala. Tožeča stranka ni pojasnila okoliščin, zaradi katerih teh navedb brez svoje krivde ni mogla podati do konca glavne obravnave. Ker torej predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

Ne držijo torej pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava, pri čemer pritožbeno sodišče tudi dodaja, da tožeča stranka niti v pritožbi ni ponudila interpretacije 11. člena pogodbe, temveč je zgolj zanikala razlago „materialnih posledic“ , kot jo je podalo sodišče prve stopnje. Ker sodba sodišča prve stopnje v tem delu vsebuje prepričljive in jasne razloge, ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je bil zahtevek tožeče stranke na povrnitev stroškov reklamiranja neizkazan in da v povezanosti trditvenega in dokaznega bremena tožeča stranka slednjemu ni zadostila (7. člen v zvezi s 212. členom ZPP). Pritožbeno sodišče tako na ponovljene pavšalne navedbe tožeče stranke ni odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP), v kolikor pa so slednje dopolnjene (navedbe o izobraževanju strank) pa, kot je bilo že obrazloženo, jih pritožbeno sodišče kot pritožbene novote ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Sodba sodišča prve stopnje ima glede izpodbijanega dela dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je sposobna preizkusa. Sodba sodišča prve stopnje je tudi materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

2. O pritožbi tožene stranke Utemeljena je pritožba tožene stranke v delu, ko napada 2. odstavek točke II.2 izreka sodbe, s katero je bil sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. Ig 496/2005 z dne 22. 09. 2005 razveljavljen in tožbeni zahtevek delno, za znesek 2.126,42 EUR, zavrnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo izvedensko mnenje, ko je ugotovilo, da ima tožena stranka napram tožeči stranki zgolj terjatev v višini 19.808,94 EUR, za kolikor je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožene stranke tudi ugodilo.

Iz zadnjega dopolnilnega izvedeniškega mnenja z dne 29. 04. 2008 namreč izhaja, da ima tožena stranka proti tožeči stranki res odprto v zadevi opr. št. Pg 119/2007 (kot vodeno pred združitvijo pravd) terjatev, v višini 19.808,94 EUR (list. št. 176), a vendar le, kot tudi pritožba pravilno opozarja, pod pogojem, da bi sodišče prve stopnje terjatev tožeče stranke v višini 11.482,29 EUR (po računu št. 050450/0005) priznalo (list. št. 175). Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje (pravilno) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 11.482,29 EUR in slednje bi moralo sodišče prve stopnje tudi upoštevati pri odločitvi o tožbenemu zahtevku tožene stranke, vendar tega ni storilo. Glede na vtoževani znesek 21.935,36 EUR (tožena stranka je za 6.837,26 EUR tožbeni zahtevek umaknila in sodišče prve stopnje je v tem delu postopek ustavilo (točka I.2 izreka sklepa)), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je sklep o izvršbi ohranilo v veljavi tudi v delu za znesek 2.126,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2005 dalje do plačila (2. alinea 358. člena ZPP).

3. O stroških postopka Po 2. odstavku 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravdno sredstvo, odločiti o stroških vsega postopka. Pritožbeno sodišče, bi tako, glede na uspeh tožene stranke s pritožbo (ki je sedaj v pravdi uspela v celoti (!)), moralo samo dosoditi pravdne stroške. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje, v celoti priznalo pravdne stroške toženi stranki, ob obrazložitvi, da je tožeča stranka v pravdi uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi neuspeha v tem delu pa niso nastali posebni stroški. Pritožba tožeče stranke zoper izrek o stroških sodišča prve stopnje pa je bila zgolj pavšalna in neobrazložena, tako je pritožbeno sodišče potrdilo tudi točko II.3 izreka sodbe sodišča prve stopnje (izrek o stroških).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. in 2. odstavkom odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, je pa dolžna toženi stranki, ki je z njeno pritožbo uspela, povrniti njene pritožbene stroške in sicer 131,36 EUR za sodno takso; 500 odvetniških točk za sestavo pritožbe, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 275,40 EUR, ter poštnino v višini 1,70 EUR. Tožeča stranka je tako toženi stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 408,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).