Jedro

Vrhovno sodišče je v dosedanji sodni praksi oblikovalo nekaj opornih točk, pomembnih za presojo o sklepčnosti tožbe. Tako po odločbah VS RS kot po odločitvah nižjih sodišč, ki niso prestale revizijskega preizkusa, temeljno izhodišče predstavlja preizkus, ali bi bila v primeru toženčeve pasivnosti izdana (prava) zamudna sodba. Do razhajanj med nižjimi sodišči in VS RS prihaja pri presoji, kako natančne morajo biti tožnikove navedbe, da predstavljajo potrebno/zadostno podlago za izvedbo dokaznega postopka. VS RS je izpostavilo, da podobno kot prestroge zahteve lahko tožnika prikrajšajo v pravici do sodnega varstva, na drugi strani presplošne navedbe lahko okrnijo toženčeve možnosti obrambe. Odločilna je zato prava mera: koliko je še življenjsko mogoče in razumno pričakovati od tožnika in bo hkrati dovolj, da se bo toženec mogel učinkovito braniti.

Tožnik je dovolj natančno opisal, na kakšen način je pred spornim toženčevim dejanjem uporabljal ograjene dele zemljišč.

Presoja, ali je toženec ogradil tolikšen del površin, ki jih je tožnik pred tem uporabljal za parkiranje, da je njegovo ravnanje motilno (in ne le moteče), je stvar dokaznega postopka. Tožnik je namreč zatrjeval, da je toženec ogradil celotno parkirno površino, toženec pa se je branil, da je parkiranje še vedno mogoče. Ali drži tožnikova trditev ali toženčeva, je stvar dokazovanja in ne sklepčnosti tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevke (1) za ugotovitev, da je toženec tožnika motil v neposredni posesti parcele 2343 k. o. X s tem, ko je na delu parkirišča na parcelah 2378/1 in 2343, ki leži vzporedno na vzhodni strani velikega nogometnega igrišča v Športnem parku Y., postavil ograjo iz lesenih palet, povezanih s temnorjavimi lesenimi palicami in rdeče-belim trakom ter med vsako drugo paleto postavil železne palice z rdeče-belo zastavo in eno od palet nadgradil z napisom privat, in ko je travnik na severnem delu parcele 2343 ogradil z rdečimi lesenimi količki, povezanimi z rdeče-belim trakom, na sredini travnika pa na količku postavil napis privat, (2) za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja tako, da odstrani navedeno ograjo iz lesenih palet, železne palice, rdeče lesene količke in količek z napisom privat, (3) za prepoved tožencu, da v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji posega v tožnikovo neposredno posest glede parcele 2343. Tožniku je naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zmotno je stališče, da ni navedel, kako je pred zatrjevanim motenjem izvrševal posest. Že v tožbi je jasno, konkretno in določno navedel vsa potrebna dejstva glede posesti: - da je del zemljišča, ki je v grafičnem prikazu označen z roza barvo, v enem delu sprva uporabljal za pomožno peščeno nogometno igrišče, neposredno pred motenjem pa za parkirišče, v drugem delu pa za pomožno travnato igrišče za treninge vratarjev in za vadbo najmlajših članov; - da je kosil travo, čistil teren, zaradi sanacije lukenj plačeval za nasutje peska na parkirišču, pospravil smeti; - da so zemljišče uporabljali igralci, trenerji, funkcionarji kluba, gledalci. Navedel je, da je imel možnost druge izključiti iz uporabe nepremičnin. Ni bilo sporno, da je postavil rampo za dostop na parkirišče. Ne drži, da ni podal navedb o motilnem ravnanju. Navedel je, da zaradi toženčevega ravnanja ne more uporabljati travnika ob igrišču za treniranje vratarjev in izvajati treningov za najmlajše selekcije. Podrobnosti o režimu parkiranja (koliko je članov kluba, kdo in kje parkira, koliko je parkirišč) za ugotavljanje zadnjega mirnega posestnega stanja niso ključne. Če je sodišče menilo, da bi morale biti navedbe tako podrobne, bi moralo tožnika na to opozoriti. Zmoten je zaključek, da parkiranje igralcev, trenerjev, funkcionarjev in gledalcev ne predstavlja izvajanja nogometne dejavnosti in dejavnosti, povezanih z nogometom. Parkirišče se je uporabljalo izključno v ta namen. Ne vzdržijo zaključki sodišča, da gre za velikansko površino. Parkirišče je veliko 100 m x 45 m. Nekdanje pomožno igrišče je bilo preurejeno prav za to, da se prepreči neurejeno parkiranje in omogoči nemoteno izvajanje nogometne dejavnosti. Ugotovitev v sklepu, da ga je uporabljal vsakdo, nima podlage v trditvah strank. Napačen je zaključek, da je parkiranje še vedno možno.

Zahteva po sklepčnosti ne pomeni, da mora stranka že v tožbi navesti prav vsa konkretna dejstva, s katerimi utemeljuje zahtevek, in vse podrobnosti spornega razmerja. Že v tožbi so bila navedena dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče izdati zamudno sodbo, kasneje pa jih je tožnik še dopolnil. Ker sodišče o motilnem ravnanju in izvrševanju posesti pred motenjem ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnikovega zakonitega zastopnika, je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistvena kršitev določb postopka je bila storjena tudi z opustitvijo izvedbe dokazov z zaslišanjem prič in ocene predloženih listin. Poleg tega je zaradi neizvedenih dokazov dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo uveljavljal varstvo pred motenjem posesti. Odločitev o zavrnitvi zahtevkov temelji na stališču, da tožnik ni časovno opredelil izvrševanja zadnje posesti in ni podal dovolj natančnih navedb o vsebini, načinu in obsegu izvrševanja posesti, da bi bilo toženčevo ravnanje mogoče opredeliti kot motilno, tj. kot tako, da tožnik zatrjevane posesti kljub toženčevemu ravnanju ne bi mogel izvrševati na enak način in v zadovoljivem obsegu.

6. Po zakonski opredelitvi je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo (prvi odstavek 24. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti sodišče odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma vrnitev odvzete posesti in druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem (34. člen SPZ). Pravilno je zato stališče v izpodbijanem sklepu, da je tožnik dolžan zatrjevati, da je pred motilnim dejanjem izvrševal posest stvari, da je bilo izvedeno motilno dejanje, ki mu preprečuje ali ga ovira v dotedanjem načinu izvrševanja posesti, in da motenje izvira iz toženčeve sfere. Zmoten pa je zaključek, da tožnik ni navedel dovolj dejstev, da bi bilo v primeru njihove dokazanosti treba ugoditi zahtevku.

7. Vrhovno sodišče je v dosedanji sodni praksi oblikovalo nekaj opornih točk, pomembnih za presojo o sklepčnosti tožbe. Tako po odločbah VS RS kot po odločitvah nižjih sodišč, ki niso prestale revizijskega preizkusa, temeljno izhodišče predstavlja preizkus, ali bi bila v primeru toženčeve pasivnosti izdana (prava) zamudna sodba. Do razhajanj med nižjimi sodišči in VS RS prihaja pri presoji, kako natančne morajo biti tožnikove navedbe, da predstavljajo potrebno/zadostno podlago za izvedbo dokaznega postopka. VS RS je izpostavilo, da podobno kot prestroge zahteve lahko tožnika prikrajšajo v pravici do sodnega varstva, na drugi strani presplošne navedbe lahko okrnijo toženčeve možnosti obrambe. Odločilna je zato prava mera: koliko je še življenjsko mogoče in razumno pričakovati od tožnika in bo hkrati dovolj, da se bo toženec mogel učinkovito braniti. V primerih količinskih zahtevkov, ki omogočajo delno ugoditev zahtevku, je Vrhovno sodišče opozorilo še na pomembnost dejstva, da je možna tudi delna ugoditev zahtevka, in tudi, da ni smiselno od tožnika zahtevati tega, kar bo lahko predmet obravnavanja v dokaznem postopku.1

8. Upoštevaje tožbo ter prvo in drugo tožnikovo pripravljalno vlogo je tožnik navedel, - da je toženec izvršil dejanje, kot ga je opisal v zahtevku (en del zemljišča je ogradil z ograjo, drugega pa s postavitvijo količkov, med katerimi je napeljal trak), - da je pred tem na ograjenih delih zemljišč izvrševal posest v zvezi z izvajanjem nogometne dejavnosti, - da je bilo na enem delu sprva peščeno igrišče (v velikosti 100 m x 45 m), pred nekaj leti pa je uredil parkirišče za igralce, trenerje, funkcionarje kluba in obiskovalce, - da je travnik na drugem ograjenem delu uporabljal za vadbo mlajših članov (ki ga ima v prihodnje namen še urediti in sanirati) in kot pomožno igrišče za treniranje vratarjev, - da je na teh zemljiščih pospravljal smeti, kosil, jih čistil in nasipal pesek, - da je posest na teh zemljiščih izvrševal neovirano in vsakodnevno, - da zaradi ograje teh zemljišč ne more več uporabljati. Toženec je zahtevku nasprotoval z navedbami, da tožnik ni imel zakonite posesti, da je bila njegova posest viciozna (da je "uzurpiral" skoraj celotno toženčevo nepremičnino, da je postavil nasipe, na dovozno pot pa mehansko rampo) in je postavitev količkov in ostalega predstavljala dovoljeno samopomoč, da tožnikova posest s tem ni bila bistveno ovirana in da tožnik niti ni navedel, da je izvrševal posest in na kakšen način oziroma kje.

9. Zahteva iz izpodbijanega sklepa, da bi moral tožnik podati natančn(ejš)e navedbe o času, obsegu in načinu izvrševanja zadnje mirne posesti in o tem, kdo in kako naj bi bil moten in kaj ni več mogoče, pa je pred motilnim dejanjem bilo možno, je pretirana.

10. Tožnik je dovolj natančno opisal, na kakšen način je pred spornim toženčevim dejanjem uporabljal ograjene dele zemljišč. Sprememba prvotnega igrišča v parkirišče bi lahko pomenila "pretrganje logične vezi z nogometno dejavnostjo", (kot je ocenilo sodišče prve stopnje), a je v povezavi s trditvijo, da so parkirišče uporabljali igralci, trenerji, funkcionarji kluba in obiskovalci, logično, da se še vedno uporablja za izvrševanje dejavnosti, s katero se ukvarja tožnik. Zahteva, da bi moral tožnik glede na to, da je parkirišče "velikansko" in da je toženec navedel, da je parkiranje še vedno možno, navesti, kdo sestavlja klub, ali so to člani, kdo, kdaj in kje parkira, koliko parkirnih mest je na ograjenem delu in koliko na še vedno dostopnem delu, je pretirana. Presoja, ali je toženec ogradil tolikšen del površin, ki jih je tožnik pred tem uporabljal za parkiranje, da je njegovo ravnanje motilno (in ne le moteče), je stvar dokaznega postopka. Tožnik je namreč zatrjeval, da je toženec ogradil celotno parkirno površino, toženec pa se je branil, da je parkiranje še vedno mogoče. Ali drži tožnikova trditev ali toženčeva, je stvar dokazovanja in ne sklepčnosti tožbe.2

11. Podobno velja za navedbe glede zemljišč, namenjenih za vadbo otrok in vratarjev. Sledeč izpodbijanemu sklepu bi tožnik moral navesti, kdaj, kolikokrat in kako je potekal trening, kaj so člani kluba delali pred motilnim dejanjem in česa sedaj ne morejo več. Dodalo je, da fotografiji, ki ju je tožnik predložil kot dokaz, prikazujeta neurejeno zemljišče, po katerem so posejani kot žoge veliki kamni in mu ni mogoče reči travnik in še manj igrišče. 12. Tožnik ni navedel le, da je zemljišče namenjeno za vadbo, ampak je v drugi vlogi dodal, da ga je že uporabljal v ta namen. Trditev, da je zemljišče uporabljal za nogometni trening otrok in vratarjev, je dovolj natančna, da se toženec lahko brani. Katere toženčeve navedbe so vzbudile dvom o tem, da ograditev zemljišča in posledična nemožnost dostopa do njega (dostopanje kljub ograji in oznaki "privat" bi bilo samovoljno), ne dosega intenzivnosti motilnega ravnanja, iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja. O dokazanosti tožnikove trditve, da je ograjeni del zemljišča pred tem uporabljal za vadbo otrok in vratarjev, pa se bo sodišče lahko izreklo potem, ko bo izvedlo v zvezi s tem predložene dokaze (in jih ocenilo skupaj s celotnim predloženim procesnim gradivom). Dokazni zaključki, temelječi na delu predlaganih dokazov (četudi jih je predložil tožnik), ne morejo utemeljevati zaključka o nesklepčnosti tožbe.

13. Zmotna je ocena, da so tožnikove navedbe o izključnosti posesti pavšalne in v nasprotju z njegovo navedbo, da se je parkirišče uporabljalo kot poligon za divjanje nepridipravov z avtomobili in da parkirajo tudi obiskovalci, ki niso člani kluba. S prvo trditvijo je tožnik pojasnil razlog za ureditev nasipov, s čimer se je odzval na toženčeve navedbe, da mu je s tem posegom povzročil škodo. Kvečjemu torej potrjuje njegovo navedbo o izključujoči posesti. Podobno velja za navedbo o parkiranju obiskovalcev (dogajanja v tožnikovi organizaciji). Tudi s tem je utemeljil trditev o izvrševanju dejanske oblasti nad zemljiščem. Sicer pa ovrednotenje morebitnih nasprotij v trditvah sodi v dokazno oceno.

14. Ker je zaradi zmotne ugotovitve, da tožba ni sklepčna, dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v novem postopku izvede dokazni postopek in zatem ponovno odloči. 15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Glej npr. odločbe VS RS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, II Ips 20/2020 z dne 18. 9. 2020 in II Ips 35/2022 z dne 15. 6. 2022. 2 Obravnavani primer je zato drugačen od primera, obravnavanega v sklepu VSL II Cp 3200/2011, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep. Zaključek, da tožnik ne more uveljavljati posestnega varstva, je temeljil na ugotovitvah, da je toženec s svojim ravnanjem preprečil parkiranje na petih do sedmih parkirnih mestih, da je bilo parkiranje še vedno možno na 13 parkirnih mestih, da je toženec uporabljal manj kot deset parkirnih mest in da je tožnik tudi pred tem parkiral le, če so bila na razpolago prosta parkirna mesta. Odločilna za zavrnitev zahtevka tako ni bila okoliščina, da tožnik kljub manjšemu številu razpoložljivih parkirnih mest še vedno lahko parkira, ampak da niti pred zatrjevanim motenjem ni parkiral, če ni bilo prostih mest. Z zmanjšanjem števila razpoložljivih parkirnih mest se torej obseg tožnikovega izvrševanja posesti ni spremenil. Ni šlo torej za situacijo, ko bi tožnik pred spremembo stanja sam uporabljal določeno zemljišče za parkiranje, s toženčevim ravnanjem pa bi bila parkirna površina zmanjšana.