Jedro

Če je bila v času uveljavitve SZ lastnica hiše zakonita zastopnica tožnika, in ob nadaljnji ugotovitvi, da je bila hiša za bivanje primerna, sta sodišči pravilno uporabili 2. odstavek 128. člena SZ v zvezi s 60. členom ZSR. Ko sta ugotovili, da so po ZSR obstajali razlogi za odpoved stanovanjskega razmerja brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov, sta pravilno presodili, da tožena stranka ni bila zavezanec za prodajo navedene garsonjere po privatizacijskih pogojih SZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mora toženka z njim skleniti kupno pogodbo za garsonjero štev. 10 v II. nadstropju stanovanjskega bloka v Murski Soboti, proti plačilu kupnine v znesku 145.052,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in v tem delu prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta svojo odločitev oprli na 2. odstavek 128. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 do 22/94, v nadaljevanju SZ) v povezavi s 60. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da sta sodišči kršili 12., 187. in 333. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v zvezi s 1. odstavkom 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) ter 11. in 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP. Preizkus izpodbijanih sodb po njegovem mnenju ni mogoč. Obstaja nasprotje med razlogi sodb in dokazi glede ugotovitve, da je bila mati mladoletnega tožnika na dan uveljavitve SZ lastnica stanovanjske hiše z gospodarskim poslopjem na P. Ta nepremičnina je bila tedaj podrta. Sodišči nadalje nista izvajali dokazov o stanju hiše v letu 1997. Tako ni možen preizkus glede odločilnega dejstva, ali gre za porušeno stanovanjsko hišo ali za nedokončano nadomestno hišo v lasti tretjega. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z vpogledom v spis P 73/94, vendar ni povzelo sodbe iz tega spisa, sodišče druge stopnje pa trdi, da se sodbe sploh ni "dotaknilo". Gre za pravnomočno sodbo, ki pomeni pridobitev lastninske pravice na originaren način. Če ne bi bilo tako, bi tudi vpis v zemljiško knjigo učinkoval le med strankama. Sodišči sta nadalje zmotno uporabili materialno pravo, in sicer 65. člen ZSR, 128. in 148. člen SZ v zvezi z 20. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Tožena stranka je po mnenju tožnika prekludirana, ker ni uveljavljala izpraznitvenega zahtevka po 65. členu ZSR (ko je zakonitemu zastopniku prenehalo delovno razmerje) in ker ni odklonila prodaje v 30-dnevnem roku po ponudbi tožnika za odkup.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Nobena od uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v obravnavanem primeru ni podana. Preizkus obeh sodb je mogoč. Razlogi so jasni in popolni. Pač pa to ni mogoče trditi za obrazložitev revizije. Po eni strani tožnik uveljavlja nedovoljeno novoto, da je bila sporna stanovanjska hiša v času uveljavitve SZ porušena (3. odstavek 385. člena ZPP), po drugi strani pa očita sodiščema, da nista izvajali dokaza o tem, v kakšnem stanju je bila hiša v letu 1997. Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na izpoved zakonitega zastopnika tožnika, ter dokaze, ki jih je on predlagal. Sodba prve stopnje ima razloge o tem, da je bila lastnica stanovanjske hiše v času uveljavitve SZ zakonita zastopnica. Prav tako ima razloge o tem, da navedena hiša ne pomeni bistvenega poslabšanja razmer uporabnikov garsonjere. Te razloge je povzelo tudi sodišče druge stopnje.

Med razlogi v sodbah prve in druge stopnje tudi ni nobenega nasprotja. Šele v pritožbi je tožnik uveljavljal, da gre za staro hišo z gospodarskim poslopjem, ki da je bila v času uveljavitve SZ podrta, ter da je bila nato zgrajena nova nadomestna hiša. To trditev je utemeljeval s sklicevanjem na pravnomočno sodbo opr. št. P 73/94, ki je bila izdana 30.3.1994. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je predmet sedanjega postopka hiša, ki jo je opisal sam zakoniti zastopnik tožnika, zaslišan kot stranka (l.št. 50 in 51 spisa) in glede katere sodišči ugotavljata, da je obstajala že ob uveljavitvi SZ (str. 5 prvostopenjske in str. 3 drugostopenjske sodbe). Gre za dejanske ugotovitve, ki jih revizijsko sodišče ne sme več preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP). Že zato kršitve 1. odstavka 12. člena ZPP med postopkom ni bilo.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po ugotovitvi, da med postopkom tudi ni bilo kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, tako ni podan.

Enako velja tudi za revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Če je bila v času uveljavitve SZ lastnica hiše zakonita zastopnica tožnika, in ob nadaljnji ugotovitvi, da je bila hiša za bivanje primerna, sta sodišči pravilno uporabili 2. odstavek 128. člena SZ v zvezi s 60. členom ZSR. Ko sta ugotovili, da so po ZSR obstajali razlogi za odpoved stanovanjskega razmerja brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov, sta pravilno presodili, da tožena stranka ni bila zavezanec za prodajo navedene garsonjere po privatizacijskih pogojih SZ.

Tožnik nadalje zmotno trdi, da zavezanec po 117. členu SZ ne more zavrniti sklenitve kupoprodajne pogodbe, če tega ni storil v 30 dneh po zahtevi. Takšne sankcije SZ ne pozna. Neutemeljeno tudi ugovarja, da sta sodišči zmotno uporabili 148. člen SZ. Določbe 148. člena SZ v obravnavanem sporu sodišči sploh nista uporabili, saj ne gre za zahtevek za sklenitev najemne pogodbe. Tudi ni pomembno, ali je že pred uveljavitvijo SZ obstajal kakšen drug odpovedni razlog, pa ga tožena stranka ni uveljavljala. Sodišče mora ugotoviti, ali je odpovedni razlog obstajal v času uveljavitve SZ. Prav to sta sodišči druge in prve stopnje tudi storili. Kršitve 65. člena ZSR tako ni bilo.

Revident končno zmotno tolmači 20. člen ZTLR. S pravnomočno sodbo je v določenih primerih res mogoče pridobiti lastninsko pravico, vendar le na način in pod pogoji, kot to določa zakon (2. odstavek 20. člena ZTLR). Mednje obravnavani primer ne sodi.

Tožbeni zahtevek tožnika je tako neutemeljen in izpodbijana sodba pravilna. Revizijsko sodišče je moralo zato neutemeljeno revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrniti.