Jedro

Stranke se morajo v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja dogovoriti o bistvenih postavkah prenehanja delovnega razmerja, med katerimi predstavlja pomemben element datum prenehanja delovnega razmerja. Če iz listinske dokumentacije ne izhaja datum prenehanja delovnega razmerja delavke, se zapis o prenehanju v čim krajšem možnem času nikakor ne more upoštevati za določljiv datum. Takšna navedba v ponudbi bi bila sprejemljiva, če bi toženec reagiral na tožničino vlogo z določitvijo konkretnega datuma in o tem izdal pisen sklep.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v zavrnilnem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožničinemu primarnemu zahtevku za plačilo nadomestila plače za mesec junij 2001 v bruto znesku 125.709,00 SIT in plačilo regresa za letni dopust za leto 2001 v bruto znesku 117.000,00 SIT, v preostalem pa primarni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnice, reintegracijo, vpisom delovne dobe v delovno knjižico, izplačilom nadomestila plače za čas od meseca julija 2001 dalje in plačilom pogodbene kazni, zavrnilo. Poleg tega je zavrnilo podredni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnice in plačilo pogodbene kazni. Ugotovilo je, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri tožencu na sporazumen način.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo v delu zavrnitve zahtevka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je sodišče sicer pretežni del dejstev pravilno ugotovilo, vendar jih je zmotno ovrednotilo. Toženec ni izpeljal postopka za varstvo pravic, čeprav je pravilno vložila ugovor zoper prenehanje delovnega razmerja. V tej zvezi tožena stranka ni izdala nobenega sklepa. Celotna zadeva se ne more obravnavati zgolj s stališča ponudbe odpovedi in njenega sprejema, ker je šlo za pravno razmerje ekonomsko neenakopravnih strank. Sodelavka G. je bila toženčevo dekle, ki je imela interes, da izpoveduje v njegovo korist, pa tudi sodelavka J. si ni mogla privoščiti pričanja, ki ne bi bilo skladno z voljo delodajalca. Poleg tega G. ni bila pristojna, da je v imenu toženca podpisala sprejem odpovedi. Če je že to napravila, bi ji morala takšno listino takoj izročiti. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je prostovoljno napisala odpoved in se sprašuje, zakaj bi potem vložila prijavo na inšpekcijsko službo. Pri osebah, ki dajo prostovoljno odpoved, navedenih aktivnosti običajno ni pričakovati. Tudi ne na strani toženca, ki se je izmikal sprejemom pošte in navajal neresnična dejstva, da je prejel prazno kuverto, brez pisnega ugovora. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je odpoved delovnega razmerja izdelala tožnica sama, ki jo je na delovnem mestu natipkala in podpisala. Nato je G. po prejemu odpovedi napravila pisno listino o ugoditvi prošnji, ki jo je vročila tožnici. Da gre za pristnost listin, naj bi potrjevalo dejstvo, da sta sestavljeni v različni pisavi in ne z identičnim nazivom toženca. Listini sicer ne vsebujeta določnega datuma prenehanja delovnega razmerja, temveč zapis, da to preneha v čimkrajšem možnem času. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je takšen zapis prenehanja vsaj določljiv, in da je na njegovi podlagi mogoče tožnici zaključiti delovno razmerje z dnem 26.6.2001. Pritožbeno sodišče se s takšno ugotovitvijo v sodbi, predvsem pa z zaključkom, da je šlo pri tožnici za sporazumno prenehanje delovnega razmerja v skladu z določbo 2. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93) ne strinja, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi: Delavcu v skladu z navedeno določbo ZDR preneha delovno razmerje, če se s pooblaščenim organom delodajalca pisno sporazume, da mu to preneha z dnem, dogovorjenim v pisnem sporazumu. Odločilno je, da se morajo stranke v sporazumu dogovoriti o bistvenih postavkah prenehanja delovnega razmerja, med katerimi predstavlja pomemben element datum prenehanja delovnega razmerja. Pri presoji o prenehanju delovnega razmerja je potrebno izhajati iz delovnopravne zakonodaje in ne iz predpisov o obligacijskih razmerjih, ki se lahko uporabljajo zgolj smiselno. Poleg tega je potrebno, da morebiten sporazum o prenehanju delovnega razmerja skleneta pristojni in poslovno sposobni stranki. V primeru delodajalca, ki je samostojen podjetnik, odloča o pravicah iz delovnega razmerja samo takšna oseba. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča iz listinske dokumentacije ne izhaja datum prenehanja delovnega razmerja tožnice, zaradi česar se zapis o prenehanju v čimkrajšem možnem času nikakor ne more upoštevati za določljiv datum. Takšna navedba v ponudbi bi bila sprejemljiva, če bi toženec v svojstvu podjetnika (in ne pri njemu zaposlena delavka na podlagi ustnega pooblastila, kar ni pravilno) reagiral na tožničino vlogo z določitvijo konkretnega datuma in o tem izdal pisen sklep. Ker tako ni ravnal, in je v nadaljevanju poslal tožnici zgolj delovno knjižico z zaključenim delovnim razmerjem, se izkazuje utemeljen dvom o zakonitosti tako izvedenega postopka. Glede na to, da je tožnica zoper takšno odločitev vložila ugovor, o katerem toženec ni odločil, pa je takšno ravnanje potrebno šteti za molk organa. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, v zavrnilnem delu razveljavilo izpodbijano sodbo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku presojati utemeljenost prenehanja delovnega razmerja tožnice v skladu z ugotovitvami tega sklepa. Ko bo odločalo o dajatvenih zahtevkih, bo moralo pri zahtevku za plačilo pogodbene kazni izhajati iz določbe 28. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97), po kateri je delavec upravičen do njenega izplačila šele potem, ko je nezakonitost prenehanja delovnega razmerja ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zato v izpodbijani sodbi ni bilo podane procesne predpostavke za zavrnitev tega zahtevka.