Jedro

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo dopolnilnega gradbenega dovoljenja, ker naj bi gradbeno dovoljenje sploh ne bilo izdano. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je bilo investitorju DARS dne 22. 1. 2009 izdano delno gradbeno dovoljenje za gradnjo predora Markovec, ki je postalo pravnomočno dne 23. 2. 2010. Že delno gradbeno dovoljenje pa obsega tudi gradnjo Pogonske centrale 2 - zahod na desni strani desne cevi predora Markovec, ki je predmet izpodbijanega dopolnilnega gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo investitorju Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d. Celje izdalo dopolnilno gradbeno dovoljenje za gradnjo predora Markovec na hitri cesti Koper - Izola na zemljiščih parc. št. 282/4 in 283/3 k.o. A., za pogonsko centralo 2 - zahod Predora Markovec na lokaciji od km 3,1 + 45 do km 3,1 + 65 hitre ceste Koper - Izola, na desni strani desne cevi predora Markovec, s tlorisnimi gabariti 18,55 x 8,37 m in vertikalnimi gabariti P, 5,25 m, z dostopno cesto do pogonske centrale, elektro strojno opremo pogonske centrale in krajinsko ureditvijo in zasaditvijo območja pogonske centrale. Gradbišče je v območju pogonske centrale, z dostopom po obstoječih cestah in po novih dostopih, vso infrastrukturo za potrebe gradbišča se zagotovi iz prenosnikov (I. izreka). V točki II. izreka so navedeni naslednji sestavni deli tega dovoljenja: A. Lokacijski načrt za hitro cesto na odseku Koper - Izola, september 2004 (v nadaljevanju lokacijski načrt), ki ga je Vlada RS sprejela z uredbo objavljeno v Ur. l. RS, št. 112/04 (v nadaljevanju Uredba), B. Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja št. ic 356/05 november 2005 in C. Soglasja in mnenja. Pogoje, ki jih morata investitor in izvajalec pred, med in po gradnji upoštevati je tožena stranka določila v III. točki izreka, ostale obveznosti pa je investitorju določila v točki IV. do VII. izreka. V točki IX. izreka je določen rok, v katerem se mora gradnja začeti, v X. točki pa, da bo o stroških, ki jih za izdajo odločbe trpi investitor odločeno s posebnim sklepom.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka uvodoma ugotavlja, da je bilo investitorju za gradnjo predora Markovec na hitri cesti Koper - Izola na podlagi vloge investitorja z dne 13. 8. 2007, h kateri je bil priložen Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, izdano dne 22. 1. 2009 delno gradbeno dovoljenje. Tožena stranka zato, ker investitor do dneva izdaje delnega dovoljenja, ni predložil vseh dokazil o pravici graditi na zemljiščih, v delni odločbi ni odločila o delu zahtevka, ki se nanaša na gradnjo na zemljiščih s parc. št. 282/4 in 283/3 k.o. A. Navaja, da je investitor, ki je z vlogo z dne 23. 2. 2012 zaprosil za izdajo dopolnilnega gradbenega dovoljenja za gradnjo predora Markovec v delu, ki se nanaša na pogonsko centralo 2-zahod na zemljiščih parc. št. 282/4 in 283/3 k.o. A., vlogi priložil kupoprodajno pogodbo za dosego javne koristi z dne 19. 4. 2007 in pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 19. 4. 2007. Naknadno, dne 27. 2. 2012 pa je toženi stranki predložil še sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 505/2009 z dne 25. 1. 2011. Na podlagi podatkov, ki izhajajo iz navedenih listin in podatkov v elektronski zemljiški knjigi na dan 14. 3. 2012, tožena stranka ugotavlja, da ima investitor pravico graditi na zemljiščih navedenih v točki I. izreka tega dovoljenja, skladno z določbami ZGO-1. Tožena stranka je v skladu s 66. členom ZGO-1 ugotovila tudi, da so projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelale pravne osebe, ki izpolnjujejo z ZGO-1 predpisane pogoje za projektanta, da so bila k predvideni gradnji pridobljena vsa soglasja pristojnih organov in organizaciji; in da ima projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja vse z zakonom predpisane sestavine.

V upravnem postopku je kot stranki udeleženec sodeloval tudi B.B. (v nadaljevanju tožnik), ki je po tem, ko je bil na ustni obravnavi dne 11. 7. 2011 seznanjen z zahtevkom investitorja in projektno dokumentacijo, na zapisnik podal pripombe.

V zvezi s tožnikovo željo, da se mu zaradi vplivov gradnje na obstoječo hišo, zgradi novo hišo na parc. št. 264 k.o. A., mu tožena stranka pojasnjuje, da niti v Državnem lokacijskem načrtu in niti v PGD, ni predvidena nadomestna gradnja stanovanjske hiše. Na podlagi predložene dokumentacije tožena stranka ugotavlja, da bodo vplivi hitre ceste Koper - Izola tako v času gradnje kot tudi v času obratovanja v mejah dovoljenih. Investitor in izvajalec pa morata zagotoviti, da vplivi ne presegajo dovoljenih, k čemur ga zavezujejo tudi pogoji določeni v III. izreka tega dovoljenja.

Navedbe tožnika, da trasa elektrike in vodovoda poteka po njegovih zemljiščih s parc. št. 282/1, 284/5, 282/5,283/1, 280/12 in 277/3 in da je treba ugotoviti ali trasa SN8 odstopa od tiste določene po projektu in da je to treba urediti, so po presoji tožene stranke neutemeljene. Med navedenimi zemljišči, namreč ni zemljišč na parc. št. 283/3 in 282/4, ki sta predmet izpodbijanega dovoljenja.

V zvezi z zahtevkom tožnika za povrnitev škode, ki na njegovih zemljiščih in objektu nastaja zaradi vpliva hrupa, prahu in miniranja, tožena stranka ugotavlja, da je investitor s točko VI. izreka tega dovoljenja zavezan k temu, da poskrbi, da ta gradnja ne prizadene pravic in pravnih koristi tretjih oseb in da tudi škodo, ki bi nastala trpi investitor. Odločanje o odškodnini pa ni predmet tega upravnega postopka.

Ker je investitor dolžan zagotoviti nemoteno komunalno oskrbo iz vseh obstoječih infrastrukturnih vodov in naprav, v primeru poškodb pri gradnji pa tudi takoj obnoviti infrastrukturne vode, tožena stranka ugotavlja, da se niti navedbe tožnika, ki se nanašajo na vodno zajetje za namakalni sistem (zamuljeni izlivi tehnološke vode v to zajetje; čiščenje; saniranje v času gradnje poškodovanega namakalnega sistema), ne nanašajo na vsebino, ki je predmet izpodbijanega dovoljenja.

Tožnik v tožbi navaja, da je lastnik parc. št. 282/4 in 283/3 k.o. A. V zvezi s tem zatrjuje, da je zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 505/2009 vloženo izredno pravno sredstvo. Zato meni, da za izdajo izpodbijanega dovoljenja še niso izpolnjeni predpisani pogoji. V nadaljevanju navaja, da pogonska centrala po Državnem lokacijskem načrtu ni predvidena na že navedenih parc. številkah, ki sta v naravi kmetijski zemljišči vključeni v njegovo zaščiteno kmetijo. Zato zatrjuje, da je projektna dokumentacija, ki je bila priložena k zahtevi za pridobitev gradbenega dovoljenja, št. ci 356/05 november 2005, izdelana za zemljišče izven meja in v nasprotju z Državnim lokacijskim načrtom. Ker se z izpodbijano odločbo dovoljuje gradnjo na zaščitenem kmetijskem zemljišču, brez dokazila o pravici graditi, meni, da je le-ta nična. Toženi stranki očita, da je gradbeno dovoljenje izdala brez vseh predpisanih soglasij (soglasje Ministrstva za kmetijstvo) in na podlagi projektne dokumentacije, torej v neskladju z ZGO-1. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano določbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo z navajanjem podatkov ugotovljenih v izpodbijani odločbi, izpodbija tožbeno trditev, da pravica graditi na zemljiščih s parc. št. 282/4 in 283/3 k.o. A., ni izkazana. Izpodbijana odločba se nanaša le na gradnjo objekta "Pogonska centrala 2 - zahod Predora Markovec" na že navedenih dveh parcelah (PGD Vodilna mapa, šifra priloge G.007.1 v povezavi z odločbo GURS OGU Koper z dne 29. 4. 2008), za katero je investitor predložil PGD, s katerim je ta gradnja skladna. Če izvedena gradnja ne bo skladna z gradbenim dovoljenjem, ki je predmet izpodbijane odločbe, to po določbah ZGO-1 pomeni neskladno gradnjo. Za ugotovitev le-te pa je predpisan inšpekcijski postopek. Zato ugotavljanje neskladne gradnje ne more vplivati na izpodbijano gradbeno dovoljenje. Tožena stranka s sklicevanjem na 48. člen Uredbe o državnem lokacijskem načrtu (v nadaljevanju Uredba) v poglavju IX., ob upoštevanju podatkov v PGD, utemeljuje dovoljenost odstopanj od tehničnih rešitev določenih v Uredbi. Po mnenju tožene stranke so neutemeljene tudi pavšalne tožbene navedbe, da je projektna dokumentacija v neskladju z ZGO-1 in da manjkajo določena pomembna soglasja. S tem v zvezi se sklicuje na ugotovitve in razloge, ki jih je navedla že v izpodbijani odločbi. Meni, da veljavna zakonodaja soglasje Ministrstva za kmetijstvo ne določa. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju prizadeta stranka) v odgovoru na tožbo navaja, da je s sodbo P 505/2009, ki je postala pravnomočna dne 19. 12. 2011 in izvršljiva dne 22. 2. 2012, z ustreznim dokazilom izkazala pravico graditi. S sklicevanjem na izjeme določene v 18. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih, zanika tožbeno trditev, da se zaščitena kmetija ne sme deliti. V konkretnem primeru je lastninsko pravico pridobila država, to pa pomeni, da se zaščitena kmetija lahko deli. Zanika tudi navedbe tožnika, da projektna dokumentacija ne izkazuje resničnega dejanskega stanja v naravi in da je izvedena v nasprotju s 13. členom veljavnega lokacijskega načrta. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalnih vlogah podanih po prejemu obeh odgovorov na tožbo tožnik navaja, da vztraja pri tožbi in predlaganih dokazih. Tožbo dopolnjuje tako, da zahteva ugotovitev naslednjih dejstev; da je tožnik lastnik nepremičnine s parc. št. 282/4 in 283/3 k.o. A.; da investitor nima pridobljenega gradbenega dovoljenja za gradnjo odseka hitre ceste in predora Markovec ali drugega gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega bi lahko bilo izdano sporno dopolnilno gradbeno dovoljenje; da v obravnavanem primeru izdaja dopolnilnega dovoljenja ni mogoča; da tožniku kot stranskemu udeležencu v tem postopku ni bila dana možnost do rednega pravnega sredstva; in da je zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 505/2009 vložena revizija, o kateri še ni pravnomočno odločeno. Zatrjuje, da je zato, ker zneska določenega v pravnomočni sodbi P 505/2009 še ni prejel, še vedno zemljiškoknjižni lastnik zaščitene kmetije na obravnavanih parcelah. Ker je investitor vložil zahtevo za izdajo dopolnilnega gradbenega dovoljenja dne 21. 2. 2012, meni, da bi morala tožena stranka o zahtevi odločati na podlagi nove zakonodaje, po kateri so predpisana nova mnenja in soglasja. Zatrjuje, da bo kot lastnik parc. št. 282/4 in 283/3 k.o. A., zaradi nedovoljene gradnje (saj osnovno gradbeno dovoljenje še ni bilo izdano), lahko sankcioniran. Navaja, da tudi ostale njegove nepremičnine mejijo s parc. št. 282/4 in 283/3 in da si DARS kot investitor zanje ni pridobil soglasja tožnika kot mejaša. Zato je tožena stranka neutemeljeno izdala izpodbijano dopolnilno gradbeno dovoljenje. Pripominja tudi, da listin, ki jih predlaga kot dokaz tožena stranka ni prejel in resničnosti navedb v odgovoru na tožbo ne more preveriti. Glede na navedeno tožnik meni, da so navedbe podane v odgovorih na tožbo neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba, ki temelji na podatkih v upravnih spisih pravilna in na zakonu utemeljena. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla razloge za svojo odločitev in tudi razloge, s katerimi je zavrnila pripombe, ki jih je podal tožnik kot stranski udeleženec. Sodišče zato v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem postopku, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Iz izpodbijane odločbe in iz upravnih spisov izhaja, da je bilo investitorju DARS po lokacijskem načrtu za hitro cesto na odseku Koper - Izola in Projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja št. ic 356/05 (v nadaljevanju PGD) izdano delno gradbeno dovoljenje za gradnjo predora Markovec z delno odločbo številka 35105-129/2006 PV/VML že dne 22. 1. 2009. Navedena delna odločba je postala dokončna dne 23. 1. 2009, pravnomočna pa 23. 2.. 2010. Že delno gradbeno dovoljenje obsega tudi gradnjo Pogonske centrale 2 - zahod na desni strani desne cevi predora Markovec, na lokaciji od km 3,1 + 45 do km 3,1 + 65 hitre ceste Koper - Izola, na zemljiščih v k.o. A., označenih s parc. št. med katerimi pa ni parc. št. 282/4 in 283/3. Tožena stranka pa je z izpodbijanim dopolnilnim gradbenim dovoljenjem dovolila gradnjo Pogonske centrale 2 - zahod Predora Markovec, tudi na zemljiščih s parc. št. 282/4 in 283/3 k.o. A. Trditev tožnika, da pogoji za izdajo dopolnilnega gradbenega dovoljenja zato, ker gradbeno dovoljenje sploh ni bilo izdano, niso izpolnjeni je torej brez dejanske podlage v upravnih spisih.

Po 67. členu ZGO-1 se gradbeno dovoljenje lahko izda tudi za njegov del, ki pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto. Tožnik okoliščin in dejstev, ki bi kazala na to, da v obravnavanem primeru, v določbah ZGO-1 ni bilo podlage za izdajo delnega gradbenega dovoljenja za objekt naveden v pravnomočni odločbi številka 35105-129/2006 PK/VML, ne navaja. V navedeni odločbi pa ni bilo zajeto tudi zemljišče s parc. št. 282/4 in 283/3 k.o. A., na katero sega gradnja navedenega objekta. Zato je tudi po presoji sodišča tožena stranka imela v določbi prvega odstavka 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) podlago, da z dopolnilno odločbo odloči o zahtevku, ki ga je vložil investitor po izdaji delnega gradbenega dovoljenja.

Brez dejanske podlage v spisih so tudi tožbeni očitki, da tožena stranka v postopku izdaje dopolnilnega gradbenega dovoljenja ni ravnala po pravilih upravnega postopka. V postopku izdaje izpodbijane odločbe je, pri ugotavljanju dejstva ali ima investitor pravico graditi tudi na zemljiščih s parc. št. 282/4 in 283/3, bilo tožniku omogočeno sodelovanje. Njegove pripombe je tožena stranka obravnavala in mu v izpodbijani odločbi tudi pojasnila razloge zaradi katerih, jih pri odločanju ni mogla upoštevati. Z vložitvijo tožbe v tem upravnem sporu je tožnik izkoristil tudi pravno sredstvo.

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje v tožbi in pripravljalnih vlogah. Kaj velja za dokazilo o pravici graditi je določeno v 56. členu ZGO-1. Mednje sodi tudi pravnomočna sodna odločba (3. alinea prvega odstavka 56. člena). Etapnost izvedbe hitre ceste na odseku Koper - Izola in Tolerance so določene v VII. in IX. poglavju Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za hitro cesto (v nadaljevanju Uredba). Iz Uredbe in odločbe GURS GU OE Koper pa je razvidno, da predvidena gradnja sega tudi na zemljišča s parc. št. 282/4 in 283/3 k.o. A. Tožbene navedbe, ki so brez strokovne podlage, tudi ne morejo vplivati na pravilnost odločitev, ki temelji na projektni dokumentaciji izdelani po pravnih osebah, ki izpolnjuje predpisane pogoje za projektanta. Po 5. alinei 18. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) pa je tudi delitev zaščitene kmetije dopustna, če pridobi lastninsko pravico država ali lokalna skupnost. Zato je tudi v tem delu podana tožbena trditev, neutemeljena. Brez podlage v ZGO-1, ZKZ in v Uredbi je tudi tožbeni očitek, da je bila izpodbijana odločba izdana, čeprav si investitor ni pridobil predpisanih soglasij, saj v navedenih predpisih soglasje ministra za kmetijstvo ni določeno.

Sodišče tožniku pojasnjuje, da mu listin, ki jih navaja kot dokaz tožena stranka ni vročala, ker so le-te del listin, ki se nahajajo v upravnih spisih in so v izpodbijani odločbi navedene kot podlaga ugotovljenemu dejanskemu stanju.

Glede na vse navedeno je sodišče odločilo na podlagi popolno in pravilno dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi in zato izvajanje dokazov ni bilo potrebno. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.