Jedro

Predvidevanje izvedenca, da so ob dani bolezenski simptomatiki možni in predvidljivi heteroagresivni izbruhi, in povzemanje takšnega predvidevanja v razlogih izpodbijanega sklepa brez vsake konkretne utemeljitve, ne zadošča za zaključek, da pritožnica ogroža svoje življenje oziroma huje ogroža svoje zdravje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka) razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se T. N. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana še najdlje do 7.6.2010. Zoper tak sklep se pritožuje T. N. v dveh vlogah. V vlogi, ki jo je sestavila odvetnica, ki jo zastopa po uradni dolžnosti, ta navaja, da so razlog težav zdravila, ki jih pritožnica prejema na psihiatrični kliniki in so v celoti neustrezna glede na to, da je srčna bolnica. Pritožnica se ne počuti kot psihiatrična bolnica. Nikakor pa ne drži zaključek, da bi pri njej lahko prišlo do heteroagresivnih izbruhov. Že sam izvedenec in tudi sodišče takšne izbruhe navajata le kot možne oziroma predvidljive, a tak zaključek nima realne podlage. Ni izkazano, da bi bila pritožnica kadarkoli pred hospitalizacijo ali v času njenega trajanja kakorkoli heteroagresivna, sama je celo izpovedala, da skuša na vse težave odgovarjati s smehom in s pozitivnim pristopom.

V pritožbi, ki jo je sestavila sama, pa T. N. opisuje potek zdravljenja, izpostavlja, da je prispela po svoji volji in zdaj želi oditi domov. Meni, da ji zdravila niso pravilno predpisana, in opisuje, kaj počne v psihiatrični instituciji.

Pritožba je utemeljena.

Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike predstavlja prisilno hospitalizacijo oseb z duševno motnjo. Neprostovoljna hospitalizacija pomeni omejitev ustavnih pravic do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja. Tak ukrep je dopusten le v izjemnih primerih, ko so prepričljivo izkazane zakonske predpostavke, ki jih določa 39. člen Zakona o duševnem zdravju (Ur. l. RS, št. 77/2008; v nadaljevanju ZDZdr). Ker gre za hud poseg v človekove pravice, zakon predvideva sodno kontrolo nad tovrstnim omejevanjem človekove svobode. Sodna kontrola upravičenosti posega pa je ustrezno opravljena, če sodišče vsebinsko presodi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je sicer mogoče zaključiti, da ima pritožnica duševno motnjo – paranoidno shizofrensko psihozo in da ima zaradi te moteno presojo realnosti, pa tudi, da drugačna oblika zdravljenja (torej izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje ali nadzorovana obravnava) ne bi bila primerna, ker pritožnica zdravljenje odklanja in ga brez nadzora opusti. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da pritožnica ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali da huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih (1. alineja 1. odstavka 39. člena ZDZdr). Zgolj predvidevanje izvedenca, da so ob dani bolezenski simptomatiki možni in predvidljivi heteroagresivni izbruhi, in povzemanje takšnega predvidevanja v razlogih izpodbijanega sklepa brez vsake konkretne utemeljitve, ne zadošča za zaključek, da pritožnica ogroža svoje življenje oziroma huje ogroža svoje zdravje. Le v primeru konkretnega ogrožanja in ne posplošenega predvidevanja o verjetnem ogrožanju življenja ali zdravja (in ob sočasnem izpolnjevanju drugih pogojev), pa se sme v skladu s 3. alinejo 1. odstavka 39. člena ZDZdr odrediti zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe.

Ker izpodbijani sklep vsebinskih razlogov o obstoju pogoja iz 3. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr ne vsebuje, je v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007–ZPP–UPB3 in Ur. l. RS, št. 45/2008; v nadaljevanju ZPP). Zato je višje sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 30/86) pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku vsebinsko presoditi, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr in v sklepu to pojasniti. Prepis zakonskih določb ne zadošča za izkaz pogojev za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, prav tako ne neargumentirana in na konkretni primer neobrazložena stališča izvedenca.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da dvom v to, ali so pogoji iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr izpolnjeni, poraja že to, da je psihiatrična klinika kljub prvotnemu stališču, da vsaj 30 dni ni mogoče nobeno drugačno zdravljenje od zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom, podanem 7.5.2010, sodišču že 18.5.2010 posredovala obvestilo, da je bila pritožnica 17.5.2010 premeščena na odprti oddelek.