Jedro

Glede višine nastale škode so bili toženčevi ugovori pavšalni oziroma neopredeljeni. Procesno dokazno breme je bilo v tem delu prevaljeno nanj, potem ko je tožnica predložila dokazne listine o višini svoje terjatve. Da bi toženec prevalil procesno dokazno breme nazaj na tožnico, bi moral obrazloženo prerekati vtoževane stroške, ki temeljijo na računih, in z nasprotnim dokazom ovreči trenutni dokazni uspeh tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka sodbe).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani I Pl 1530/2001 z dne 22. 10. 2001 v veljavi v delu, s katerim je tožencu naloženo, da plača tožnici 4.452,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2001 dalje, dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže višine glavnice. Tožencu je sodišče naložilo tudi plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 1.223,02 EUR. V preostalem delu je prvo sodišče razveljavilo plačilni nalog in zavrnilo višji tožbeni zahtevek.

Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo prvega sodišča v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) ter v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da prvo sodišče ni sledilo stališču višjega sodišča, da bi moralo izvesti dokaz z izvedencem ustrezne stroke, v primeru, da bo sledilo toženčevi trditvi, da je užival alkohol šele po prometni nesreči. Prvo sodišče ni obrazložilo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu za izvedenca alkohologa. To predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ker se sodišče ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Zgrešeno je tudi stališče prvega sodišča, da se je toženec zavedal, da ne sme piti alkohola po prometni nezgodi. Toženec je bil v prometni nezgodi močno poškodovan (pretres možganov) in v močnem šoku ter bi bilo neživljenjsko, da bi se v takšnem stanju zavedal splošnih pogojev zavarovanja. Toženec je bil v zmoti, ko je bil prepričan, da mu je bila odvzeta kri v Zdravstvenem domu Sevnica in ko je sledil nasvetu voznika reševalnega vozila. Prvo sodišče je tudi nekritično sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca V. K.. Izvedenec ugotavlja, da je V. vozil s hitrostjo med 70 in 80 km/uro, V. pa je ocenil hitrost svoje vožnje na 90 km/uro. Izvedenec se ni opredelil do izpovedbe policista A. P., da je bila v kritičnem času na tisti cesti zaradi rekonstrukcije hitrost omejena na 40 km/uro. Če je V. vozil prehitro, so podani razlogi za deljeno odgovornost udeležencev prometne nezgode. Če bi V. vozil s hitrostjo, kot naj bi bila predpisana po izpovedbi A. P., pa do nezgode sploh ne bi prišlo. Sodišče je nekritično sledilo tudi višini škode. Izvedenec je izračun škode delal le na predpostavkah in ne na dejanskih podatkih. Vprašljivi so računi v zvezi s poplačilom škode, ki jih je tožnici predložil V..

Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tej podlagi pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Razlogi izpodbijane sodbe so natančni, izčrpni in skladni. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema kot pravilne ter se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Pritožba ne uveljavlja nobenih tehtnih pravnih argumentov, na katere ne bi bilo odgovorjeno že z izpodbijano sodbo (ob neupoštevnih pritožbenih novotah). Sodba prvega sodišča ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, dokazno oceno pa je prvo sodišče opravilo v skladu z 8. členom ZPP.

Bistveno je, da je po ugotovitvi prvega sodišča toženec zaužil alkohol tako pred prometno nesrečo kot po njej, še pred odvzemom krvi zaradi ugotavljanja stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. S tem je bil izpolnjen dejanski stan po 3.c točki 1. odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-92, po katerem se šteje (v zvezi z alkoholimetrično analizo toženčeve krvi, ki je pokazala večjo koncentracijo alkohola v krvi od dovoljene), da je bil toženec v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. S takšnim ravnanjem je toženec onemogočil ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče, zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je zavrnilo toženčev dokazni predlog za določitev sodnega izvedenca medicinske stroke (alkohologa), saj glede na doslej povedano s tem dokazom že po naravi stvari same ne bi bilo mogoče ugotoviti dejstva, ki bi bilo pomembno za odločitev v zadevi. Zavrnitev tega dokaznega predloga pa je prvo sodišče pravilno obrazložilo že na zadnjem naroku, kot izhaja iz zapisnika z dne 15. 3. 2011 (list.št. 209). Smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Pravilna je tudi ugotovitev, da se je toženec zavedal, da ne bi smel uživati alkoholnih pijač po prometni nesreči. Ob ugotovitvi, da je bil toženec seznanjen z določili navedenih pogojev AO-92, na takšen zaključek po osnovnih pravilih logičnega sklepanja privede že analiza toženčeve izpovedbe (njegovo vprašanje vozniku reševalnega vozila „kaj pa alkohol“, ko naj bi mu le-ta prinesel dva kozarca brinjevca). Pritožbene trditve, da je bil toženec po prometni nesreči v močnem šoku, da bi bilo neživljenjsko v takšnem stanju zavedati se splošnih pogojev zavarovanja in da je bil toženec v zmoti, ko je bil prepričan, da mu je bila odvzeta kri že v Zdravstvenem domu Sevnica (pred zaužitjem brinjevca), pa so neupoštevne že zato, ker gre za nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za trditev, da je prvo sodišče nekritično sledilo sodnemu izvedencu V. K., da je M. V. vozil s hitrostjo med 70 km/uro in 80 km/uro (prav: med 71,1 in 75,5 km/uro – list. št. 153), in da se izvedenec ni „opredelil“ do izpovedbe priče A. P. o omejitvi hitrosti na tem delu ceste le na 40 km/uro (tega toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval). Toženec ni pravočasno podal pripomb na izvedensko mnenje sodnega izvedenca, razen tega pa je izvedenec svojo ugotovitev o omejitvi hitrosti vožnje na 80 km/uro na delu ceste, kjer je prišlo do prometne nesreče, utemeljeno povzel iz predloga Policijske postaje Sevnica za uvedbo postopka o prekršku (priloga A9). Toženec ni dokazal, da naj bi M. V. vozil z višjo hitrostjo od dovoljene, prav tako pa tudi ni dokazal, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo (1.b točka 2. odstavka 3. člena pogojev AO-92).

Glede višine nastale škode so bili toženčevi ugovori pavšalni oziroma neopredeljeni. Procesno dokazno breme je bilo v tem delu prevaljeno nanj, potem ko je tožnica predložila dokazne listine o višini svoje terjatve. Da bi toženec prevalil procesno dokazno breme nazaj na tožnico, bi moral obrazloženo prerekati vtoževane stroške, ki temeljijo na računih, in z nasprotnim dokazom ovreči trenutni dokazni uspeh tožnice. Ker tega ni storil, se je tožničin začasni dokazni uspeh spremenil v dokončnega, zato je prvo sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi po višini (glede glavnice s pripadajočim delom zakonskih zamudnih obresti).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu (2. odstavek 350. in 353. člen ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih toženec ni priglasil.