Jedro

Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je tedaj, kadar se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče ni vezano, obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje, vendar le, če to ne predstavlja nedopustnega posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, tj. pravica oškodovanca do sodnega varstva (23. člen URS) in domneva nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen URS), se torej mora prevesiti v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva.

Tožniku pravica do dodatka za stalnost ni bila nezakonito odvzeta, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je bila le realizirana na ta način, da je bil dodatek vključen v fiksno dogovorjeni mesečni bruto znesek plače. Tega dejstva ne more spremeniti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da v plačilnih listah in pogodbah o zaposlitvi ni bilo izrecno navedeno, da je dodatek za stalnost vključen v mesečno bruto plačo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti njene stroške v znesku 1.209,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna za obdobje od septembra 2004 do marca 2021 tožniku obračunati mesečne bruto razlike v plači, ki izhajajo iz I/1. točke izreka sodbe, ter mu po odvodu dajatev plačati neto zneske z obrestmi. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da mu je dolžna obračunati odpravnino v bruto znesku 12.854,64 EUR in mu po odvodu dajatev plačati neto znesek z obrestmi (I/2. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 5.533,74 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom o delnem zastaranju terjatve. Navaja, da je zaradi neizplačevanja dodatka toženka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja iz 196. člena KZ-1, zato bi pri presoji zastaranja sodišče moralo uporabiti prvi odstavek 353. člena OZ. Ker kazenskega postopka zoper toženko ni bilo, bi delovno sodišče moralo ugotavljati obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje. S presojo obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja ne bi poseglo v domnevo nedolžnosti toženke. Zaradi podrejenega odnosa delavca do delodajalca je neživljenjsko in v nasprotju s 50. in 66. členom URS stališče, da bi delavec moral tožbo za plačilo dodatkov vložiti v petletnem zastaralnem roku, oziroma da bi zastarane zahtevke lahko uveljavljal po petih letih le, če bi bil delodajalec pravnomočno obsojen zaradi njihovega neizplačila. Da je toženka ravnala naklepno in bila opozorjena na nepravilnosti pri izplačilu dodatka, izhaja iz izpovedb A. A., B. B. in e-korespondence C. C. Do te listine se sodišče ni opredelilo in pravno pomembnih dejstev ni ugotovilo, zato je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tožbenim zahtevkom, za katerega ni bilo ugotovljeno zastaranje, pritožba očita, da je sodišče izdalo sodbo presenečenja. Kršilo je 22., 23. in 25. člen URS ter 6. člen EKČP, ker ni ustrezno obrazložilo dokazne ocene. Prezrlo je izpovedbe A. A. iz spora Pd 215/2021 in B. B. iz spora Pd 171/2021. Neutemeljeno ni poklonilo vere D. D. Brez obrazložitve je sprejelo stališče, da sta stranki sklenili dogovor o drugačnem načinu izplačevanja dodatka za stalnost. V zvezi s tem je nekritično sledilo izpovedbam A. A., B. B. in E. E. Dodatki so lahko del mesečne bruto plače in ne del osnovne bruto plače. Sodišče je spregledalo, da se je fiksni mesečni znesek, ki je bil določen v tožnikovih pogodbah o zaposlitvi, nanašal na osnovno mesečno bruto plačo. Določilo pogodb o zaposlitvi, da tožnik ni upravičen do drugih dodatkov k plači, je nično, saj izključuje pravice, ki mu pripadajo po zakonu oziroma kolektivni pogodbi. Nobena priča ni pojasnila, kdo naj bi tožniku povedal, na kakšen način se mu bo obračunaval dodatek za stalnost, B. B. pa je celo izpovedal, da se ta dodatek letno ni usklajeval. Nesprejemljivo je stališče, ki izhaja iz izpovedbe A. A., in sicer da vodilni delavci niso bili upravičeni praktično do vseh dodatkov, ki jih določa zakon ali kolektivna pogodba. Toženka ni predložila splošnega akta, v katerem bi bil določen X. tarifni razred, niti ni trdila, da bi ga sprejela. Priče niso znale pojasniti, kje naj bi bil urejen X. tarifni razred, kako naj bi se v njem obračunavala plača, koliko je znašala najnižja osnovna plača ... V zvezi s primerjavo plač, ki jo je sodišče napravilo za julij 2017, je kršilo razpravno načelo. Pritožba vztraja, da je tožnik upravičen tudi do plačila razlike v odpravnini. Njena višina je bila določena glede na tožnikovo bruto plačo, v tej pa nepravilno ni bil upoštevan dodatek za stalnost. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju (1. 9. 2004 do 31. 3. 2021) zaposlen kot vodilni delavec pri toženki in njenih pravnih prednicah (74. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Od nje zahteva plačilo dodatka za stalnost in plačilo razlike v odpravnini.

**Zastaranje**

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je plačilo dodatka za obdobje od 1. 9. 2004 do 9. 12. 2016 zastaralo. Pritožba temu nasprotuje in navaja, da je zaradi neizplačevanja dodatka toženka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja iz 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji), zaradi česar bi sodišče moralo uporabiti prvi odstavek 353. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), na podlagi katerega v primeru, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona.

8. Po presoji prvostopenjskega sodišča daljšega zastaralnega režima iz citirane določbe OZ ni mogoče uporabiti, ker velja le za odškodninske zahtevke, ne pa za reparacijski tožbeni zahtevek, ki je predmet tega spora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to stališče ni pravilno. Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja.

9. Pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati obstoj kaznivega dejanja iz 196. člena KZ-1 kot predhodno vprašanje, saj je v primeru (kot je tudi obravnavani), ko kazenskega postopka ni bilo, položaj enak kot takrat, ko se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče ni vezano. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Iz ustaljene sodne prakse (prim. II Ips 203/2017, II Ips 149/2015, II Ips 92/2012, II Ips 2/2011 idr.) izhaja, da je tedaj, kadar se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče ni vezano, obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje, vendar le, če to ne predstavlja nedopustnega posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, tj. pravica oškodovanca do sodnega varstva (23. člen Ustave RS - URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in domneva nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen URS), se torej mora prevesiti v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva.

10. Po prevladujočem stališču sodne prakse pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja (npr. ko je storilec neznan, duševno zboli, ob izvrševanju škodnega dejanja ali med kazenskim postopkom umre, ko je obtožba zoper njega umaknjena, pa oškodovanec o tem ni obveščen, amnestija), pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Navedenih stališč ne more spremeniti sklicevanje pritožbe na judikat II Ips 196/2011, saj je tudi v njem poudarjeno, da je v pravdnem postopku ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja pogojeno s tem, da ne krši domneve nedolžnosti povzročitelja škode.

11. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da 21. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) ureja reševanje predhodnih vprašanj drugače kot ZPP. Za primer, če je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločil pristojni organ, je v 13. členu ZPP predpisano, da lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno, medtem ko je v 21. členu ZDSS-1 določeno, da lahko sodišče do odločitve o predhodnem vprašanju prekine postopek le, če zakon določa, da predhodnega vprašanja ne sme samo rešiti, ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče (II Ips 203/2017), da predpise, ki v smislu omejitve iz prvega odstavka 13. člena ZPP (… "če ni s posebnimi predpisi drugače določeno" ...) preprečujejo ugotavljanje kaznivega dejanja in odgovornosti zanj kot predhodno vprašanje, predstavljajo določbe o domnevi nedolžnosti v 3. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP; Ur. l. RS, št. 63/1994 in nadaljnji), 27. členu URS in 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba v tem smislu razlagati tudi sklicevanje 21. člena ZDSS-1 na primere, ko zakon določa, da predhodnega vprašanja delovno sodišče ne sme rešiti samo.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik zoper toženko ni vložil kazenske ovadbe (torej tudi ni meritorne odločitve kazenskega sodišča o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja), na razpolago pa je imel tudi vse pravne možnosti, da bi plačilo dodatka zahteval že pred prenehanjem delovnega razmerja. Zaključilo je, da ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja. Pritožba s tem ne soglaša in vztraja, da ugotovitev obstoja kaznivega dejanja v okviru reševanja predhodnega vprašanja pred delovnim sodiščem ne bi posegla v domnevo nedolžnosti, saj ne bi bilo poseženo v pravice toženke v smislu kazenskopravnega varstva, temveč zgolj v njene premoženjske pravice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer drži, da bi imela ugotovitev kaznivega dejanja in odgovornosti zanj posledice le v tem delovnem sporu (delovno sodišče namreč krivde ne ugotovi eksplicitno, ne izreče kazenske sankcije, ni posledic, ki jih imajo obsodilne kazenskopravne sodbe, npr. evidentiranje v kazenski evidenci ipd.), vendar to še ne zadošča za presojo, da bi se morala domneva nedolžnosti toženke umakniti pravici tožnika do sodnega varstva.

13. Institut zastaranja je namenjen vzpostavitvi pravne varnosti in sledi javnemu interesu, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča; na drugi strani razlaga pravil o zastaranju ne sme biti taka, da bi njihov učinek stranki preprečil ali ji naložil nesorazmerno breme pri uveljavljanju pravice do sodnega varstva (prim. II Ips 320/2017, II Ips 42/2016). Tožnik je imel možnost uveljavljati plačilo dodatka že od začetka neizplačevanja dalje (september 2004), vendar pravice do sodnega varstva ni uveljavil vse do prenehanja delovnega razmerja (tožbo je vložil 7. 12. 2021). Če bi v takšnem primeru dopustili, da zastaranje ne bilo moglo niti začeti teči nepredvidljivo dolgo po vsakokratnem neizplačilu oziroma nastanku škode, bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti, pravne predvidljivosti in namenom instituta zastaranja.

14. Pritožba se sklicuje na sui generis situacijo, češ da je delavec ekonomsko in pravno odvisen od delodajalca; stališče, da bi moral še v času obstoja delovnega razmerja zoper njega vložiti tožbo ali celo kazensko ovadbo, mu odreka možnost uveljavljanja zahtevkov za obdobja, starejša od petih let, to pa pomeni poseg v pravici do socialne varnosti ter do varstva dela iz 50. in 66. člena URS. Pritožbena navedba, ki dejansko predstavlja zavzemanje za zadržanje zastaranja v delovnih sporih do prenehanja delovnega razmerja, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena. Sodna praksa (prim. VSM I Cpg 224/2020) je kot nepremagljive ovire, zaradi katerih je bilo upniku dejansko onemogočeno, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti in zaradi katerih je bilo zato zastaranje zadržano, upoštevala bolezen ali poškodbo, zaradi katere je bil upnik hospitaliziran, ugrabitev, nahajanje na vojnih bojiščih v tujini in prestajanje zaporne kazni. Takšnih nepremagljivih ovir v obravnavani zadevi ni bilo. Prav tako ne predstavlja takšne ovire podrejeni položaj delavca v delovnem razmerju, saj tej okoliščini tudi zakonodajalec ni predpisal takšne narave, da bi narekovala uporabo instituta zadržanja zastaranja, temveč je v 202. členu ZDR-1 za terjatve iz delovnega razmerja določil petletni zastaralni rok.1

15. Glede na vse obrazloženo z upoštevanjem petletnega zastaralnega roka iz 202. člena ZDR-1 (enak rok je bil predpisan v 206. členu ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) tožniku uporaba razpoložljivih pravnih sredstev ni bila nesorazmerno otežena ali preprečena, zato uporaba tega zastaralnega roka ne predstavlja nedopustnega posega v pravico tožnika do dostopa do sodišča. Tudi dejstvo, da na matičnem (kazenskem) področju ni sprožil ustreznega postopka, pa bi ga lahko (in s tem dosegel pretrganje zastaranja pregona), dodatno kaže, da upoštevanje daljšega zastaralnega roka v konkretni pravdi ni utemeljeno (prim. II Ips 92/2012). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so terjatve za čas petih let pred vložitvijo tožbe zastarale, je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

16. Pritožba uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi pa naj bi bili tudi nejasni in med seboj v nasprotju. Utemeljuje, da se je toženka samovoljno odločila za neizplačevanje dodatka, ravnala je naklepno, večkrat je bila opozorjena na nepravilnosti pri izplačilu, kar potrjuje e-korespondenca C. C., do katere se sodišče ni opredelilo itd. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s temi navedbami zatrjeval obstoj objektivnih in subjektivnih znakov toženki očitanega kaznivega dejanja. Kot je bilo že obrazloženo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo obstoja kaznivega dejanja v okviru predhodnega vprašanja, zato (ne)obstoja znakov kaznivega dejanja, ki ne predstavljajo odločilnih razlogov, utemeljeno ni raziskovalo. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

**Dodatek za stalnost**

17. Dodatka za stalnost ne določa ZDR-1, kot to zmotno navaja pritožba, temveč je bil določen v tarifnih prilogah podjetniških kolektivnih pogodb toženkine pravne prednice. Tudi za obdobje po 9. 12. 2016 je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo tega dodatka zavrnilo. Presodilo je, da je toženka izplačala tožniku plačo v dogovorjeni višini, v katero je bil dodatek za stalnost že vključen, poleg tega pa tudi ni ugotovilo, da bi bilo z dogovorjenim načinom izplačila plače poseženo v minimum tožnikovih pravic, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo (32. člen ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi tega dela prvostopenjske odločitve, jih po nepotrebnem ne ponavlja ter se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Neutemeljena je pritožbena navedba, da judikat VIII Ips 10/2013 ni primerljiv s tem sporom. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izpostavilo primerljivost tega spora z zadevo VIII Ips 10/2013, v kateri je bilo sprejeto stališče, da se ob predpostavki spoštovanja minimuma pravic iz delovnopravne zakonodaje in kolektivnih pogodb vodilni delavec in delodajalec lahko dogovorita, da se dodatek (za delovno dobo) ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi ta dodatek. Sicer pa je po presoji pritožbenega sodišča ključno, da izpodbijana odločitev temelji na pravni presoji dejstev, ki so bila ugotovljena v tem sporu.

19. S sklicevanjem na 126. člen ZDR-1 in sodno prakso (Pdp 718/2016, Pdp 691/2017) pritožba poudarja, da so dodatki lahko del mesečne bruto plače in ne del osnovne bruto plače. Pri tem zmotno očita, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se je fiksni mesečni znesek, ki je bil določen v tožnikovih pogodbah o zaposlitvi, nanašal na osnovno mesečno bruto plačo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo plačilo za delo v vsakokratni individualni pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno na naslednji način: "Direktor je za svoje delo v primeru realizacije sprejetih obveznosti in odgovornosti upravičen do fiksnega mesečnega plačila v višini bruto 912.895 SIT (prva pogodba) / 4.175 EUR (druga pogodba) / 4.725 EUR (tretja pogodba) / 5.586 EUR (četrta in peta pogodba)." Ti zneski že v sami pogodbeni določbi niso poimenovani kot osnovna bruto plača. Iz izpovedi A. A., B. B. in E. E. izhaja, da je v teh pogodbah o zaposlitvi določena bruto plača temeljila na podlagi s tožnikom dogovorjenega neto prejemka, ki je pokrival tudi dodatek za stalnost. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bil dodatek za stalnost del mesečne bruto plače tožnika in ne del njegove osnovne bruto plače. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da mu je toženka izplačevala plačo v dogovorjeni fiksni višini, v katero je bil dodatek za stalnost že vključen. Tak je bil tudi skupen namen pogodbenikov (82. člen OZ).

20. V vseh pogodbah o zaposlitvi, ki jih je sklenil tožnik kot vodilni delavec, je bilo določeno, da je upravičen do dodatka za skupno delovno dobo (o čemer med strankama ni spora), ni pa upravičen do drugih dodatkov k plači. Slednji določbi pritožba s sklicevanjem na 32. člen ZDR-1 in judikat Pdp 1509/2007 očita ničnost, ker naj bi bile z njo izključene pravice, ki pripadajo tožniku po zakonu oziroma podjetniški kolektivni pogodbi. Pritožbena navedba ni utemeljena. Tožniku pravica do dodatka za stalnost ni bila nezakonito odvzeta, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je bila le realizirana na ta način, da je bil dodatek vključen v fiksno dogovorjeni mesečni bruto znesek plače. Tega dejstva ne more spremeniti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da v plačilnih listah in pogodbah o zaposlitvi ni bilo izrecno navedeno, da je dodatek za stalnost vključen v mesečno bruto plačo. 21. Pritožba zatrjuje, da je nesprejemljivo stališče, ki izhaja iz izpovedi A. A., in sicer da vodilni delavci niso bili upravičeni do nadurnega dela, dodatka za večizmensko delo in praktično do vseh dodatkov, ki jih določa zakon ali kolektivna pogodba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da priča v tem sporu izrecno ni izpovedala tega, kar zatrjuje pritožba. Tudi sicer pa navedeno za ta spor ne bi moglo biti ključnega pomena, saj ta ne poteka o neizplačilu morebitnih nadur ali drugih dodatkov in tudi konkretiziranih trditev tožnika o tem ni.

22. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbam A. A., B. B. in E. E. (ki so bili nenazadnje tudi sami vodilni delavci) o tem, da je bilo z vodilnimi delavci, ki so bili uvrščeni v X. tarifni razred, dogovorjeno, da se dodatek za stalnost ne obračunava posebej, ker je že vključen v njihovo plačo. A. A. je potrdila, da je bilo z vsemi vodilni delavci dogovorjeno, da se dodatek za stalnost ne obračunava posebej, temveč jim pripada primerno višja skupna plača (dogovorjeni neto znesek), ki pokriva tudi ta dodatek. Smiselno enako izhaja iz izpovedi E. E. in B. B. Slednji je še poudaril, da je šlo za ustaljeno prakso, ki je bila vzpostavljena z vodilnimi delavci, pri čemer prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni ugotovilo okoliščin, ki bi narekovale zaključek, da s tožnikom soglasje za takšno plačo ni bilo doseženo. Nenazadnje je v izpovedbi tožnik potrdil, da mu je bilo ob nastopu funkcije vodilnega delavca povedano, kako je z dodatkom za stalnost, da je šlo za boljše plačano delovno mesto in da se s sestavo plače ni preveč ukvarjal, kot izhaja iz izpovedbe A. A., pa tudi ni nikoli opozoril na morebitne nepravilnosti, ki bi predstavljale odstopanje od dogovorjenega neto prejemka.

23. Pritožba nepravilno navaja, da nobena priča ni pojasnila, kdo naj bi tožniku povedal, na kakšen način se mu bo obračunaval dodatek za stalnost. Kot izhaja iz izpovedbe B. B. (naveden kot zastopnik toženke na zadnjih dveh individualnih pogodbah, sklenjenih s tožnikom), je bilo vsakemu direktorju oziroma vodilnemu delavcu z izpisom plače oziroma ustno sporočeno, kako je bila določena višina njihovega neto prejemka. Tako je izpovedal tudi F. F. (naveden kot zastopnik toženke na prvih treh individualnih pogodbah, sklenjenih s tožnikom), ki je pojasnil, da je bil pred podpisom individualnih pogodb o zaposliti tem delavcem, vključno s tožnikom, s strani poslovodstva in oddelka obračuna plač oziroma kadrovske službe predstavljen način obračuna in sestave plače v X. tarifnem razredu. Da ni dvoma v to, da je bil s tem seznanjen tudi tožnik, dodatno potrjuje izpoved A. A., ki je prav tako pojasnila, da je bil delavcem v X. tarifnem razredu predstavljen način obračuna plače. Da slednje drži, izhaja nenazadnje tudi iz izpovedbe E. E., ki je bil prav tako vodilni delavec in je potrdil, da mu je bil način obračunavanja plače ustrezno predstavljen. Tudi sicer iz izpovedi tožnika izhaja, da so bile vse individualne pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklenil, tipske.

24. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka ni predložila splošnega akta, v katerem bi bil določen X. tarifni razred, da ni podala trditev o tem, da bi bil tak akt sprejet in pred tem poslan v mnenje socialnim partnerjem, da priče (izpostavi zlasti B. B.) niso znale pojasniti, kje naj bi bil urejen X. tarifni razred, kako naj bi se v njem obračunavala plača in koliko je znašala najnižja osnovna plača itd. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da t. i. X. tarifni razred, v katerega so spadali vodilni delavci, ni bil predmet ureditve v podjetniški kolektivni pogodbi, temveč je bil neto znesek prejemka vodilnih delavcev rezultat njihovega individualnega dogovora s poslovodstvom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšen dogovor ni nedopusten, saj je, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, tožniku omogočal bistveno višjo plačo od tistih, ki so bile določene v podjetniški kolektivni pogodbi. V potrditev te ugotovitve je sodišče prve stopnje primeroma obrazložilo, da je npr. po tarifni prilogi h podjetniški kolektivni pogodbi na dan 1. 7. 2017 za najvišji rang IX. tarifnega razreda osnovna plača znašala 3.515,39 EUR, medtem ko je bila tožniku v juliju 2017 obračunana mesečna plača 6.420,02 EUR (in to brez upoštevanja izplačanega dodatka za skupno delovno dobo), kar pomeni, da je razlika med tema zneskoma tudi bistveno presegala uveljavljani dodatek za stalnost v višini 633,00 EUR. Iz naslova dodatka za stalnost tako tožnik ni bil prikrajšan, zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izpoved B. B. o tem, da se (v okviru dogovorjenega prejemka tožnika) dodatek za stalnost letno ni usklajeval. Pritožba neutemeljeno očita kršitev razpravnega načela (2., 7. in 212. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), ker naj bi sodišče omenjeno primerjavo v plačah ugotavljalo mimo navedb strank. V postopku sta se obe stranki sklicevali na relevantnost podatkov iz plačilnih list, toženka pa je tudi navedla, da so iz tarifne priloge h podjetniški kolektivni pogodbi razvidni podatki o osnovnih plačah za posamezne tarifne razrede do vključno IX. Primerjava temelji na teh podatkih in s tem na ustrezni trditveni podlagi.

25. Ker tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za stalnost ni utemeljen, je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje za plačilo razlike v odpravnini, ki jo je tožnik utemeljeval s sklicevanjem, da bi bila osnova za njeno odmero višja, če bi bil v njej upoštevan vtoževani dodatek za stalnost. 26. Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvi 22., 23. in 25. člena URS ter 6. člena EKČP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne obrazložilo ustrezno dokazne ocene. Iz prvostopenjske obrazložitve izhajajo ustrezni razlogi tako dejanske kot pravne narave, zaradi katerih je sodišče zavrnilno tožbeni zahtevek tudi v delu, v katerem ta ni zastaral. Tako je ustrezno obrazložilo tudi zaključek, ki ga pritožba izrecno izpostavlja, tj. da sta stranki sklenili dogovor o drugačnem načinu izplačevanja dodatka za stalnost. Izpovedi prič o odločilnih dejstvih so bile v bistvenem skladne, zato jih je prvostopenjsko sodišče utemeljeno štelo za verodostojne. V okviru razlogov je ustrezno upoštevalo tudi listinsko dokumentacijo.

27. Tudi ostale pritožbene navedbe, ki so usmerjene v izpodbijanje dokazne ocene, niso utemeljene. Ne drži, da so priče izpovedale le o posredni zaznavi dejstev, saj iz njihovih izpovedb, ki se nanašajo na ključna dejstva, to ne izhaja. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpoved A. A. v delu, ki ga povzema pritožba, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za zaslišanje priče, ki je bilo dne 29. 9. 2022 opravljeno v drugem pravdnem postopku (Pd 215/2021). Glede na to predstavlja pritožbena navedba in predloženi zapisnik zaslišanja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj pritožnik ni izkazal in niti zatrjeval, da ju brez svoje krivde ni mogel uveljavljati do konca glavne obravnave v tem sporu (24. 1. 2023). Enako velja za pritožbeno navedbo in v pritožbi predloženi zapisnik z dne 27. 9. 2022, ki se nanašata na zaslišanje B. B. v pravdni zadevi Pd 171/2021. Nadalje je zmoten pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni poklonilo vere D. D., ki je izpovedala, da je bila na sestanku v 2019 seznanjena, da se vodilnim delavcem dodatek ne izplačuje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da priča v tem sporu tega ni izpovedala. Iz njene dejanske izpovedi pa ne izhaja nobena okoliščina, ki bi vplivala na drugačno odločitev (na plačnem sistemu ni delala, za plače ni bila odgovorna, za dodatek za stalnost ni bila zadolžena ...). Prav tako neutemeljena je pritožbena navedba, da so navedbe te priče podprte z e-korespondenco C. C., pa ji kljub temu sodišče ni poklonilo vere in tega ni obrazložilo. Te pritožbene navedbe niti ni mogoče preizkusiti, saj je pavšalna in ne konkretizira, katere "navedbe D. D." ima sploh v mislih.

28. Pritožba zmotno očita, da je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo presenečenja. O takšni sodbi ne govorimo v primerih, ko sodišče svojo odločitev opre na dokazno presojo, s katero se pritožnik ne strinja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pa pritožba niti ne zatrjuje.

29. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

30. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžan povrniti njene stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) ji pripada 1.625 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT), materialni stroški v višini 26,25 točk (11. člen OT), skupaj 1.651,25 točk, kar glede na vrednost točke (0,60 EUR) znaša 990,75 EUR. Pripada ji tudi 22 % DDV (12. člen OT) v znesku 217,96 EUR. Znesek vseh priznanih stroškov znaša 1.209,00 EUR.

1 Izjema je le 2. alineja 359. člena OZ, po kateri zastaranje ne teče za terjatve, ki jih imajo v tujem gospodinjstvu zaposlene osebe proti delodajalcu ali njegovim družinskim članom, ki živijo skupaj z njim, vse dokler traja to delovno razmerje.