Jedro

V primeru, ko ima sodišče prostore na več lokacijah, kjer sprejema pisne vloge strank, je vloga sprejeta pri sodišču takrat, ko je bila izročena vložišču sodišča, ne glede na to, katero vložišče sodišča ga je sprejelo in v skladu z 218. členom Sodnega reda odtisnilo datum prejema na kopiji vloge in ne glede na to, ali je bila vloga nato poslana drugemu vložišču istega sodišča.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obs. N.A. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločitev.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani kot prepozno zavrglo pritožbo zagovornikov obs. N.A. zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 10.7.2002, s katero ji je bila zaradi dveh kaznivih dejanj ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru po 1. odstavku 137. člena KZ izrečena enotna denarna kazen 13 dnevnih zneskov v višini 117.000 SIT in na 60.000 SIT povprečnine.

Zagovornika sta zoper sklep vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 8. in 11. točke 171. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitve pravice obsojenke do pritožbe, ker je pritožbeno sodišče zmotno ugotovilo, da je bila pritožba zagovornikov vložena v ponedeljek 16.9.2002, čeprav je bila vložena v petek dne 13.9.2002, posledica te zmotne ugotovitve pa je bil zaključek, da je bila pritožba vložena prepozno. Zahteva predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, ker je iz odtisa dohodne štampiljke sodišča prve stopnje na 1. strani izvirnika in fotokopije pritožbe, ki sta ju vložnika zahteve priložila zahtevi vidno, da je bila pritožba vložena 13.9.2002, ko pritožbeni rok še ni potekel. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na njeno zakonitost. Ker sta zagovornika v obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti trdila, da je bila pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena prej, kot je to ugotovilo pritožbeno sodišče, je Vrhovno sodišče na podlagi 3. odstavka 423. člena ZKP od sodišča prve stopnje zahtevalo pojasnilo o tem, kdaj je bila pritožba v resnici vložena. Sodišče prve stopnje je vrnilo spis, v katerem je na l. št. 114 pojasnilo uslužbenke, da je bila pritožba vložena v vložišču Okrajnega sodišča v Ljubljani na Miklošičevi ulici 12, ne pa na sedežu tega sodišča na Tavčarjevi ulici 9, obe v Ljubljani. Čeprav to pojasnilo ne pove, kdaj je bila pritožba vložena, Vrhovno sodišče sprejema trditve v zahtevi, ki so podprte s priloženima izvodoma izvirnika in kopije pritožbe, na katerih je odtisnjena dohodna štampiljka Okrajnega sodišča v Ljubljani, da je bila pritožba vložena dne 13.9.2002. Tej ugotovitvi in dokazilom pritrjuje tudi Vrhovno državno tožilstvo.

Pritožbeno sodišče se je za ugotovitev datuma vložitve pritožbe oprlo na dohodno štampiljko na izvodu pritožbe na l. št. 90, kjer je odtisnjen datum prejema pritožbe 16.9.2002. Vrhovno sodišče šteje, da je ta kasnejši datum odtisnjen zato, ker je bila pritožba osebno vložena dne 13.9.2002 v uradnih prostorih sodišča na Miklošičevi ulici, od tu pa je bila poslana na sedež sodišča na Tavčarjevi ulici v Ljubljani, kjer je bila prejeta dne 16.9.2002. Toda v primeru, ko ima sodišče prostore na več lokacijah, kjer sprejema pisne vloge strank, je vloga sprejeta pri sodišču takrat, ko je bila izročena vložišču sodišča, ne glede na to, katero vložišče sodišča ga je sprejelo in v skladu z 218. členom Sodnega reda odtisnilo datum prejema na kopiji vloge in ali je bila vloga nato poslana drugemu vložišču istega sodišča. To stališče temelji na smiselni uporabi določb 1. odstavka 375. člena in 5. odstavka 87. člena ZKP, po katerih se pritožba vloži pri sodišču prve stopnje, kjer jih je vložišče upravičeno in dolžno sprejeti v skladu s 1. odstavkom 212., 214. in 1. odstavkom 215. člena Sodnega reda.

Po določbah 1. odstavka 1. člena ZKP se sme kazenska sankcija izreči samo na podlagi zakonitega postopka, ki vključuje tudi pritožbeni postopek. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila z izpodbijanim sklepom kršena pravica obsojenke do pritožbe, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave in 1. odstavek 366. člena ZKP. V smislu 389. člena ZKP se sicer šteje, da se je obdolženec odpovedal pravici do pritožbe, če je ni vložil v predpisanem roku, vendar pa v obravnavanem primeru rok za vložitev pritožbe ni bil prekoračen. Izpodbijani sklep ugotavlja, da sta obsojenka in njena zagovornika sprejeli sodbo sodišča prve stopnje dne 5.9.2002, po določbi 3. odstavka 443. člena ZKP je rok za pritožbo zoper sodbo v skrajšanem postopku 8 dni, zadnji dan roka za pravočasno vložitev pritožbe je bil torej 13.9.2002, ko sta zagovornika pritožbo vložila. Zaključek izpodbijanega sklepa, da je bila vložena prepozno, je torej napačen, z zavrženjem pritožbe so bile prekršene določbe 389. člena v zvezi s 3. odstavkom 443. člena ZKP. Zaradi take odločitve pritožbeno sodišče ni obravnavalo siceršnje dopustnosti in utemeljenosti pritožbe in je s tem prikrajšalo obsojenko za pravico do tega pravnega sredstva.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila z izpodbijanim sklepom kršena pravica obsojenke do pravice do pritožbe, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, je ta sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje, da izvede predpisani pritožbeni postopek in o pritožbi odloči.