Jedro

Sodišče prve stopnje na ugovor tožencev zoper v tožbi navedeno vrednost spornega predmeta ni reagiralo vse do izdaje končne odločbe, v kateri je določilo vrednost spornega predmeta na 100.000 EUR. Zaradi takšnega (nepravilnega) ravnanja sodišča tožencema ni mogoče odreči pravice do revizije. Dovoljenost revizije po samem zakonu pa na drugi strani pomeni, da stranka nima pravnega interesa za vložitev predloga za dopustitev revizije.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženca vlagata predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba zoper odločitev o glavni stvari (odločitev, da se iz zapuščine po pokojni M. P. izloči ½ nepremičnin parc. št. 1025/15 in 1025/29, vpisane v vl. št. 3370 k.o. ... in ½ vrednosti osebnega avtomobila ... v korist tožnika) in v tem delu potrjena sodba sodišča prve stopnje. Navajata, da sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila tudi revizijo, saj je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta določilo na 100.000 EUR v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerih se vrednost lahko popravi najkasneje do obravnavanja glavne stvari. Ker se pojavlja dvom, ali je vrednost popravljena pravilno, pa vlagata tudi predlog za dopustitev revizije, v katerem kot pomembno pravno vprašanje zastavljata vprašanje, ali se skupnost moškega in ženske šteje za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost po 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, če se izkaže, da nikoli nista živela skupaj.

2. Predlog ni dovoljen.

3. Od vrednosti spornega predmeta je med drugim odvisna pravica do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP). Ocenitvena dolžnost nedenarnega tožbenega zahtevka je na strani tožnika in mora biti izpolnjena že v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP in drugi odstavek 180. člena ZPP), ocenjena vrednost pa je podvržena korekturi sodišča (bodisi samoiniciativno bodisi na ugovor toženca), ki je časovno omejena do začetka obravnavanja glavne stvari (tretji odstavek 44. člena ZPP). Iz podatkov spisa (ki je vrhovnemu sodišču že predložen v reševanje zaradi istočasno vložene revizije tožencev) je razvidno, da sodišče prve stopnje na ugovor tožencev zoper v tožbi navedeno vrednost spornega predmeta ni reagiralo vse do izdaje končne odločbe, v kateri je določilo vrednost spornega predmeta na 100.000 EUR. Sodišče torej svoje korekturne dolžnosti ni opravilo tako, kot mu nalaga zakon. Zaradi takšnega ravnanja sodišča je tako nastala situacija, ko ni povsem jasno, kakšna je vrednost spornega predmeta, in ali bi bila revizija dovoljena že glede na (pravilno) določeno vrednost spornega predmeta. Zaradi takšnega (nepravilnega) ravnanja sodišča tožencema ni mogoče odreči pravice do revizije. Revizijo je zato v takem primeru (v dvomu) treba šteti za dovoljeno (drugi odstavek 367. člena ZPP).

4. Dovoljenost revizije po samem zakonu pa na drugi strani pomeni, da stranka nima pravnega interesa za vložitev predloga za dopustitev revizije. Zato je takšen predlog tožene stranke vrhovno sodišče zavrglo.