Jedro

Toženec je invalidsko pokojnino odmeril v višini 79 %, ker je upošteval, da je pri tožnici datum nastanka invalidnosti 1. 9. 2011. V takšnem odstotku je invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega 18-letnega mesečnega povprečja plač oz. osnov zavarovanja iz obdobja 1981 do leta 1998 oziroma, ker tožnica ni dosegala pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, ji je odmeril invalidsko pokojnino od najnižje pokojninske osnove. Na podlagi 76. člena v zvezi z 200. členom ZPIZ-1 je bil odmerni odstotek v višini 79 % določen na podlagi dejanske in prištete dobe. Na podlagi invalidske pokojnine, odmerjene v takšnem odstotku od najnižje pokojninske osnove, je sodišče prve stopnje tudi pravilno določilo delno invalidsko pokojnino in sicer v višini 50 % od zneska 435,41 EUR, to je 217,70 EUR, ter ta znesek skladno s tretjim odstavkom 93. člena ZPIZ-1 povečalo za 30 %, tako da znaša delna invalidska pokojnina 283,01 EUR, kot jo je pravilno določil in tožnici priznal toženec z izpodbijanima odločbama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se delno odpravi odločba toženca št. ... z dne 9. 2. 2012 v zvezi z odločbo št. ... z dne 12. 3. 2012 ter, da ji je tožena stranka dolžna v roku 30 dni ponovno odmeriti delno invalidsko pokojnino ob upoštevanju določb ZPIZ-92 in ZPIZ-1 ter tožnici poleg že priznane delne invalidske pokojnine priznati še 25,23 EUR na račun delne invalidske pokojnine, to je skupaj 307,27 EUR mesečno od 16. 1. 2012 dalje, ji izplačati navedeno razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti v plačilo od vsakokratnega mesečnega zneska razlike delne invalidske pokojnine, to je od vsakega 30. v mesecu za tekoči mesec do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v tej zadevi ni sporno, da je bila tožnici priznana delna invalidska pokojnina zaradi poškodbe pri delu in da njena pokojninska doba skupaj s prišteto pokojninsko dobo znaša 40 let, 6 mesecev in 19 dni. Vse ostale ugotovitve prvostopenjskega sodišča pa so sporne in materialnopravno nesprejemljive. Navaja, da je na podlagi 74. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) predpisano, da se invalidska pokojnina za primer invalidnosti, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicni bolezni odmeri od pokojninske osnove v enaki višini kot je starostna pokojnina za najmanj 40 let (moški) oz. 38 let za ženske, brez zmanjšanja glede na starost ob upokojitvi. Zato po prepričanju tožnice določba 412. člena ZPIZ-1 predstavlja varovalko v predhodnem obdobju za osebe, ki so utrpele invalidnost zaradi poškodbe pri delu ali zaradi poklicne bolezni, da ne bi prišle v slabši položaj, kot to predpisuje določba 74. člena ZPIZ-1. Glede na to, da je tožnica dopolnila 40 let in 6 mesecev pokojninske dobe ter s tem presegla celo 40 let pokojninske dobe, vztraja, da je povsem pravilen izračun v višini delne invalidske pokojnine, ki ga je opravil pooblaščenec tožnice v tožbi. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec vztraja, da je pravno naziranje tožnice napačno in da je v celoti pravilen izračun delne invalidske pokojnine, kot je bil opravljen v izpodbijani dokončni odločbi. Namen prištete pokojninske dobe ni bil zagotoviti višje stopnje za odmero pokojnine od stopnje za odmero pokojnine zavarovancu, pri katerem je invalidnost povzročila poškodba pri delu ali poklicna bolezen.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 12. 3. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 9. 2. 2012, s katero je tožnici delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu priznal pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 283,01 EUR na mesec od 16. 1. 2012 dalje.

Sporna v tej zadevi je odmera invalidske pokojnine ter s tem v zvezi posledično višina delne invalidske pokojnine.

Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZPIZ-1. Ta v drugem odstavku 93. člena določa, da se delna invalidska pokojnina odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti in sicer v višini 50 %, ko zavarovanec dela s polovico polnega delovnega časa. Skladno s 1. alinejo tretjega odstavka 93. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina poveča za 30 %, če zavarovanec ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen in je zato premeščen na drugo delovno mesto. Razen tega je v četrtem odstavku izrecno določeno, da povečana delna invalidska pokojnina ne sme presegati 80 % invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti.

Glede na citirano določbo drugega odstavka 93. člena ZPIZ-1 je torej osnova za odmero delne invalidske pokojnine, invalidska pokojnina, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica po odločbi št. ... z dne 3. 1. 2012 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, psihofizično lažjem delu brez norme, brez vsiljenega ritma in tempa od 1. 9. 2011 dalje.

Toženec je invalidsko pokojnino odmeril v višini 79 %, ker je upošteval, da je pri tožnici datum nastanka invalidnosti 1. 9. 2011. V takšnem odstotku je invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega 18-letnega mesečnega povprečja plač oz. osnov zavarovanja iz obdobja 1981 do leta 1998 oziroma, ker tožnica ni dosegala pokojnine odmerjene od najnižje pokojninske osnove, ji je odmeril invalidsko pokojnino od najnižje pokojninske osnove.

Na podlagi 76. člena v zvezi z 200. členom ZPIZ-1 je bil odmerni odstotek v višini 79 % določen na podlagi dejanske in prištete dobe. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je dejanska pokojninska doba pri tožnici znašala 31 let, 11 mesecev in 19 dni ter prišteta 8 let ter 9 mesecev, skupaj torej 40 let, 6 mesecev in 19 dni.

Glede odmere invalidske pokojnine je potrebno upoštevati tudi določbo 74 člena ZPIZ-1 ter v prehodnem obdobju (ki bi za ženske trajalo do leta 2023, kolikor ne bi bil sprejet nov zakon) še določbo 412. člena ZPIZ-1. 74. člen ZPIZ-1 določa odmero invalidske pokojnine v primeru poškodbe pri delu ali poklicne bolezni in določa, da se invalidska pokojnina za primer invalidnosti, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, odmeri od pokojninske osnove v enaki višini kot starostna pokojnina za pokojninsko dobo najmanj 40 let moški oz. 38 let ženska brez zmanjšanja glede na starost ob upokojitvi. Glede na določbo 412. člena pa se v prehodnem obdobju invalidska pokojnina v primeru invalidnosti nastale zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni odmeri v višini, v kateri se odmeri starostna pokojnina moškemu za 40 let pokojninske dobe, brez zmanjšanja v posameznem koledarskem letu.

V koledarskem letu 2011 je znašala odmera za moškega za 40 let pokojninske dobe 79 %. Ta odstotek je v letu 1999 znašal 85 %, ki se je nato vsako leto znižal za 0,5 % tako, da je v letu 2000 znašal 80,5 %, v letu 2001 84 %, v letu 2002 83,5 %, v letu 2003 83 %, … in v letu 2011 torej 79 % tako, kot je pravilno ugotovilo in upoštevalo sodišče prve stopnje ter pred tem toženec.

Na podlagi invalidske pokojnine, odmerjene v takšnem odstotku od najnižje pokojninske osnove, je sodišče prve stopnje tudi pravilno določilo delno invalidsko pokojnino in sicer v višini 50 % od zneska 435,41 EUR, to je 217,70 EUR, ter ta znesek skladno s tretjim odstavkom 93. člena ZPIZ-1 povečalo za 30 % tako, da znaša delna invalidska pokojnina 283,01 EUR, kot jo je pravilno določil in tožnici priznal toženec z izpodbijanima odločbama.

Tožnica pri določanju odmernega odstotka ni upoštevala prehodne določbe 412. člena ZPIZ-1. Zato ni mogoče slediti tožnici, ki vztraja, da ji pripada delna invalidska pokojnina v višini 307,20 EUR in ne 283,01 EUR. V zvezi z nadaljnjo pritožbeno navedbo, da je prehodna določba 412. člena ZPIZ-1 predpisana le za moške, pa pritožbeno sodišče poudarja naslednje: prišteta doba po 200. členu ZPIZ-1 je del obdobja med nastankom invalidnosti in določeno starostjo, ki se upošteva samo pri odmeri invalidske pokojnine kot efektivna pokojninska doba. S prišteto pokojninsko dobo se delovnemu invalidu pomaga ustvariti del pokojninske dobe, ki je zaradi invalidnosti ni mogel doseči. V predhodnem obdobju odmera za 38 let za ženske še ni enaka kot za 40 let za moške, kar se bo izenačilo šele ob koncu predhodnega obdobja. Takšna določba v bistvu izenačuje položaj za moške in ženske glede odmere za polno dobo (40 let moški in 38 let ženske), kar vodi k enakemu obravnavanju moških in ženskih zavarovancev glede odmere invalidskih pokojnin za polno dobo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in hkrati, ker tožnica s pritožbo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.