Jedro

Pravno neupoštevne so pritožbene navedbe toženca, da je imel v obdobju pridobitve stanovanja, ki predstavlja njuno skupno premoženje, večje dohodke, kar je razvidno iz določitve deležev v menjalni pogodbi. Pri določanju deležev se upošteva ne samo prispevek k nastanku skupnega premoženja, temveč tudi prispevek pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bilo v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank pridobljeno skupno premoženje, ki obsega dvosobno stanovanje št. 17, ki se nahaja v prvem nadstropju večstanovanjskega bloka v Ljubljani na naslovu R., v skupni izmeri 55,67 m2, z ident. št. 1722-699, vse v stavbi parc. št. 242/6, k.o. x.. Ugotovilo je, da znaša delež tožnice 94,7 %, delež toženca pa 5,3 %. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 4.770,00 EUR.

Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter jo vrne v ponovno odločanje drugemu sodniku sodišča prve stopnje. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je njen preizkus nemogoč. Sodišču prve stopnje očita neupoštevanje odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, ki je za presojo deležev na skupnem premoženju kot odločilno štelo leto 1984. Takrat je bila sklenjena menjalna pogodba, iz katere izhajajo pravilni deleži strank. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je tožnici uspelo dokazati drugačen delež na skupnem premoženju. Nelogično je, da bi bil toženčev prispevek tako neznaten, saj je zakonska zveza trajala 4 leta, v njej pa se je rodil tudi otrok.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je neutemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih njen preizkus ne bi bil mogoč. Izrek sodbe je razumljiv in razlogom ne nasprotuje, razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Pritožnik ne pojasni, v čem naj bi bili razlogi sodbe nejasni oziroma v nasprotju z izrekom sodbe, zato s pavšalnim očitkom kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, katere elemente je upoštevalo pri določanju deležev strank na njunem skupnem premoženju. V skladu z drugim odstavkom 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) je upoštevalo tako materialni kot nematerialni prispevek strank pri ustvarjanju skupnega premoženja. Ugotovilo je, da so bili dohodki tožnice v relevantnem obdobju višji od dohodkov toženca, da je tožnica v skupno premoženje vložila 1,599.552,00 DIN svojega posebnega premoženja, da je v celoti prevzela skrb za vzgojo in varstvo otroka ter skrb za gospodinjstvo ter da je plačevala tako stanovanjske stroške kot stroške varstva in hrane.

Pravno neupoštevne so pritožbene navedbe toženca, da je imel v obdobju pridobitve stanovanja, ki predstavlja njuno skupno premoženje, večje dohodke, kar je razvidno iz določitve deležev v menjalni pogodbi. V skladu z drugim odstavkom 59. člena ZZZDR se pri določanju deležev upošteva ne samo prispevek k nastanku skupnega premoženja, temveč tudi prispevek pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je primerjalo dohodke pravdnih strank v celotnem obdobju skupnega življenja. Poleg tega je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je precejšen del sredstev za nakup stanovanja na T. 4 v Ljubljani predstavljalo posebno premoženje tožnice. Pritožnik tako zmotno razume odločitev Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20. 3. 2012, ki je sicer v konkretnem primeru odločbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, vendar je v obrazložitvi sodbe jasno navedlo, da sporazumna določitev deležev v menjalni pogodbi ni ovira za novo določitev deležev bivših zakoncev na skupnem premoženju. Enako ni ovire za novo določitev deležev kljub dejstvu, da tožnica določitev deležev zahteva šele po 17 letih od razveze zakonske zveze (8. točka obrazložitve sodbe, list. št. 87).

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve in izračune prvostopenjskega sodišča, da je bilo v relevantnem obdobju razmerje med prispevki k nastanku in ohranitvi skupnega premoženja približno 90 % proti 10 % v prid tožnice. Toženec namreč ni zanikal, da je imela tožnica že pred sklenitvijo zakonske zveze privarčevana znatna denarna sredstva, hkrati pa ni dokazal, da bi v času trajanja zakonske zveze poleg plače imel še dodatne prihodke, da bi skrbel za dom in družino ter, da znesek 400.000 DIN predstavlja njegov prispevek k skupnemu premoženju. V menjalni pogodbi (priloga A3) sta pravdni stranki sicer resnično določili drugačne deleže na skupnem premoženju, vendar pa je sodišče utemeljeno verjelo tožnici, da sporen zapis ne odraža dejanskega stanja. Njena izpovedba je bila namreč potrjena tudi z ostalimi dokazi (v izogib ponavljanju primerjaj točko 17 sodbe), toženec pa po drugi strani ni ponudil trditev in dokazov, ki bi dokazovali nasprotno.

Kar zadeva očitane kršitve dokaznega postopka, je pritožbeno sodišče že v prejšnjem postopku pojasnilo, da je toženec možnost zaslišanja imel, a je ni niti izkoristil niti pravočasno podal opravičljivega razloga za neudeležbo na razpisanem naroku. Ob tem je sodišče kljub pasivnosti toženca v pravdnem postopku upoštevalo življenjsko logično dejstvo, da je tudi toženec v skoraj petletnem trajanju zakonske zveze v določeni meri prispeval k skrbi za dom in družino. Njegov prispevek je tako pravilno ocenilo na 10 %, ob upoštevanju kupnine za nakup stanovanja na T.4 v Ljubljani, ki je bilo nato zamenjano za sporno stanovanje, pa je njegov delež pravilno odmerilo na 5,3 %. Sredstva porabljena za nakup so bila namreč v znatni meri tožničina.

Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožeča stranka sama.