Jedro

Do nesreče pri delu ni prišlo zato, ker bi tožena stranka aktivno nepravilno ravnala oziroma zato, ker naj bi opustila svoja dolžnostna ravnanja za zagotavljanje varnosti in zdravja delavca pri delu, temveč je bil vzrok nezgode izključno nepazljivo premikanje tožnika po površini ob vozilu pred skladiščem. Površina, na kateri je padel tožnik, je bila ustrezno očiščena in posuta, tožnik je imel ustrezno obutev. Njegov padec je bil izključno posledica njegove premajhne skrbnosti in pazljivosti pri hoji na sporni površini. Zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bili dolžni prvotožena in drugotožena stranka plačati odškodnino v višini 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, drugotoženi stranki pa je dolžan povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.258,32 EUR v 15 dneh brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V III. točki izreka je (s sklepom, ki ni pod pritožbo) naložilo tožniku, da je dolžan povrniti potne stroške pričam A.A. v znesku 6,20 EUR in B.B. v znesku 6,20 EUR v 15 dneh.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženima strankama naloži v plačilo tožnikove pravdne stroške v 15 dneh od prejema sodbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo posebnega zdravstvenega stanja tožnika. Tožnik ima zaradi bolezni desno nogo cca 2 cm krajšo, manj razvito, z desno nogo ne more hoditi po petah, ker je ohromela, s prsti na nogah pa ne more migati. Iz tega razloga ima priznano III. kategorijo invalidnosti z omejitvami, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje. Vprašanje odgovornosti drugotožene stranke za nastalo škodo bi bilo treba presojati z upoštevanjem predmetnega dejstva in ugotoviti ali je drugotožena stranka sprejela vse ustrezne ukrepe za zdravje in varnost delavcev - invalidov pri opravljanju njihovega dela. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo, je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Izvedenka varstva pri delu je ob svojem zaslišanju izpostavila, da bi na vprašanje vpliva invalidnosti na nastalo nezgodo lahko odgovoril zgolj izvedenec medicinske stroke. Tožnik je takega izvedenca predlagal, vendar pa je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo. Tudi iz tega razloga je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Ker drugotožena stranka ni poskrbela za ustrezno posutje poti do skladišča in s tem za njeno varno uporabo, čeprav je bilo glede na vremensko napoved mogoče pričakovati sneg in poledico, je opustila dolžnost, ki ji jo nalaga zakon. Iz tega razloga je za tožnikov padec odškodninsko odgovorna. Podani so namreč vsi elementi odškodninske odgovornosti: opustitev dolžnega ravnanja predstavlja protipravno ravnanje, tožniku je škoda nastala, med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo obstaja vzročna zveza, izkazana pa je tudi odgovornost drugotožene stranke za nastalo škodo. Drugotožena stranka ni poskrbela, da bi bilo zemljišče, po katerem je moral tožnik kritičnega dne iti, posuto ali s soljo ali s peskom, kljub temu, da je bilo ob večdnevnem sneženju in z zelo nizkimi temperaturami ob danih vremenskih razmerah mogoče pričakovati poledico. Ker se sodišče prve stopnje do izpovedbe tožnika, v kateri je prepričljivo opisal potek škodnega dogodka, ni opredelilo, prav tako pa se ni opredelilo do njegovih fotografij, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Isto kršitev je storilo tudi s tem, ko ni presojalo navedb tožnika, da je padel na klančini, niti njegove pisne izjave, ki jo je istega dne podal drugotoženi stranki po elektronski pošti. Prav tako ni upoštevalo, da so bile na dan nezgode temperature okoli - 10 Cº in da so bila sporna tla spolzka in neposuta. Svojo odločitev je oprlo zgolj na trditve drugotožene stranke, ki je zatrjevala, da je do padca tožnika prišlo zaradi njegove nepazljive hoje. Zatrjevanja drugotožene stranke sodišče prve stopnje ni presodilo kritično, prav tako pa ni upoštevalo dejstva tožnikove predhodno ugotovljene invalidnosti. Drugotožena stranka za tožnikovo delo v skladišču ni imela narejene ocene tveganja, temveč ga je kot invalida III. kategorije razporejala samovoljno, da opravlja druga dela. Dela, ki jih je opravljal tožnik v skladišču, so težja in presegajo njegove omejitve, za zagotavljanje varnosti pri delu in organizacijo dela pa je odgovorna drugotožena stranka kot delodajalec (prim. z odločbo VS RS VIII Ips 242/2017). Ker sodišče ni upoštevalo ugotovitve izvedenke, da je bil tožnik primerno obut, obenem pa je ugotovilo, da je bilo mesto, na katerem je prišlo do padca tožnika, dovolj očiščeno in posuto s peskom in da bi ob dovolj pazljivi hoji in primerni obutvi tožnik lahko preprečil zdrs, je zaključek sodišča prve stopnje v tem delu protispisen, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik navaja, da na njegovih fotografijah, ki jih je poslikal par minut po škodnem dogodku, ni vidno, da bi posipali pesek, le na podlagi fotografij pa tudi ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti sklepati, da so bile vidne bele pikice pesek oziroma da je bilo mesto padca posuto in varno za hojo. Tožena stranka ni izvajala ukrepov zimske službe z enakim standardom skrbnosti, kar izhaja iz izpovedbe zaslišanega C.C., izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev tožnika, da je bil pod snegom led, temveč se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da je bila sporna pot v kritičnem času posuta s peskom. Ker obstaja glede vsebine dolžnostnega ravnanja drugotožene stranke nasprotje med tem, kar je določeno v planu zimske službe in tem, kar je sodišče prve stopnje iz plana zimske službe povzelo, je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje glede padca, kot izhaja iz opisa izvedenke, ki je podan v njenem izvedenskem mnenju, je v nasprotju z dejanskim stanjem, saj tožnik do zadnjih vrat avtomobila spornega dne sploh ni prišel. Avtomobil je bil zaklenjen, zato vrat ni imel namena odpirati. Tožnik bi moral predhodno odpreti drsna vrata skladišča, nato odkleniti notranja vrata skladišča, jih odpreti, šele potem pa bi moral odkleniti avtomobil in odpreti zadnja vrata in škatlo odnesti v skladišče. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino v višini 11.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu z dne 10. 2. 2012, do katere je po njegovih trditvah prišlo ob vhodu v skladišče, ko mu je spodrsnilo na zasneženem in poledenelem asfaltu, pri čemer je ob padcu utrpel zlom zapestja leve roke.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni kritično opredelilo do tožnikovih fotografij, s katerimi je utemeljeval svoje navedbe glede poteka škodnega dogodka. Iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku poleg preostalih relevantnih dokazov dokazno ocenilo tudi tožnikove fotografije (A7, A18, A23, A40), vendar je na podlagi dokazne ocene preostalih dokazov in vseh dokazov skupaj prišlo do drugačnih ugotovitev o vzroku za nastanek tožnikove poškodbe od tistih, ki jih je navajal tožnik. S to svojo pritožbeno navedbo tožnik pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne predstavlja uveljavljanja bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tudi tožnikovo pritožbeno zatrjevanje, da sodišče prve stopnje ni presojalo njegovih navedb, da je padel na klančini in njegove pisne izjave, da je padel zaradi zdrsa na poledenelem in zasneženem asfaltu ter da ni upoštevalo, da je bila zunanja temperatura okoli -10 Cº, tla pa spolzka in neposipana, pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (in ne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi ta pritožbeni očitek tožnika je neutemeljen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi tožnikovo izjavo z dne 14. 2. 2012 (A29), kar izhaja že iz sprejetega dokaznega sklepa, vendar pa je glede na preostale izvedene dokaze (predvsem glede na izvedensko mnenje sodne izvedenke za varstvo pri delu, glede na njeno izpovedbo in glede na izpovedbi prič C.C. in D.D.) ugotovilo, da so bila tla, kjer je tožnik spornega dne padel, ustrezno očiščena in posuta s peskom.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo tudi, da je drugotožena stranka poskrbela za izvajanje ukrepov zimske službe na ustrezen način (in da so se ti ukrepi tudi dejansko izvajali), kar izhaja iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je neutemeljen tožnikov očitek, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožnik s pritožbenim zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bilo mesto padca tožnika dovolj očiščeno in posuto s peskom in da bi ob dovolj pazljivi hoji in primerni obutvi tožnik preprečil zdrs, saj ni upoštevalo ugotovitev izvedenke o primernosti tožnikove obutve, izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S temi navedbami tožnik namreč ne uveljavlja nasprotja v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, temveč izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil vzrok za tožnikov zdrs njegova neprimerna obutev. Dejstvo, da je bil tožnik spornega dne obut primerno, izhaja že iz podanega izvedenskega mnenja sodne izvedenke za varstvo pri delu.

10. V zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo glede vsebine dolžnostnega ravnanja drugotožene stranke nasprotje med tem, kar je določeno v planu zimske službe in tem, kar je sodišče iz tega plana povzelo v sodbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da na to pritožbeno navedbo niti ne more odgovoriti, saj je povsem nekonkretizirana. Ob tem dodaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe niti ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje povzemalo vsebino dnevnikov izvajanja zimske službe (B25), tako da je tudi iz tega razloga ta pritožbeni ugovor neutemeljen. Iz teh dnevnikov sicer izhaja (in to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), da se je zimska služba v spornem obdobju izvajala večkrat dnevno.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je zaslišalo tožnika, zakonito zastopnico tožene stranke, sedem prič, pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke za varstvo pri delu in jo tudi zaslišalo ter izvedlo dokaz s pregledom oziroma prečitanjem vseh listin, ki sta jih v spis vložili stranki, ugotovilo, da drugotožena stranka za nesrečo pri delu in nastalo škodo tožniku ni niti objektivno niti krivdno odgovorna. Ugotovilo je, da je drugotožena stranka v skladu z določbami Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadalj.) in Pravilnikom o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99 in nadalj.) zagotovila tožniku varne delovne razmere in pogoje. To svojo ugotovitev je oprlo predvsem na izvedensko mnenje sodne izvedenke iz varstva pri delu, na njeno izpovedbo, ki jo je podala na zadnjem naroku za glavno obravnavo, pa tudi na ostale dokaze, ki so bili na predlog obeh strank izvedeni v dokaznem postopku (fotografije, podatki o vremenskih razmerah, dnevniki o izvajanju zimske službe, izpovedbi prič C.C. in D.D.,...). Zaključilo je, da do nesreče pri delu ni prišlo zato, ker bi tožena stranka aktivno nepravilno ravnala oziroma zato, ker naj bi opustila svoja dolžnostna ravnanja za zagotavljanje varnosti in zdravja delavca pri delu, temveč je bil vzrok nezgode izključno nepazljivo premikanje tožnika po površini ob vozilu pred skladiščem. Ob upoštevanju izvedenskega mnenja sodne izvedenke, njene izpovedbe in izpovedbe prič C.C. ter D.D. je ugotovilo, da je bila površina, na kateri je padel tožnik, ustrezno očiščena in posuta, da je imel tožnik ustrezno obutev in da je njegov padec izključno posledica njegove premajhne skrbnosti in pazljivosti pri hoji na sporni površini. S takšno ugotovitvijo, ki temelji na pravilni in celoviti dokazni oceni izvedenih dokazov, soglaša tudi pritožbeno sodišče in se na dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje, ki jih je to podalo v zvezi z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti drugotožene stranke za nastalo škodo, le sklicuje.

12. Ne drži pritožbena navedba tožnika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo posebnega zdravstvenega stanja tožnika, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka upoštevalo tudi tožnikovo zdravstveno stanje, vendar je ugotovilo, da niti iz tožnikovih trditev niti iz dokazov, ki so bili izvedeni, ne izhaja, da bi bilo to zdravstveno stanje v kakršnikoli povezavi z nesrečo pri delu oziroma da bi nanjo vplivalo. S tem soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj se je tožnik na svoje zdravstveno stanje skliceval predvsem v zvezi z zatrjevanjem, da je bil spornega dne dovolj pazljiv, ne pa, da je bila nesreča pri delu (tudi) posledica njegovega zdravstvenega stanja. Prav tako ne drži pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem dejstvom nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni postavilo sodnega izvedenca medicinske stroke. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da bi tožnik sploh predlagal sodnega izvedenca medicinske stroke za ugotavljanje tega dejstva. Ta izvedenec je bil s strani tožnika predlagan v zvezi z ugotavljanjem posledic poškodbe in obsegom posameznih oblik nepremoženjske škode, sodišče pa je izvedbo tega dokaza (na podlagi katerega bi se tudi ugotavljala utemeljenost višine vtoževanega zahtevka) zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da tožnikov tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen.

13. Kot je bilo že ugotovljeno, je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja dokazno ocenilo tudi tožnikove fotografije, njegovo izpovedbo, glede na izdelano izvedensko mnenje sodne izvedenke iz varstva pri delu pa je upoštevalo tudi dejstvo, da je bila spornega dne temperatura okoli -10ºC. Glede na to tožnik tudi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zgoraj omenjene dokaze in dejstva, ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da za nastalo škodo drugotožena stranka ni krivdno odgovorna. Ker je bilo v postopku jasno ugotovljeno, da so bila tla, na katerih je padel tožnik, dovolj dobro očiščena in posuta, so neutemeljene njegove pritožbene navedbe, da tožena stranka ni poskrbela za očiščene in posute površine. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da so bila tla ustrezno očiščena in posuta, oprlo (poleg na fotografije v spisu) predvsem na izvedensko mnenje sodne izvedenke, na njeno izpovedbo, na izpovedbe prič C.C., D.D. in zakonite zastopnice tožene stranke, kar pomeni, da niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje le na podlagi fotografij ni moglo jasno sklepati, da je bila sporna površina posuta.

14. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika, s katerimi izpodbija pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ne odgovarja, ker za odločitev o njegovi pritožbi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Glede na to, da je tožnikova pritožba v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o pravdnih stroških povsem neobrazložena, je pritožbeno sodišče ta del odločitve sodišča prve stopnje preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tudi v zvezi s tem delom svoje odločitve ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je pravdne stroške odmerilo skladno z določbami 154. in 155. člena ZPP ter Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015).

16. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.