Jedro

Za odločanje o vračilu plačanega nadomestila za stavbno zemljišče je stvarno pristojno upravno sodišče.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri Okrajnem sodišču v Žalcu zoper toženi stranki vložila tožbo zaradi plačila 299.150,00 SIT spp, zaradi vračila nadomestila za stavbno zemljišče. Okrajno sodišče v Žalcu se je s sklepom z dne 19.1.2007, izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v reševanje Upravnemu sodišču Republike Slovenije, Oddelku v Celju. Ugotovilo je, da v obravnavani zadevi tožeča stranka s tožbo uveljavlja vračilo nadomestila za stavbno zemljišče, ki ga je plačala za leta 1999, 2000 in 2001. Tožeča stranka je od Davčne uprave Republike Slovenije terjala vračilo neupravičeno prejetega zneska. Ta davčna uprava je navajala, da so bila vsa sredstva nakazana Občini Vransko in da zaradi tega Ministrstvo za finance RS ni bilo obogateno. Okrajno sodišče v Žalcu v obravnavani zadevi meni, da gre za spor iz javnopravnega razmerja oziroma za povrnitev dajatev, ki jih je odmeril davčni organ z odmernimi odločbami. Meni tudi, da gre tako za upravni postopek državnega organa v zvezi z izdajanjem odločb za odmero davka. Meni tudi, da gre v konkretnem primeru za upravni spor na podlagi določb 2. odstavka 2. člena in 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Za reševanje tovrstnega spora pa je pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju.

Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju, pristojnosti ni sprejelo. Meni, da v obravnavanem primeru ne gre za spor, za katerega bi bilo pristojno upravno sodišče. ZUS, ki je veljal v času vložitve tožbe, kot tudi dne 1.1.2007 veljavni Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) določata, v katerih primerih je za odločanje stvarno pristojno upravno sodišče. V upravnem sporu se namreč odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov oziroma o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika ter o zakonitosti drugih aktov, če tako določa zakon.

Glede na to, da v obravnavanem primeru ne gre za izpodbijanje upravnega akta, niti za kršitev ustavnih pravic, s katerimi bi bilo poseženo v pravice tožeče stranke in njene temeljne svoboščine, takšen obogatitveni zahtevek tožeče stranke, kot ga vtožuje s tožbo z dne 3.9.2006 (prejeto na Okrajno sodišče v Žalcu dne 10.10.2006), po mnenju predlagateljice ne more biti predmet upravnega spora. V obravnavanem primeru gre za premoženjsko-civilno pravno razmerje (1. člen Zakona o pravdnem postopku - UPB3, prečiščeno besedilo), za odločanje o tem pa je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Žalcu.

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila tožbo zoper navedeni toženi stranki zaradi plačila v času vložitve tožbe veljavnih 299.150,00 SIT (1.248,33 EUR spp). Okrajno sodišče v Žalcu se je z navedenim sklepom, ki je postal po odločitvi Višjega sodišča v Celju z dne 26.4.2007, pravnomočen, izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Upravnemu sodišču RS, Oddelku v Celju kot stvarno pristojnemu sodišču za odločanje v tem postopku. Ker se navedeno upravno sodišče s takšno odločitvijo ne strinja, predlaga, da o tem odloči Vrhovno sodišče RS.

Iz tožbe namreč izhaja, da tožeča stranka vtožuje od toženih strank nerazdelno vrnitev navedenega zneska iz naslova verzijskega zahtevka, to je povračilo zneska, ki ga, kot navaja v tožbi, ni bila dolžna plačati, zaradi česar naj bi bila prvotožena stranka obogatena. Tožbeni zahtevek temelji na dejstvu, da se je parc. št. 15 k.o... nekaj časa po pomoti vodila kot nezazidano stavbno zemljišče, na tej podlagi pa je bila tožeča stranka zavezana plačevati nadomestilo za stavbno zemljišče. V letu 2002 pa se je ugotovilo, da gre za kmetijsko zemljišče, ki ne podleže plačilu prej navedenega nadomestila. Glede na to, da se sporazumno od prvotožene stranke denarja ni dalo dobiti, tožeča stranka vlaga tožbo za vrnitev tega denarja.

Po 1. alinei 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 44/97) z dnem uveljavitve tega zakona (24.7.1997) med drugim preneha veljati Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in 33/89 ter Uradni list RS, št. 24/92 - odločba US), razen določb 1. in 3. alinee 41. člena ter določb VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. Po 1. odstavku 63. člena (v VI. poglavju - nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč) se med drugim glede postopka za vračanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča uporabljajo določbe Zakona o davkih občanov. Ker Zakon o davkih občanov teh določb po spremembah in dopolnitvah nima več, se v konkretnem primeru za vračanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča uporablja določba 1. odstavka 95. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98 - odločba US, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/2001), po kateri: se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe oziroma od vložitve zahtevka po davčnem obračunu, če z zakonom ni drugače določeno. Po 4. odstavku tega člena: pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva plačila davka.

Glede na navedeno bi moral stvarno pristojni davčni organ na podlagi citiranih določb 95. člena navedenega zakona na zahtevo tožeče stranke najprej izdati odločbo o morebitni vrnitvi navedenega zneska plačanega nadomestila za stavbno zemljišče, ki ga, kot navaja v tožbi, tožeča stranka ni bila dolžna plačati, zaradi česar naj bi bila prvotožena stranka obogatena.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, upoštevaje določbe 3. odstavka 12. člena in 2. odstavka 15. člena ZUS-1, odločilo v sporu o pristojnosti tako, da je v tej zadevi pristojno odločati Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju. Pri tem bo to upravno sodišče moralo upoštevati, da upravna odločba pristojnega davčnega organa na prvi stopnji v zvezi morebitno vrnitvijo nadomestila za stavbno zemljišče tožeči stranki glede na njeno zahtevo še ni bila izdana, kar pomeni, da bo moralo v tem upravnem sporu odločiti z upoštevanjem določb 2. člena in 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. V konkretni zadevi bi namreč tožeča stranka lahko vložila tožbo v upravnem sporu pred navedenim upravnim sodiščem šele, ko bi ji bila izdana navedena dokončna odločba pristojnega davčnega organa.