Jedro

Načelo "in dubio pro reo" in pravilo o dokaznem bremenu sme sodišče uporabiti šele tedaj, če na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega pravno pomembnega dejstva.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke z dne 30.10.1998 in 23.12.1998 o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja tožeči stranki nezakonita. Zato je tožbo tožene stranke po nasprotni tožbi zavrglo. V posledici te ugotovitve je odločilo, da tožnici delovno razmerje dne 29.12.1998 ni prenehalo, zato ji je tožena stranka njegovo trajanje dolžna priznati do 12.3.1999 - ko se je zaposlila drugje - in čas od 29.12.1998 do 12.3.1999 vpisati kot delovno dobo ter ji izplačati nadomestilo bruto plač kot če bi delala, od njih obračunati in plačati davke in prispevke, neto razlike pa izplačati tožnici, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku osmih dni. Sodišče je ugotovilo, da tožnici očitani hujši kršitvi delovnih obveznosti, storjeni s tem, da je v času od 29.1.1998 do 16.5.1998 v sostorilstvu z J. Z. jemala iz blagajne izkupičke in s tem povzročila toženi stranki škodo v višini 529.470,00 SIT (hujša kršitev delovne obveznosti po 3. točki 59. člena Pravilnika o pravicah, obveznostih in odgovornostih - protipravno prisvajanje premoženja podjetja zase ali za koga drugega) in da je od 1.1.1997 do uvedbe disciplinskega postopka ponarejala poslovne listine, in sicer tako, da je na dobavnice vpisovala blago, ki ni bilo predmet prodaje, zatem pa blago fiktivno preknjiževala iz šifre na šifro in s tem povzročila obstoj nepravilnih knjigovodskih evidenc in inventur (hujša kršitev delovne obveznosti po 11. točki 59. člena v zvezi z 11. točko 60. člena pravilnika - ponarejanje listin), nista dokazani in zaključilo, da ni bilo zakonite podlage za izrek disciplinskega ukrepa.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke - ki je uveljavljala pritožbene razloge iz 2. in 3. točke 338. člena ZPP - in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot pravilno je sprejelo pravno presojo tega sodišča, da tožnici ob uporabi načela "in dubio pro reo" očitane kršitve niso dokazane.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču, da izpodbijana sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih in da obstaja nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah strank in prič v postopkih ter razlogih sodbe. Tako sodba pritožbenega sodišča ne vsebuje razlogov o izjavi A. in priznanju tožnice, dane v disciplinskem postopku. Sodišče je v nasprotju z izvedenimi dokazi - predvsem izjavo A. - poklonilo vero izpovedbi tožeče stranke zaslišane v sodnem postopku. Ker je zavrnilo dokazne predloge o zaslišanju omenjene priče J. Z. kot nepotrebne, ne bi smelo za svojo, sicer (zmotno) odločitev uporabiti načela "in dubio pro reo". Tak zaključek bi bil eventuelno mogoč takrat, kadar oba obdolženca nista v medsebojni povezavi, v sostorilstvu ali v odnosu storilec - pomočnik. Pri tožnici in Z. pa je nesporno obstajal naklep do vseh posamičnih izvedbenih dejanj očitane kršitve, to je ponarejanja poslovnih listin, in s tem tudi odgovornost obeh za očitana dejanja. Kadar je nesporno, da je več oseb sodelovalo pri izvršitvi kakega prepovedanega dejanja, pa nikakor ni mogoče specificirati oziroma kvalificirati njihove posamične prispevke, se vzpostavi po "pravilu alternativne vzročnosti" pravna fikcija, da obstoji odgovornost vseh za vsako posamično izvedbeno dejanje neke kršitve, ne glede na njihovo resnično udeleženost. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožnici ni mogoče očitati ponarejanja poslovnih listin, saj je odgovornost za ponarejanje listin podana že s samim naklepnim izdelovanjem teh listin, kar je tožnica - kot je sama priznala - tudi storila. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba - če je revizijsko sodišče ne bo spremenilo - razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila v skladu s 1. odstavkom 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 - ZPP) je revizijsko sodišče dolžno preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodne odločbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da je uveljavljeni revizijski razlog iz 1. točke 1. odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP podan. Revizija utemeljeno graja, da sta obe sodišči pri presoji disciplinske odgovornosti tožnice za očitani ji hujši kršitvi delovnih obveznosti uporabili tako imenovano načelo "in dubio pro reo", ne da bi izvedli postopek v skladu s pravili dokaznega postopka. Odločitev sodišča prve in druge stopnje temelji na ugotovitvi, da obstaja dvom o obstoju odločilnih dejstev, saj ni bilo ugotovljeno, katere od priloženih dobavnic in paragonskih blokov je napisala tožnica. Ker je tožnica očitana dejanja storila po navodilih Z., po stališču obeh sodišč ni kršila delovne obveznosti.

Temeljni pogoj delavčeve odgovornosti za kršitev delovne obveznosti je, da so njegove obveznosti določene v zakonu in splošnem aktu, da je delavec očitano dejanje storil in da je podana njegova odgovornost za storjeno dejanje. Načelo ugotavljanja materialne resnice kot eno temeljnih načel disciplinskega postopka zahteva, da se v postopku za ugotovitev delavčeve odgovornosti popolno in po resnici ugotovijo dejstva, na katerih bo temeljila odločitev o disciplinski odgovornosti in njenem obsegu. Čeprav 7. člen novega ZPP izrecno ne določa več dolžnosti sodišča, da popolnoma in po resnici ugotovi sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, ni nobenega dvoma, da je treba v primeru, ko je odločitev v sporu odvisna od ugotovitve spornih pravno pomembnih dejstev, zagotoviti tak postopek, da bo v njem mogoče ugotoviti materialno resnico.

Temeljne določbe o naravi sodnih postopkov so vsebovane v 22. do 25. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I) pa tudi v nekaterih mednarodnih pogodbah, ki jih je ratificiral Državni zbor, npr. v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ - MP št. 7/71 in Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS - MP št. 9/92) in v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS - MP št. 7/94). V njih je posebej zagotovljena enakost državljanov, ki v konkretnih primerih uveljavljajo svojo pravico v postopku pred sodišči in jim je treba zagotoviti pravično sojenje. To pomeni, da morata imeti obe stranki v postopku enak položaj in da morajo biti njune možnosti za predstavitev primera uravnotežene. Navedeno ustavno načelo se uresničuje predvsem v kontradiktornem postopku, ki v 5. členu ZPP daje obema strankama možnost, da se izrečeta o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (pravica do izjave).

Po 213. členu ZPP obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek). Drugi odstavek omenjenega člena pa določa procesno vlogo sodišča pri izvajanju načela materialne resnice (o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče). Na določbi 1. odstavka 7. člena in 2. odstavka 213. člena ZPP se navezuje določba 8. člena, po kateri sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (načelo proste presoje dokazov).

V dokaznem postopku morajo biti ugotovljena vsa pomembna dejstva (v širšem smislu); tako odločilna dejstva kot tudi dejstva, potrebna za ugotovitev teh odločilnih dejstev, torej druga pomembna dejstva (v ožjem smislu). Materialno pomembna dejstva, torej dejstva, ki tvorijo znake dejanskega stanu disciplinske kršitve morajo biti dokazana. Po določbi 1. odstavka 314. člena ZPP pa ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala. Priznanje ni dovoljeno, če je stranka priznala dejstva z namenom, da bi nedovoljeno razpolagala z zahtevkov, da bi torej razpolagala z zahtevkom v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZPP.

Tožnica je v disciplinskem postopku priznala, da je zasebnemu gostincu A. na njegovo zahtevo - kot dobri stranki - izstavljala fiktivne račune, prav tako tudi Obratu družbene prehrane v T. L. fiktivne dobavnice. Tega dejstva tudi v sodnem postopku ni zanikala. Izmed priloženih računov v prilogi od B 7 do B 28 je ugovarjala le računom B 8, B 12 in B 28, glede izdaje lažnih dobavnic je izpovedala, da jih je pisal tudi Z. (poleg nje?). Zagovor tožnice, da je tako ravnala na zahtevo A., je slednji s pisno izjavo, dano v disciplinskem postopku zanikal. Sodišče pa je izvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem kot tudi zaslišanje J. Z. zavrnilo kot nepotrebno (list. št. 50 in 72). Sodišče prve stopnje je bilo glede na določbo 1. odstavka 214. člena ZPP na priznanje tožnice, dano v sodnem postopku (priznanje v disciplinskem postopku je šteti kot indic za resničnost priznanih dejstev) vezano, saj ni nasprotovalo določbi 3. odstavka 3. člena ZPP, niti ni bilo zanikano. Če je sodišče štelo, da je tožnica s sklicevanjem na zahtevo A. oziroma predstavnika podjetja T. oziroma navodila poslovodje Z., s temi dejstvi omejila svoje priznanje, bi moralo v tej smeri izvesti dokazni postopek in šele potem presoditi skladno določbi 2. odstavka 214. člena ZPP. Ker tega ni storilo, ni imelo zakonite podlage za sprejeto odločitev niti v uporabi pravila "in dubio pro reo" niti pravila o dokaznem bremenu. Še zlasti zato, ker predlaganih dokazov sploh ni izvedlo. Po določbi 215. člena ZPP sklepa sodišča na podlagi pravila o dokaznem bremenu tedaj, če na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva. Ker je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na dejstva, ki niso izhajala iz vsebine listin in zapisnikov o izpovedbah - zlasti tožnice - je zagrešilo očitano absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na to kršitev pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče zaradi določbe 8. člena ZPP praviloma preizkuša pravilnost uporabe določbe 2. odstavka 213. člena le v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi odločanje na revizijski stopnji je omejeno s prepovedno določbo iz 3. odstavka 370. člena ZPP, ki ne dovoljuje izpodbijanja dejanske podlage sodbe z revizijo. Samo izjemoma, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (zlasti če obstaja nasprotje med tem, kar ugotavlja sodišče in kar izhaja ali ne izhaja iz listin in zapisnikov), se lahko izkaže, da je sodišče zaradi zmotne materialnopravne presoje tudi zmotno uporabilo procesna pooblastila in v posledici ni ugotovilo za odločitev pravno pomembnih dejstev. To pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 370. člena ZPP, ki je podana tudi v obravnavani zadevi.

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni preizkušalo uveljavljenega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Na podlagi 1. odstavka 379. člena je zato razveljavilo sodbi sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje in vrnilo temu sodišču zadevo v ponovno sojenje.