Jedro

Prevzema delavcev ni mogoče izvesti le s sklenitvijo sporazuma o prevzemu delavcev med obema delodajalcema in z izdajo sklepa o prehodu delavcev k novemu delodajalcu ter s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki je skladna z dokončnim sklepom o prehodu. Za obdobje pred uveljavitvijo 73. člena ZDR je sodna praksa upoštevala kontinuiteto delovnega razmerja delavca pri delodajalcu in prejšnjih delodajalcih celo v primeru, kadar med njimi ni bilo pravnega nasledstva ter je šlo za zaposlitev delavca pri različnih delodajalcih v času veljavnosti ZTPDR. Ta je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Na podlagi teh določb so se izvajali prehodi (razporeditve) delavcev k drugemu delodajalcu, institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu pa se je ves čas obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami, to je kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja, tako da je podana kontinuiteta zaposlitve med vsemi delodajalci, ki so prevzemali delavca drug od drugega (čeprav med njimi ni bilo pravnega nasledstva, praviloma pa je šlo za povezanost delodajalcev zaradi različnih oblik statusnih sprememb po uveljavitvi ZP in nato ZGD).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati 382,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2008 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožnik dolžen toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 121,70 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zamude do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava ter napačne in nepopolne ugotovite dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj pri presoji ni pravilno uporabilo 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ter 15. člena veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Upoštevaje omenjenih predpisov se je prevzem delavcev izvajal s sklenitvijo sporazuma o prevzemu delavcev med obema delodajalcema, z izdajo sklepa o prehodu delavcev k novemu delodajalcu ter sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki je bila skladna z dokončnim sklepom o prehodu. V konkretnem primeru pa tožena stranka z A. d.o.o. ni sklenila sporazuma o prevzemu delavcev, niti kakšnega drugega sporazuma, tožniku pa nikoli ni bil vročen sklep o prehodu k novemu delodajalcu. Tožnik je tudi jasno izpovedal, da se je o tem, da se bo zaposlil pri toženi stranki odločil povsem prostovoljno med več ponudbami, v kolikor pa bi šlo za prevzem delavcev, izbire med več ponudniki ne bi imel. Ureditvena odločba z dne 17. 2. 1998 pa nikakor ne more predstavljati sklepa o prehodu delavca. Prav tako sklep o prehodu delavcev ne more biti vsebovan v razporeditveni odločbi. Tožnik je bil le začasno, za čas 3 mesecev, oziroma do dokončanja dela prerazporejen k drugemu delodajalcu, v tem času pa so tožniku mirovale pravice iz delovnega razmerja pri A. d.o.o.. Po izteku roka se je imel tožnik možnost vrniti k delodajalcu (A. d.o.o.), vendar le-te možnosti ni izkoristi temveč je sklenil novo pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko (dne 19. 5. 1998) na podlagi 11. člena ZDR/90 in 10. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. Pogodba o subvencioniranju investicij programa novih delovnih mest iz julija 1997 zato ne more predstavljati sporazuma o prevzemu, saj B. d.d. ni delodajalec prevzemnik, temveč je to tožena stranka. Tožena stranka pa ni podpisnik pogodbe o subvencioniranju investicij programa novih delovnih mest iz leta 1997. Iz številnih odločitev sodišča Evropskih skupnosti (npr. C-392/92 z dne 14. 4. 1994) izhaja, da je treba za odgovor ali gre v posameznem primeru za prenos dejavnosti ali ne, ugotavljati vsa značilna dejstva prenosa in le-te presojati. Značilna dejstva za presojo ali je šlo za prenos ali ne, so ohranitev tipa podjetja oziroma dejavnosti, ali je bilo preneseno materialno premoženje, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev in ali je delodajalec prevzel tudi stranke ter presoja podobnosti med dejavnostjo pred in po prenosu. Omenjenih značilnih dejstev pa sodišče v postopku sploh ni ugotavljalo, v kolikor pa bi jih, bi lahko zaključilo le, da gre pri A. in toženi stranki za povsem različne dejavnosti, ter ni bilo preneseno nobeno materialno premoženje, prav tako ni šlo za prevzem nobene stranke. Tožnik priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sklep o prehodu delavca k novemu delodajalcu vsebovan v prerazporeditveni odločbi z dne 17. 2. 1998 in da je tožena stranka v nadaljevanju s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi. Toženi stranki ni znano ali je A. v zapiranju d.o.o. tožniku izdal še kakšen poseben sklep. Tožnik je sam izpovedal, da je bilo pri toženi stranki prerazporejenih 5 delavcev – invalidov, preostali pa so bili prerazporejeni k materi toženki B. d.d.. Sklicevanje tožnika na Evropsko zakonodajo in Evropsko sodno prakso pa je neutemeljeno, saj institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, ki smo ga poznali do uveljavitve ZDR/02 ni enak institutu prenosa podjetij obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje, v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in vsa odločilna dejstva, ter nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je družba B. d.d. s pogodbo o subvencioniranju investicije programa novih delovnih mest, zavezala odpreti nova delovna mesta, na katerih bo zaposlila 20 delavcev A. - v zapiranju, ki bodo postali trajno presežni delavci. B. d.d. je nato 20. 11. 1997 ustanovila toženo stranko kot investicijsko podjetje in v njej zaposlila tožnika, ki je bil invalid. Med B. in A. je bil sklenjen sporazum o prevzemu 20 delavcev, ki je vsebovan v pogodbi o subvencioniranju investicije programa novih delovnih mest iz julija 1997. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je sklep o prehodu tožnika k novemu delodajalcu vsebovan v razporeditveni odločbi z dne 17. 2. 1998 in da tožena stranka sicer ni podpisnica pogodbe o subvencioniranju iz leta 1997, ker v tistem času še ni obstajala, tožnikova zaposlitev pri toženi stranki pa predstavlja realizacijo pogodbe iz leta 1997. V letu 2006 je tožena stranka tožniku izplačala jubilejno nagrado za 30 let dela pri zadnjem delodajalcu, pri čemer je upoštevala celotno delovno dobo tožnika, tudi delovno dobo doseženo pri prejšnjem delodajalcu (A.).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je ob spremembi zaposlitve tožnika leta 1998 šlo za prevzem delavcev iz A. d.d. k toženi stranki. Delovna doba dosežena pri A. se šteje kot delovna doba dosežena pri zadnjem delodajalcu. Pravilno je tudi sodišče prve stopnje obrazložilo, da sicer pri tožniku ni šlo za klasičnem prevzem delavcev, v smislu 15. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, je pa iz Pogodbe o subvencioniranju investicije programa novih delovnih mest (z dne 21. 7. 1997), ki je bila sklenjena med Republiko Slovenijo, A. d.o.o. ter družbo B. d.d. razvidno, da je šlo za prevzem delavcev. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je prevzem delavcev mogoče izvesti le s sklenitvijo sporazuma o prevzemu delavcev med obema delodajalcema in z izdajo sklepa o prehodu delavcev k novemu delodajalcu ter s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki je skladna z dokončnim sklepom o prehodu. Za obdobje pred uveljavitvijo 73. člena ZDR je sodna praksa upoštevala kontinuiteto delovnega razmerja delavca pri delodajalcu in prejšnjih delodajalcih celo v primeru, kadar med njimi ni bilo pravnega nasledstva ter je šlo za zaposlitev delavca pri različnih delodajalcih v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRS, št. 60/89 do 42/90). Ta je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Na podlagi teh določb so se izvajali prehodi (razporeditve) delavcev k drugemu delodajalcu, institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu pa se je ves čas obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami, to je kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja, tako da je podana kontinuiteta zaposlitve med vsemi delodajalci, ki so prevzemali delavca drug od drugega (čeprav med njimi ni bilo pravnega nasledstva, praviloma pa je šlo za povezanost delodajalcev zaradi različnih oblik statusnih sprememb po uveljavitvi ZP in nato ZGD). Takšno stališče je v številnih odločbah zavzelo Vrhovno sodišče RS (npr. odločba VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008). Sodna praksa priznava kontinuiteto delovnega razmerja celo v nekaterih primerih, ko je bil delavec zaposlen v podjetju, ki je prenehalo zaradi stečaja in je bil nato prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot brezposelna oseba, če je delavce, ki jim je iz tega razloga prenehalo delovno razmerje prevzelo drugo podjetje, ki je prevzelo proizvodnjo, na podlagi najemnih pogodb, prevzem delavcev pa je bil subvencioniran v okviru aktivne politike zaposlovanja. Navedeno pa je bilo tudi v konkretnem primeru.

Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da tožena stranka z A. d.o.o. ni sklenila sporazuma o prevzemu delavcev, niti kakšnega drugega smiselno podobnega sporazuma in zato tudi razporeditvena odločba z dne 17. 2. 1998, nikakor ne more predstavljati sklepa o prehodu delavca.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede evropske zakonodaje in evropske sodne prakse pa je potrebno opozoriti na odločbo Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, iz katere izhaja, da institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, ki smo ga poznali do uveljavitve ZDR/02 ni enak institutu prenosa podjetij, obratov, glede na Direktivo sveta 2001/23/ES.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot to določa 154. člen ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške pritožbenega postopka pa sama krije tudi tožena stranka, glede na to, da odgovor na pritožbo, saj ti stroški niso bili potrebni za pravilno odločitev v tem sporu v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP.