Jedro

Iz trditev tožeče stranke in njenega zahtevka izhaja, da tožeča stranka sploh ne terja varstva pred posegi v obstoječe posestno stanje, temveč terja spremembo obstoječega posestnega stanja. Tega pa ne more doseči po pravilih postopka, ki veljajo v pravdah zaradi motenja posesti, v katerih daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in ne glede na pravico do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo glede ugotovitvenega dela zahtevka za varstvo pred motenjem posesti, sicer pa je v preostalem delu zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožnica terjala od toženke, da vzpostavi prejšnje posestno stanje in odstrani vse moteče rastline in predmete s tožničine parcele ter da se toženki prepove v bodoče posegati v posest tožeče stranke. Glede na tak izid postopka je sodišče prve stopnje tožnici naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov v znesku 96.140,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopnega sklepa dalje do plačila.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je tožnica vložila pritožbo. Po njenih navedbah ga izpodbija iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. V obrazložitvi pritožbe obširno graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o posestnem stanju ob meji na mejnih parcelah pravdnih strank in s tem v zvezi med drugim zatrjuje, da je na spornem delu parcele (v trikotniku ob točkah, označenih v skici z D in E) pred sklenitvijo sodne poravnave leta 1994 z dovoljenjem tožnice resnično delno izvrševala posest toženka, vendar je po sklenitvi poravnave toženka pustila stanje na tem delu parcele "status quo" (kurišče je ostalo, ostalo je korito z rožami, trta je bila napeljana na del parcele v lasti toženke (?)), s čimer je tožnici dejansko onemogočila izvajanje mirne posesti. Sodišče prve stopnje se je ob tem opredelilo, da se korito z rožami in kurišče z odlagališčem odpadkov nahajata na tožnici odstopljenem delu zemljišča in da je to prej dokaz, da je na tem delu toženka izvrševala posest pred poravnavo in da ni odstranila sledov svojega izkoriščanja. Tožnica se s tako opredelitvijo ne strinja, saj meni, da je s sklenitvijo poravnave pridobila posest na tem delu parcele. Na kakšen način jo je izvajala, je stvar presoje dejanskega stanja, saj zakon ne definira povsem jasno in določno kaj je dejanska oblast nad stvarjo. Dejstvo je, da je tožnica nekajkrat prišla na ta del zemljišča in ob tem ugotavljala, da toženka s tem, ko ima še vedno korito na tožničini parceli in da trta še vedno raste, ovira tožničino izvajanje posesti oz. da jo v izvajanju posesti moti. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Glede posestnega stanja v obmejnih predelih sosednjih parcel pravdnih strank, v katerih bi naj prišlo do vseh toženki očitanih motitvenih dejanj, nima pritožbeno sodišče prav nobenega razloga za dvom v pravilnost dejanskih ugotovitev iz razlogov izpodbijanega sklepa, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo oceno, da s sklenitvijo sodne poravnave v postopku za ureditev meje med istima strankama dne 13.9.1994 ni prišlo v danem primeru ob formalnem prenosu lastnine na delih mejnih parcel tudi do dejanskega prevzema posesti s strani tožnice na delu zemljišča, ki je bil odstopljen njej v korist. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje tožnica ne more uspešno izpodbiti z golimi trditvami v pritožbi o njeni posesti obmejnih predelov sosednih parcel, na katerih terja varstvo pred motenjem posesti, prav tako pa tudi ne s povsem zgrešeno pritožbeno trditvijo o pridobitvi posesti na tem delu parcele že zgolj s sklenitvijo poravnave. Sicer pa je pomembno, da tožnica ključnim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje smiselno v bistvu naravnost pritrjuje, saj v pritožbi sama navaja, da je na spornem delu parcele pred sklenitvijo sodne poravnave resnično delno (?) izvrševala posest toženka, vendar pa da je po sklenitvi poravnave toženka pustila stanje na tem delu parcele "status quo" (kurišče je ostalo, ostalo je korito z rožami, trta je bila napeljana na del parcele, ki je po poravnavi pripadlo v last tožnici). Vse to je ponujala kot trditveno podlago svojemu zahtevku tudi že v postopku na prvi stopnji. To pa pomeni, da tožnica v bistvu sploh ne terja varstva pred posegi v obstoječe posestno stanje, temveč terja spremembo obstoječega posestnega stanja. Tega pa ne more doseči po pravilih postopka, ki veljajo v pravdah zaradi motenja posesti, v katerih daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in ne glede na pravico do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR).

Ker obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom in s 424. členom istega zakona), je bilo treba neutemeljeno pritožbo tožnice na podlagi določbe 2. tč. 365. člena ZPP zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.