Jedro

Iz 31. člena ZIZ ni mogoče razbrati, da gre za skrajni ukrep izvršilnega postopka. Iz samega zakonskega besedila namreč izrecno izhaja, da lahko upnik predložitev seznama dolžnikovega premoženja predlaga kadarkoli tekom izvršilnega postopka, tekom enega izvršilnega postopka pa lahko tudi večkrat, sploh pa zakon od njega zahteva zgolj verjeten izkaz, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan, kar kaže na to, da je namen omenjenega ukrepa v tem, da se upniku omogoči čim učinkovitejša izterjava njegove terjatve, ne pa v varovanju dolžnika. Zaradi navedenega se razlaga, ki jo je navedlo prvostopno sodišče, da se predložitev seznama dolžnikovega premoženja lahko zahteva šele, ko so izčrpana vsa druga sredstva po tem zakonu, pokaže za nesprejemljivo, neekonomično in v nasprotju z njenim namenom, prvostopno sodišče pa je pri odločanju o upničinem predlogu imelo pred očmi ravno ta napačno presojan namen predlaganega zakonskega instituta,zaradi česar je odločitev prvostopnega sodišča preuranjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških upnice se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zavrnilo upničin predlog, da se dolžnici naloži predložitev seznama njenega premoženja, v 2. točki izreka zavrglo njen predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, v 3. točki izreka pa sklenilo, da sama trpi izvršilne stroške vložitve predloga za predložitev seznama dolžničinega premoženja in za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom.

Proti 1. točki izreka takšnega sklepa in glede stroškovne odločitve iz 3. točke, ki se nanaša na izpodbijano 1. točko izreka, se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) pritožila upnica. V pritožbi je predlagano izdajo odredbe utemeljila z navedbami, da dolžnica ni zaposlena, nima nepremičnega premoženja, ima pa več neplačanih terjatev, kot je razvidno iz dopisa PBS. Res je sodišču predlagala tudi izvršbo na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet in navedla številke treh dolžničinih računov, vendar pa je glede na njeno brezposelnost in število neporavnanih obveznosti verjetno, da iz tega naslova tudi ne bo poplačana. Pri rubežu premičnin se je ugotovilo, da se je dolžnica preselila, kar pomeni nadaljnje stroške za poizvedbe, sploh pa je verjetno, da zaradi dolžničine prezadolženosti tudi s premičninsko izvršbo upnica ne bo poplačana. Predlog za izdajo odredbe za predložitev seznama dolžničinega premoženja je utemeljevala še z načelom ekonomičnosti postopka, saj s takšno predložitvijo dolžnici ne nastaja nobena škoda, zaradi česar je zavrnitev njenega predloga s strani prvostopnega sodišča neutemeljena ali pa vsaj preuranjena, zato je predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa ustrezno spremeni.

Pritožba je utemeljena.

Predložitev seznama dolžnikovega premoženja ureja ZIZ v 31. členu. Po tej določbi mora dolžnik, kadar upnik verjetno izkaže, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan, na upnikov predlog ali po oceni sodišča kadarkoli med izvršilnim postopkom predložiti seznam svojega premoženja z dokazili o lastninski in drugih stvarnih pravicah na tem premoženju in za svoje terjatve navesti dokazna sredstva.

V konkretnem primeru je prvostopno sodišče upničin predlog za izdajo takšne odredbe dolžnici zavrnilo, ker je štelo, da upnica ni verjetno izkazala, da s predlaganimi izvršilnimi sredstvi ne bo mogla biti v celoti poplačana, kar je pogoj za ugoditev takemu predlogu. Obstoj tega pogoja je presojalo v luči namena obravnavanega zakonskega instituta, ki pa ga je opredelilo kot skrajno sredstvo, ki pride v poštev le v primeru, ko upnik izčrpa vse ostale možnosti, ki mu jih daje na voljo zakon, pri čemer je mislilo na v 30. členu ZIZ našteta sredstva izvršbe in določili 4. člena in IV. odstavka 40. člena ZIZ, ki upniku omogočata, da sam ali s pomočjo sodišča pridobi podatke o dolžnikovem premoženju.

Takšna razlaga instituta predložitve seznama dolžnikovega premoženja pa je po presoji drugostopnega sodišča zmotna, saj iz 31. člena ZIZ ni mogoče razbrati, da gre za skrajni ukrep izvršilnega postopka. Iz samega zakonskega besedila namreč izrecno izhaja, da lahko upnik predložitev seznama dolžnikovega premoženja predlaga kadarkoli tekom izvršilnega postopka, tekom enega izvršilnega postopka pa lahko tudi večkrat, sploh pa zakon od njega zahteva zgolj verjeten izkaz, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan, kar kaže na to, da je namen omenjenega ukrepa v tem, da se upniku omogoči čim učinkovitejša izterjava njegove terjatve, ne pa v varovanju dolžnika. Zaradi navedenega se razlaga, ki jo je navedlo prvostopno sodišče, da se predložitev seznama dolžnikovega premoženja lahko zahteva šele, ko so izčrpana vsa druga sredstva po tem zakonu, pokaže za nesprejemljivo, neekonomično in v nasprotju z njenim namenom, prvostopno sodišče pa je pri odločanju o upničinem predlogu imelo pred očmi ravno ta napačno presojan namen predlaganega zakonskega instituta.

Pritožba upnice se tako pokaže za utemeljeno, saj je za pravilno uporabo 31. člena ZIZ izpodbijana odločitev z razlago, kot jo je sprejelo prvostopno sodišče, preuranjena, to pa je sodišču druge stopnje narekovalo ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje ter njegovo vrnitev prvostopnemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem bo v luči povedanega moralo ponovno presojati, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane odredbe - ali je torej upnici uspelo verjetno izkazati, da s predlaganimi izvršilnimi sredstvi ne bo mogla biti v celoti poplačana.

Kadar sodišče druge stopnje razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, odločitev o stroških postopka v zvezi s tem pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).