Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za preskrbo s pitno vodo, temveč za ukrep zdravstvene inšpekcije zaradi zagotavljanja zahtev, ki jih mora izpolnjevati pitna voda, z namenom varovanja zdravja ljudi pred škodljivimi učinki zaradi kakršnegakoli onesnaževanja pitne vode. To pa lahko uresničuje le tako, da določi izvajalca z ustrezno izobrazbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odredil, da je kot upravljalec dolžna v roku, odrejenem s to odločbo, za sistem za oskrbo s pitno vodo A. urediti naslednje: 1. zaposliti odgovorno osebo za zagotavljanje skladnosti z zahtevami Pravilnika o pitni vodi, ki ima najmanj visoko strokovno izobrazbo naravoslovne tehnične ali zdravstvene smeri; 2. vzpostaviti notranji nadzor na osnovah HACCP sistema. O obsegu in načinu izvajanja notranjega nadzora je dolžan voditi ustrezno dokumentacijo; 3. zavezanec mora o odpravljenih nepravilnostih obvestiti organ, ki mu je odločbo izdal. Svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvami inšpekcijskega postopka in navaja pravno podlago za svojo odločitev.

Tožena stranka je z odločbo (št. 021-86/2008-2 z dne 8. 9. 2008) pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnila.

Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo upravnega organa prve stopnje in navaja, da izpodbijane odločbe ne more izvršiti. Pojasnjuje, da z vodovodnim sistemom A. upravlja vodovodni odbor A. in ne tožeča stranka, gre namreč za zasebni vodovodni sistem. Zasebni infrastrukturni objekti imajo običajno poseben status, saj z njimi upravlja skupnost lastnikov, ki imajo medsebojne odnose, opredeljene na način, ki izhaja iz Obligacijskega zakonika, standardne oblike odnosov pa na tem področju niso določene. Sklicuje se tudi na Pravilnik o oskrbi s pitno vodo, ki v 11. točki 4. člena definira javni vodovod kot vodovod, ki je namenjen kot občinska gospodarska javna infrastruktura opravljanju storitev javne službe, v 10. točki istega člena pa je definiran zasebni vodovod kot vodovod, katerega objekti in oprema so v lasti oseb zasebnega prava in namenjeni lastni oskrbi prebivalcev s pitno vodo. Zakon o gospodarskih javnih službah je v 76. členu izvedel lastninjenje objektov in naprav, kamor sodi tudi oskrba s pitno vodo, posledično tudi sporni zasebni vodovod ... Gre za zapleten proces, zato so v prehodnih določbah Pravilnika o oskrbi vode določeni roki, do katerih morajo občine izpolniti zahteve iz tega pravilnika. Zato ne more izpolniti izpodbijane odločbe, dokler niso zaključeni vsi procesi, prav tako pa je jasno, da bo šele takrat mogoče postaviti upravljalca, ki bo stalno nadzoroval zdravstveno ustreznost pitne vode, kakor to zahteva odločba. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na vročeno tožbo ni podala odgovora, je pa sodišču predložila upravne spise organa prve in druge stopnje, ki se nanašajo na zadevo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izrečen inšpekcijski ukrep na podlagi 3. točke 1. odstavka 15. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji in 8. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili. V obravnavani zadevi je zdravstvena inšpektorica po uradni dolžnosti opravila inšpekcijski pregled sistema za oskrbo s pitno vodo vodovoda A. pri Občini ... ter ugotovila določene pomanjkljivosti. Ugotovila je, da upravljalec ni zaposlil odgovorne osebe za zagotavljanje skladnosti z zahtevami Pravilnika o pitni vodi (Pravilnik; Uradni list RS, št. 52/00 in 42/02) ter da upravljalec ne izvaja notranjega nadzora na osnovah HACCP sistema. Ugotovljenim pomanjkljivostim tožeča stranka v tožbi ne nasprotuje. Zato sodišče ugotavlja, da je na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin utemeljen zaključek izpodbijane odločbe, da je tožeča stranka glede na določbe Pravilnika ter Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik s živili, ugotovljene pomanjkljivosti dolžna odpraviti.

Pravilnik, sprejet na podlagi Zakona o zdravstveni dejavnosti, v 1. odstavku 6. členu določa, da mora sistem za oskrbo s pitno vodo imeti upravljalca, upravljalec je izvajalec javne službe oskrbe s pitno vodo. V 2. odstavku določa, če upravljalec ni določen, izvaja vse obveznosti upravljalca iz tega Pravilnika lokalna skupnost. V 3. odstavku je določeno, da mora imeti upravljalec zaposleno odgovorno osebo za zagotavljanje skladnosti z zahtevami tega Pravilnika, ki ima najmanj visoko strokovno izobrazbo naravoslovno tehnične ali zdravstvene smeri. Za tožečo stranko kot rečeno ugotovljene pomanjkljivosti niso sporne, izrečeni ukrep pa je po njenem mnenju sporen zato, ker meni, da ga ni mogoče izvršiti, ker s spornim vodovodom upravlja vodovodni odbor A. in gre za zasebni vodovod, v upravljanje katerega ne sme poseči. Takšno stališče pa po presoji sodišča ni pravilno, saj je glede na določbo 1. odstavka 6. člena Pravilnika lahko upravljalec le izvajalec javne službe oskrbe s pitno vodo, kar pa vodovodni odbor A. ni. Zato bi morala glede na določbo 2. odstavka 6. člena Pravilnika tožeča stranka kot lokalna skupnost prevzeti vlogo upravljalca in zagotoviti skladnost z zahtevami Pravilnika ter izvajati nadzor na osnovah HACCP sistema.

Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na določbe Zakona o preskrbi s pitno vodo, saj v obravnavani zadevi ne gre za preskrbo s pitno vodo, temveč za ukrep zdravstvene inšpekcije, zaradi zagotavljanja zahtev, ki jih mora izpolnjevati pitna voda, z namenom varovanja zdravja ljudi pred škodljivimi učinki zaradi kakršnegakoli onesnaževanja pitne vode. To pa lahko uresničuje le tako, da določi izvajalca z ustrezno izobrazbo.

Glede na to, da je po navedenem izpodbijana odločba organa prve stopnje ter tožene stranke o zavrnitvi pritožbe pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06).

Izrek o stroških postopka je vsebovan v izreku o zavrnitvi tožbe in temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.