Jedro

Ker se Vrhovno sodišče po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, to lahko stori le, če zahteva poleg razlogov, zaradi katerih je vložena, vsebuje tudi njihovo utemeljitev.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.J. se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega B.J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ in mu izreklo kazen osem mesecev zapora ter naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, od tega 80.000,00 SIT povprečnine.

Višje sodišče v Kopru je deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na šest mesecev zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 19.04.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "na podlagi 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)" in Vrhovnemu sodišču predlagal, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev pred spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, saj zagovornik zatrjevanih kršitev materialnega in procesnega zakona (1., 2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) ne obrazloži, pač pa očitno uveljavlja le nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerim želi vzpostaviti dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik se smiselno sklicuje na kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo vidi v tem, "da je v sodbi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar sodišče navaja o vsebini izvedenskega mnenja in izjav prič ter med samim izvedenskim mnenjem in vsebino zapisnikov o posameznih izpovedbah v postopku". Poenostavljeno povedano, zagovornik prvostopenjskemu sodišču očita, da je v obrazložitvi sodbe netočno povzelo izvedensko mnenje in izpovedbe prič, vendar pa tega očitka pobliže ne opredeli in ne navede, v čem naj bi obstajalo zatrjevano nasprotje. Vrhovno sodišče te kršitve ni preizkušalo, ker se po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pa lahko stori le, če zahteva poleg razlogov, zaradi katerih je vložena, vsebuje tudi njihovo utemeljitev.

Kljub izrecnemu, vendar nekonkretiziranemu sklicevanju na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zagovornik z ostalimi navedbami izpodbija dokazno presojo in zaključke prvostopenjske sodbe. V obrazložitvi namreč med drugim navaja, da pravnomočna sodba temelji na krivih izpovedbah za obsojenca obremenilnih prič, ki jim je sodišče verjelo, namesto da bi bolj upoštevalo zagovor obsojenca in izpovedbe prič, ki ga niso obremenile. Ob pravilni oceni vseh dokazov, vključno z mnenjem izvedenca medicinske stroke bi sodišče po vložnikovi oceni lahko ugotovilo, da je obsojenec oškodovanca udaril v silobranu, ker naj bi ta obsojenca pred tem napadel "z dvigalko ali izvijačem" in da oškodovanec pri tem tudi ni bil hudo telesno poškodovan. Zagovornik s takšnimi navedbami uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom tudi ne more uveljavljati razloga iz 427. člena ZKP, na katerega se izrecno sklicuje. Po presoji Vrhovnega sodišča ni zakonske podlage za razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti, saj ni podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vložitev izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.