Jedro

Tožeča stranka zatrjuje pridobitev dela parcel tožene stranke na podlagi pogodbe, kjer je njena parcela opisana kot večja kot jo ima v naravi. Tožena stranka pa je dokazala, da je pred tem pridobila svojo parcelo v obsegu, kot je bila v naravi prenešena meja med novo nastalima parcelama po pred tem izdanem elaboratu o delitvi parcele. Dejstvo, da je v zemljiškem katastru drugačna izmera, kot je v naravi meja med obema parcelama, na lastninsko pravico tožeče stranke ne more vplivati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je lastnica dela parcela 269/3 v delu, kot je bila označena v skici G. d.o.o., zahtevala je tudi, da mora toženec to priznati in del zemljišča izročiti tožeči stranki, dovoliti, da se ta del priključi k parceli 269/2 in da se določi meja med parcelama 269/2 in 269/3 po točkah iz skice G. d.o.o. Naložilo je toženi stranki plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka, predlaga ugoditev pritožbi, spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Sodišče ni angažiralo izvedenca geodetske stroke in je s tem kršilo določbe ZPP. Tožnik je nepremičnino 1998 kupil po podatkih zemljiške knjige in katastra skupaj 347 m2, stavba 253 m2 in dvorišče 94 m2. V členu 1 pogodbe je jasno navedeno, da so te izmere. V 5. členu pa so še posebej navedeni prostori, ki so predmet prodaje in dvorišče 94 m2. Tožena stranka pa je 1993 kupila stanovanje 144,60 m2 vpisano v ZK telesu" na parceli 269/3 in na zemljišču 269/3, vpisano v ZK telesu I kot pravico uporabe. Toženec je bil premoženjsko pravni referent na občini, parcelacija pa je bila opravljena pred sklenitvijo pogodbe in do takrat enotna parcela 269/2 se je razdelila. O parcelaciji je bila izdana odločba Geodetske uprave z dne 15. 3. 1993 in nato je bila še izdana odločba z dne 31. 8. 1994. Iz vseh uradnih listin jasno izhaja površina nepremičnin, ki so jih kupile pravdne stranke v posameznih pogodbah. Odločba z dne 15. 3. 1993 je bila izdana na podlagi elaborata Geodetske uprave št. 2287. Delilni izkaz ter račun površin vsebuje enake izmere, kot so navedene v odločbi z dne 15. 3. 1993. Izračun pokaže, da je bila z odločbo prvotna nepremičnina zmanjšana za 27 m2 in 173 m2 na račun novo nastale parcele 269/3. Skica, ki je bila izdelana, ni v skladu z navedeno odločbo. Takrat sploh ni bilo mejne obravnave na kraju samem. To je vidno tudi iz dopolnilne vloge M. za obnovo postopka z dne 31. 8. 1999. Načrt parcele je nastal v pisarni, meja v naravi ni bila določena in mejni kamni niso bili nikoli postavljeni. To je potrdila tudi priča S. B. Tedaj sta nastali parceli 269/2 v izmeri 347 m2 in 249/3 v izmeri 200 m2. Napačno so bile zarisane delilne črte in zmanjšana površina parceli 269/2. Tožnik je po nakupu začel opozarjati na nepravilno mejo in da je prejel v naravi manj kot je kupil, vendar sta bila s tožencem v sporih. Nato je leta 2013 pri G. d.o.o. naročil ureditev meje za svojo parcelo in bilo je ugotovljeno, da je parcela brez pravne podlage protipravno zmanjšana pred spremembo po podatkih katastra. Ker je bilo v pogodbah jasno določeno, kaj kupujeta pravdni stranki in kaj je to v naravi, je očitno, da je pri izdelavi skice prišlo do napake v skici meje med obema nepremičninama, ki ni bila pravilno zarisana. Sodišče napačno zaključi, da je predmet pravnega posla le posamezna parcelna številka in ne obseg nepremičnine. Prodajalec je torej tožniku prodal tisti del prvotne enotne nepremičnine, ki je še bila v lasti prodajalca in torej je lahko veljavno razpolagal in ga prodal tožniku. Tožnik je tako kupil dvorišče v izmeri 94 m2 in ne 12 m2. To izhaja tudi iz zapisnika o interni javni dražbi. Toženec je bil prisoten kot ponudnik in je dobro vedel, kaj se prodaja. Temu ni ugovarjal. V zadevi P 26/2008 zaradi odpovedi najemne pogodbe in izročitev kleti v prostorih stavbe L. na parceli 269/2, je priča V. M., ki je bil direktor prodajalca M., povedal, da dvorišča tožencu niso prodali. Tožnik je dobil gradbeno dovoljenje 6. 3. 2002 na svoji parceli in tudi tam piše, da je dvorišče 94 m2. Nato pa je moral na zahtevo upravne enote popraviti projekt glede dostopa do kleti, ki se nahaja nasproti objekta tožencev. Objekt je popravil tako, da je omogočen dostop iz dvorišča, kar je dokaz, da je tožnik lastnik nepremičnine 269/2 z dvoriščem 94 m2. Ni pravilno stališče sodišča, da je tožnik kupil nepremičnino, ki je večje površine, kot jo ima v posesti, toženca pa nepremičnino, ki je manjše površine, kot jo imata v posesti in da prodajalec leta 1998 ni bil več lastnik parcelne št. 269/3 in je ni mogel prodati tožniku. Takrat sta bila lastnika toženca, ki sta v posest prevzela več zemljišča kot sta ga kupila. Zaradi napačno zarisane meje ima manjšo površino, kot jo je kupil, toženca pa v posesti večjo površino, kot sta jo kupila. Koordinate zemljiškokatastrskih točk po sporni skici elaborata iz 1993 se ne ujemajo s podatki odločbe Geodetske uprave ... z dne 15. 3. 1993, kar tožnik dokazuje z elaboratom geodetskega biroja z dne 11. 7. 13 in je potrdila priča S. B. Povedal je tudi, da je bila strokovna napaka in niso opravili zamejničenja na terenu. Ker je bil elaborat narejen v pisarni, je bila zamenjana površina parcel. Tožniku je gospa D. ob nakupu pokazala, kaj je predmet prodaje in tudi dvorišče je 94 m2, prostor v objektu, ki ga ima sedaj toženec in je del njegove nepremičnine ter ga daje v najem zavarovalnica in WC s predprostorom. Do napačnega delilnega načrta je lahko prišlo tudi namenoma. Toženec je bil ves čas udeležen v postopkih. Kupil pa je le stanovanje 144 m2 in dvorišče 27 m2. Tožnik trdi, da je meja sporna in to od trenutka, ko je tožnik kupil nepremičnino. Toženca nista bila v dobri veri in tožnik ima močnejšo pravico. Čeprav je bil prostor, ki ga ima sedaj v najemuzavarovalnica, zaklenjen ob prodaji, še ne pomeni, da ni postal last prodajalca. Tožnik je opozarjal še na vrednost obeh nepremičnin. Tožnik je kupil nepremičnine, ki so po podatkih GURS vredne 145.941,00 EUR, toženca pa nepremičnine po GURSU v vrednosti 153.690,00 EUR. GURS je pogledal zadevo na kraju samem. Sodišče se sklicuje na gradbeno dovoljenje z dne 11. 8. 1994 in uporabno dovoljenje z dne 29. 10. 1997. Uporabno dovoljenje je izdano na podlagi predhodnega gradbenega in ne more biti dokaz, da sta toženca lastnika spornega prostora. Gradbeno dovoljenje se nanaša na nepremičnino 269/3 v izmeri 200 m2 oz. za tisti del, ki sta ga toženca kupila, to je stanovanje 144,60 m2 in dvorišče 27 m2. V kolikor sta prevzela še poslovni prostor, ki ga sedaj oddajata v najem zavarovalnica in sta ta del zgradila na novo in zazidala obstoječa vrata, to ne pomeni, da je bil poseg tožencev upravičen, in da s tem sta pridobila lastninsko pravico. Ta del, kjer je daneszavarovalnica, je bilo skladišče. Toženca nista kupila poslovnega prostora, ampak poleg dvorišča le stanovanjski del. Za skladišče nista pridobila gradbenega dovoljenja in skladišče je bilo del 269/2. Lastninske pravice nista mogla priposestvovati, ker nista bila v dobri veri. Sodišče ni angažiralo izvedenca geodetske stroke, ker je iz dokaznega postopka ugotovilo potek meje med parcelama, ki je bila prenesena v naravo iz katastrskega načrta in elaborata geodetske izmere. Tožnik pa zahteva izvedenca geodetske stroke, ki bi izdelal elaborat parcelacije in v elaboratu označil novo parcelo. Tedaj bi lahko tudi specificiral tožbeni zahtevek in to bi bil sestavni del sodbe.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala zavrnitev. Odločba o parcelaciji iz leta 1993 je postala dokončna, delilna črta je potekala po steni objekta, kar predstavlja mejo med parcelama. Prvotoženec ni bil naročnik in sodeloval je le pri parcelaciji kot predstavnik občine. Nato je kupil parcelo 269/3 z objektom, imel je posest, razpolagal in uporabljal. Nato je porušil objekt in v enakih gabaritih zgradil nov poslovni prostor in uredil dvorišče in okolico. Zid je bil postavljen ob meji parcele 269/2. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano 1994. Tožnik je propadel v pravdi P 2015/2012. Prodajalec M. se je z gradnjo strinjal in vse se je dogajalo pred prodajo parcele tožniku, zato mora tožnik vse urejati s prodajalcem. Ko se je parcela delila, je bila izdana odločba o parcelaciji in delilni izkaz in na to ni bilo pritožbe. Meja je bila pravilno zarisana in določena. Podatki GURS glede višine vrednosti niso pokazatelj lastninske pravice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno relevantna dejstva: - sedanji parceli 269/3 in 269/2 sta nastali ob delitvi prvotne parcele 269/2, kar je naročil tedaj skupni lastnik obeh parcel in je delitev bila opravljena z odločbo Geodetske uprave ... z dne 15. 3. 1993, - delitev je bila opravljena v območju takratnega lastnika oz. imetnika pravice uporabe in v odločbi je bilo prikazano tudi novo stanje glede vrste, rabe in površine obeh novonastalih parcel, - na podlagi tega je geodetska uprava prenesla mejo med parcelama v naravi (ob zaslišanju potrdila tudi priča S. B.), - tožena stranka je kupila parcelo 269/3 s pogodbo z dne 22. 3. 1993 in prevzela v posest to parcelo, katere sestavni del je tudi v tožbenem zahtevku opisani del parcele 269/3; tožnik je kupil parcelo 269/2 na podlagi pogodbe 5. 11. 1998 in nikoli ni prevzel v posest dela parcele 269/3, katero zahteva s tožbenim zahtevkom, - prodajalec parcele 269/2 ( M.) je vložil predlog za obnovo postopka delitve parcele 269/2, predlog je bil zavržen, - tožeča stranka je vložila predlog za uskladitev podatkov zemljiškega katastra za obe parceli, predlog je bil zavrnjen z odločbo 12. 7. 2012. 6. Tožeča stranka v pravdi zahteva ugotovitev lastninske pravice na delu parcele 269/3 zato, ker je pri prenosu meje med parcelama v naravi prišlo do napake in je v naravi po mnenju tožeče stranke tožena stranka dobila večjo površino, kot je parcela 269/3 ima. Tožeča stranka izkazuje svoje trditve z dejstvom, da je v katastru drugačna površina pri obeh parcelah in da ima sama v pogodbi o nakupu parcele 269/2 zapisano večjo površino, kot jo ima v naravi. Tožena stranka pa se brani, da je kupila 1993 parcelo 269/3 v obstoječih mejah, imela stvar v posesti oz. na sedaj spornem delu tudi gradila in pridobila gradbeno dovoljenje. Tožena stranka je predložila v spis pravnomočno sodbo iz zadeve P 115/2012 Okrajnega sodišča v Krškem, ker je tožena stranka uspešno tožila sedanjega tožnika na prepoved vznemirjanja in posegov v lastninsko pravico na parceli 269/3 v obsegu, kot jo sedanja tožena stranka ima v posesti. Gre torej za pravni položaj, ko je tožena stranka kupila parcelo 269/3 in v posest prevzela površino, kot je bila prenesena z mejami v naravi, na podlagi elaborata oz. odločb Geodetske uprave ... z dne 15. 3. 1993. V katastru in v toženčevi pogodbi pa je bila zapisana manjša izmera spornega dvorišča, kot je v naravi. Tožena stranka je sedaj sporni del dvorišča imela v posesti, gradila in pridobila vsa potrebna dovoljenja. Nato je 1998 leta tožnik kupil parcelo 269/2 in nikoli ni prevzel v posest sedaj sporni del parcele 269/3, ki ga zahteva v tožbenem zahtevku. Njegova tožbena podlaga temelji na trditvi, da je prišlo do napačnega prenosa meje med parcelama v naravi, da sta bili površini obeh parcel zamenjani in da sta pravi površini tisti, ki sta vpisani v sodni kataster. To vse je tudi povedala priča S. B., ki je 2013 za tožečo stranko elaborat v letu 2013. Ko je bil zaslišan kot stranka pa je tožnik med drugim povedal, da ima lastninsko pravico po skici iz zapisnika z dne 26. 6. 2013, da ima lastninsko pravico tudi na delu dvorišča med objektom in cesto od točke A do točke O in na poslovnem prostoru, WC in celotnem dvorišču. Gre torej za dvorišče, katerega tožnik nikoli ni imel v posesti, objekt je zgradil toženec in imel sporni del parcele 269/3 ves čas v posesti.

7. Pritožbeno sodišče se ob takem dejanskem stanju pridružuje sodišču prve stopnje, da sta pravdni stranki pridobili lastninsko pravico na podlagi pravnega posla z vpisom v zemljiško knjigo. Predmet pravnega posla je bila v času pridobitve, ko je veljal ZTLR, posamezna parcelna številka in ne opisan obseg nepremičnin. Odločilno dejstvo je, kako je bil delilni načrt prenešen v naravi oz. kaj sta pravdni stranki kupili. Kupili sta parcelo po določenih mejah v naravi. Toženec je torej pridobil parcelo 269/3 v obsegu, kot je bila tedaj določena ob prenosu delilnega načrta med obema parcelama v naravi. Tožnik pa ni mogel v letu 1998 pridobiti lastninske pravice na delu dvorišča, ki ga je pridobil že prej parceli toženec. Povedano drugače: prodajalec ob sklepanju pravnega posla s tožnikom ni mogel prenesti več pravic, kot jih je imel, ko je bil ta posel sklepan. Po prodaji 269/3 prodajalec ni mogel prodati tožniku tistega dela parcele, ki je že bila obsežena v 269/3 in prodana toženi stranki v letu 1993. 8. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljilo svojo odločitev na dejstvu, da je imela tožena stranka v posesti sporni del dvorišča in stavbo, ki je bila zgrajena na tem delu zemljišča. 9. Ob tako ugotovljenih pravno relevantnih dejstvih je treba tožeči stranki odgovoriti, da ne zahteva ureditve meje po 77. členu SPZ, ampak zahteva popravo domnevne napake v upravnem postopku, ki naj bi se zgodila leta 1993 pri prenosu elaborata z geodetskimi izmerami obeh parcel v naravi. Pri tem trdi, da je pridobila ta del parcele 269/3 na podlagi pravnega posla, česar ji ni uspelo dokazati. Odpravljanje napak v upravnem postopku pa v pravdi ob podanih okoliščinah, ni možno. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da gre za razmerje med prodajalcem in tožnikom, in da bo to moral urediti s podjetjem M. 10. Na podlagi podanega materialnopravnega izhodišča tako ni bilo potrebno angažirati izvedenca geodetske stroke, kot meni pritožba. Zato ni prišlo do smiselno očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (točka 8 in 14., drugi odstavek 339. člena ZPP).

11. Pritožba še obširno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka v posesti za tožečo stranko spornega dela parcele 269/3 dobroverna. Pri tem je tožena stranka dokazovala, da že ko je tožeča stranka bila na ogledu ob nakupu, je lahko videla, da je imel ključe objekta toženec. Tožeča stranka pa je trdila, da je toženec moral popravljati pridobljeno gradbeno dovoljenje, da je bil omogočen dostop iz dvorišča na parceli 269/2 in to je po pritožbi dokaz, da je tožnik lastnik spornega dela parcele. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni zavrnilo tožbenega zahtevka, ker bi tožena stranka priposestvovala sporni del dvorišča. Gre za dejstvo, da je tožena stranka kupila parcelo 269/3 v obsegu, kot je bila po elaboratu ob delitvi parcele 269/2 prenešena v naravo. Res pa je, da je tožena stranka imela sporni del ves čas v posesti oz. da tožeča stranka ob nakupu parcele 269/2 nikoli ni pridobila v posest sporni del dvorišča. Tako je sodišče prve stopnje pravilno tehtalo način izvajanja posesti spornega dela dvorišča in pravilno ocenilo, da je tožena stranka dokazala dobro vero.

12. V pritožbi tožeča stranka še trdi, da mu je ob nakupu pravnica pri prodajalcu pokazala, kaj je predmet prodaje in ji direktor v drugem postopku tako povedal. Vendar ni dokazal, da bi sporni del tudi kdaj prevzel v posest in zato mu sodišče ni sledilo. Dejstvo, da je bil toženec ob delitvi parcele 269/2 zaposlen na občini, pa ne more biti odločilnega pomena v tej zadevi. V času, ko sta pravdni stranki kupovali nepremičnini, je veljal ZTLR. Za prodajo je bila odločilna številka parcele in ne opis izmer v pogodbi. Res je lahko prišlo do manjše pozornosti tožnika ob nakupu zato, ker je šlo v zemljiški knjigi še za delitev na ZK telo I in ZK telo II. Vendar iz pogodbe, katero analizira tožnik, ne izhaja, da je sporni del dvorišča bistvena sestavina pogodbe in da brez tega dela dvorišča pogodba ne bi bila veljavna. V pritožbi tožeča stranka še navaja, da je po GURS-u nepremičnina ocenjena po ogledu v naravi, površina pa po podatkih iz katastra. Vendar to ne more biti pravno odločilno v dokazovanju lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je ravno ugotovilo, da je v katastru izmera drugačna, kot je bila prenešena meja novo nastalih parcel v naravi. Pritožba še graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je toženec pridobil gradbeno dovoljenje, ko je gradil na dvorišču. Meni, da je odločilno, da je šlo za predhodno gradbeno dovoljenje. Vendar ni mogoče mimo dejstva, da je toženec podrl stari objekt in zgradil novega po izdanih upravnih dovoljenjih in to gotovo ima dokazno moč pri ugotavljanju dobre vere tožene stranke. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaz z izvedencem, preostale dokaze pa pravilno presojalo glede na podano materialnopravno izhodišče. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, na katere je opozarjala pritožbo, je bilo treba pritožba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom. Pritožnica s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom ni pripomogla k rešitvi te zadeve.