Jedro

Tožnik v tožbi ugotovitev upravnega organa glede odsotnosti A.A. na dan 4. 12. 1948 in glede nemške narodnosti ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija zakonske domneve nelojalnosti. Navaja, da ima A.A. status izbrisanega, vendar ta trditev ne ustreza dejstvom, ki so v spisu, saj je organ v odločbi natančno obrazložil zakonsko podlago, ki je bila osnova za njegovo odločitev. Obrazložil je tudi dejansko stanje, na katerega je uporabil relevantno zakonodajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje odločil, da se A.A., roj. ... 3. 1925 v Mariboru, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 ni štel za jugoslovanskega državljana (1. točka), da se A.A. od 25. 6. 1991 do 21. 4. 2000 ni štel za državljana Republike Slovenije (2. točka) in da v tem postopku niso nastali posebni stroški (3. točka). UE Maribor je v skladu s tretjim odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) za imenovanega po uradni dolžnosti uvedla postopek ugotovitve državljanstva. V postopku je bilo ugotovljeno, da je imenovani sin B.B. in C.C., vpisan v rojstni matični knjigi Maribor, v letniku 1925, zap. 11. Ugotovljeno je bilo, da po predpisih, ki so veljali na območju Republike Slovenije (RS) do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 24/07) ni bil vpisan v evidenco slovenskih in jugoslovanskih državljanov. Umrl je ... 4. 2000 v Torontu, Kanada. V skladu z 39. členom ZDRS je moral organ v postopku ugotavljanja državljanstva upoštevati predpise o državljanstvu, ki so na območju RS veljali od rojstva imenovanega do uveljavitve ZDRS. Z navedeno določbo zakona je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. Po 39. členu ZDRS velja za državljana RS, kdor je po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo navedenega zakona, imel državljanstvo RS in SFRJ. Po drugi svetovni vojni je področje državljanstva urejal Zakona o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ, Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88 in 105/48), ki je stopil v veljavo 5. 7. 1946. Po določilu prvega odstavka 35. člena tega zakona so se za državljane FLRJ štele vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 državljani FLRJ po veljavnih predpisih. Po noveli drugega odstavka navedenega člena, ki je stopila v veljavo 4. 12. 1948, pa se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so se nahajale v tujini, in ki so se med vojno ali pred vojno pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti z nelojalnimi postopki proti narodnim in državnim interesom narodov FLRJ. UE Maribor je z dopisom z dne 5. 2. 2010 zaprosila za podatke o A.A. Ministrstvo za notranje zadeve RS, Pokrajinski arhiv Maribor, Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo I in II Arhiva RS in Muzej narodne osvoboditve Maribor. Ministrstvo za notranje zadeve RS je z dopisom z dne 12. 2. 2010 sporočilo, da imenovani ni vpisan v evidencah o prenehanju državljanstva, ki jih hrani Sektor za državljanstvo, in ne v razvidu oseb nemške narodnosti (Volksdeutscherjev), ki so bili izseljeni v Avstrijo v letu 1945 in 1946, ter da ni razvidno, da bi se njegovo državljanstvo že ugotavljalo. Arhiv RS je z dopisom z dne 22. 2. 2010 sporočil, da v arhivu, ki ga hranijo, niso našli podatkov o A.A.; da se v fondu AS 1931 Republiški sekretariat za notranje zadeve nahajajo podatki o družini A. v škatli 777 v podfondu nemškega gradiva KB118/2, na str. 735, kjer A.A. ni omenjen, in da je gradivo sekundarnega izvora. Muzej Narodne osvoboditve Maribor je z dopisom z dne 26. 2. 2010 sporočil, da niso našli podatkov o državljanstvu A.A. Pokrajinski arhiv Maribor je z dopisom z dne 8. 3. 2010 poslal kopijo kartona iz prijavno odjavne evidence bivše Mestne občine Maribor (Mestna občina Maribor – Gospodinjska kartoteka, mik. film št. 643, posn. 867) in kopijo kartona iz domovinske kartoteke bivše Mestne občine Maribor (Mestna občina Maribor – Domovinska kartoteka, mik. film št. 574). Iz priložene kopije Matričnega lista občanov mesta Maribor, št. 131, je razvidno, da je A.A. prebival v Mariboru, kjer je bil tudi domovinsko pristojen. Podatki o prebivanju in domovinski pristojnosti v Mariboru so razvidni tudi iz kartona, ki se nahaja v prijavni kartoteki. Ugotovljeno, je bilo, da je bil A.A. državljan kraljevine Jugoslavije. Upravni organ pa je moral v postopku ugotoviti, ali je imenovani dne 28. 8. 1945 po Zakonu o državljanstvu FLRJ pridobil državljanstvo takratne Ljudske republike Slovenije in FLRJ. UE Maribor je z odločbo št. 201.582/2002-34 (9302) z dne 25. 11. 2005, ki je postala pravnomočna dne 22. 8. 2007, ugotovila, da se oče A.A., B.B., roj. ... 11. 1897 v Mariboru, od 28. 8. 1945 ni štel za jugoslovanskega državljana po določilu drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Ugotovljeno je bilo, da je bil nemške narodnosti, da se je že pred 4. 12. 1948 nahajal v tujini, in da se je kot član nemške organizacije Kulturbund pregrešil zoper svoje državljanske dolžnosti. Iz dokumentov, ki jih je upravni organ pridobil v postopku je razvidno, da je bila tudi mati A.A., C.C., roj. ... 11. 1900 v Grazu, Avstrija, članica Kulturbunda. Nemška narodnost B.B. je bila ugotovljena na podlagi podatkov iz arhivskega gradiva Muzeja Narodne osvoboditve v Mariboru, Arhiva RS, Ministrstva za kulturo in Pokrajinskega arhiva Maribor. Arhiv RS, Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo III, je s svojim dopisom z dne 2. 7. 2002, poslal za imenovanega preslikavo podatkov iz fonda AS 1931 v fondu Kulturbund 118/2, stran 735 (gradivo je sekundarno). V seznamu članov Kulturbunda, ki se nahaja v tem fondu, je B.B. vpisan v poslovenjeno obliko osebnega imena B.B., trgovec, s prebivališčem v mestu, ul. ..., član Kulturbunda od decembra 1939. V seznamu skupaj z imenovanim vpisana tudi njegova žena C.C. Muzej narodne osvoboditve Maribor je s svojim dopisom z dne 3. 10. 2002 sporočil, da je B.B., roj. ... 11. 1897, vpisan v abecedni seznam članov Kulturbudna pod črko „T“, in da je skupaj z njim vpisana tudi njegova žena C.C. Imenovana sta vpisana kot B.B. in C.C. iz ulice ...; člana Kultrubunda sta bila od januarja 1941. B.B. je vpisan tudi v seznam udeležencev srečanja tistih mariborskih Nemcev, ki so se v času Jugoslavije borili za nemštvo v Mariboru. Srečanje so pripravile nemške okupacijske oblasti v Mariboru 7. aprila 1942. Na seznamu udeležencev je vpisan kot B.B. B.B. je pod št. 609 vpisan tudi na seznam članov Švabsko-nemške kulturne zveze z dne 30. 11. 1934, 24. 2. 1939 in 31. 12. 1940. Njegova žena C.C. je v omenjenih seznamih članov Švabsko-nemške kulturne zveze vpisana pod št. 608. Iz odgovorov drugih institucij (dopis Pokrajinskega arhiva Maribor z dne 19. 6. 2012, dopis Oddelka za dislocirano arhivsko gradivo II Arhiva RS z dne 13. 6. 2002 in dopis Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 5. 7. 2002) izhaja, da v svojem arhivskem gradivu niso našle podatkov o B.B. Pokrajinski arhiv Maribor je z dopisom z dne 19. 12. 2002 sporočil UE Maribor, da je našel še neevidentirane sezname članov Kulturbunda in Štajerske domovinske zveze. Na zaprosilo upravnega organa je arhiv z dopisom z dne 16. 1. 2003 posredoval podatke, da je v seznamu članov Kulturbunda vpisan tudi B.B. iz ulice ..., član te nemške organizacije od januarja 1941, skupaj z ženo C.C. Nemška narodnost zakoncev B.B. in C.C. izhaja iz dejstva, da sta bila oba člana Kulturbunda, to je nemške organizacije, katere člani so bili lahko samo osebe nemške narodnosti. Na podlagi navedenih dokazov je upravni organ ugotovil, da je bil tudi A.A. oseba nemške narodnosti. Kot zakonski otrok je A.A. po pravnih normah, ki so veljale pred, med in neposredno po drugi svetovni vojni, v državljanstvu in narodnosti sledil svojemu očetu. Na podlagi dejstva, da A.A. ni bil vpisan v evidenco državljanov Ljudske republike Slovenije in FLRJ, v katero so bili na podlagi Pravilnika za izvrševanje Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 98/1946, 20/1951), ki je stopil v veljavo 6. 12. 1946, vpisani vsi državljani LR Slovenije in FLRJ, ki so imeli prebivališče na območju Slovenije, je upravni organ ugotovil, da se je imenovani že pred 4. 12. 1948 nahajal v tujini. Iz ugotovitev, da je bil A.A. oseba nemške narodnosti in da se je pred 4. 12. 1948 že nahajal v tujini, izhaja na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen domneva o nelojalnosti imenovanega, ki jo ima stranka možnost izpodbiti. Ustavno sodišče RS je z odločbo, št. U-I-23/93 odločilo o skladnosti tretjega odstavka 63. člena ZDen z Ustavo RS. Vlada RS je dne 24. 11. 2005 sprejela Stališče glede uporabe drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ za osebe, ki so bile mladoletne ob uveljavitvi zakona. Za osebe, ki so bile ob koncu druge svetovne vojne starejše od 14 let, je navedla, da za njih velja domneva nelojalnosti, kar pomeni, da oseba lahko domnevo nelojalnosti izpodbija. A.A. je bil ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu FLRJ, dne 28. 8. 1945, star 20 let in dva meseca. UE Maribor je z dopisom z dne 5. 3. 2010 zaprosila Komisijo za ugotavljanje lojalnosti mladoletnih oseb v postopkih denacionalizacije pri Ministrstvu za pravosodje RS za stališče o lojalnosti A.A. Upravni organ do izdaje te odločbe ni prejel odgovora komisije. Iz dopisa Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic z dne 3. 5. 2010, ki se nahaja v zadevi UE Maribor, št. 213-139/2009, pa je razvidno, da Komisija za ugotavljanje lojalnosti mladoletnih oseb v postopkih denacionalizacije ne deluje. Ministrstvo za javno upravo je leta 2008 predlagalo članu vladne Komisije za ugotavljanje lojalnosti mladoletnih oseb, da pripravi splošno neobvezujoče načelno pravno mnenje upravnim enotam. En član komisije je podal mnenje in v njem zapisal, da za mladoletne osebe, ki so starejše od 14 let, načeloma velja, da so domnevno o svoji nelojalnosti zaradi svoje mladoletnosti zavrgle, kar pa ne velja v primerih, ko je na podlagi arhivskih dokumentov ali pričevanj prič v postopku nedvoumno dokazano, da so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti interesom narodov Jugoslavije pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Upravni organ se sklicuje na sodno prakso v postopkih ugotavljanja državljanstva oseb, ki so bile v času druge svetovne vojne sicer še mladoletne, vendar že stare toliko kot A.A. Citira sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 108/2009 z dne 2. 7. 2008. Odvetnik in tožnik sta bila seznanjena z ugotovitvami upravnega organa, da se A.A. od 28. 8. 1945 po določilu drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ni štel za jugoslovanskega državljana in da po določilu 39. člena ZDRS od 25. 6. 1991 do smrti ni veljal za državljana Republike Slovenije. Seznanjena sta bila, da lahko stranka v postopku izpodbija domnevo o nelojalnosti in druge ugotovitve upravnega organa. Odvetnik je izjavil, da je bil A.A. v času razlastitve mladoleten. Tožnik je na isti zapisnik izjavil, da je treba A.A. priznati državljanstvo, ker je Slovenija podpisala Lizbonsko pogodbo in jo ratificirala in je postala interni zakon, ki obvezuje vse državljane, posebej pa še organe, da jo spoštujejo. Sklicuje se tudi na Listino o temeljnih pravicah Evropske unije, ki je postala veljavna 1. 12. 2009. Upravni organ je preučil vse pridobljene dokaze in navedbe odvetnika in tožnika. Podlaga za ugotavljanje državljanstva neke osebe so nacionalni predpisi in ne Lizbonska pogodba in Listina o temeljnih pravicah Evropske unije. Po prvem odstavku 12. člena ZDen so fizične osebe upravičenci do vrnitve premoženja, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Ustavno sodišče je v svoji odločbi, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 zavzelo stališče, da je potrebno določilo tretjega odstavka 63. člena ZDen razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, stranki je dovoljeno dokazovanje lojalnosti. Upravni organ je na podlagi zbranih in predloženih dokazov presodil, da stranka v postopku ni uspela izpodbiti domneve o nelojalnosti A.A. in ne drugih ugotovitev upravnega organa.

Organ druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnil. Izpodbijana odločba je izdana v postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen v zvezi z drugim odstavkom 9. člena ZDen in 39. členom ZDRS. Tožnik izpodbija nemško narodnost in nelojalnost. A.A. je bil do 28. 8. 1945 mladoleten. Mladoletni zakonski otroci so po predpisih, ki so na območju Jugoslavije veljali pred drugo svetovno vojno, v narodnosti sledili svojim staršem. Pripadnost k določeni narodnosti je mogoče ugotavljati z upoštevanjem različnih okoliščin in kriterijev (poreklo, lastna izjava dana v začetku okupacije, opcija za nemški Reich, članstvo v nemških organizacijah kot tudi na podlagi podatkov, ki se hranijo v različnih arhivih). Organ prve stopnje je svojo ugotovitev o nemški narodnosti očeta in matere A.A. oprl na arhivsko gradivo, ki vsebuje podatke o njuni včlanitvi v Kulturbund, kar je razvidno iz preslikave podatkov iz fonda AS 1931 v fondu Kulturbund 118/2, stran 735. Iz arhivskega gradiva, ki je organ prve stopnje v obrazložitvi odločbe natančno navedel, izhaja, da sta bila člana Kulturbunda od januarja 1941 dalje. Po oceni Ministrstva za notranje zadeve je to bistveni element za presojo o uporabi svobodne volje pri opredelitvi za narodnost. Narodnost je dejstvo, ki se ugotavlja po različnih kriterijih, med drugim tudi na podlagi osebne opredelitve. Prav ta kriterij pa je najmočnejši, saj prevlada tudi nad kriterijem rojstva, maternega jezika ipd. Gre namreč za zavestno odločitev nekoga, da se je v času tik pred ali po okupaciji Slovenije s strani nemškega rajha odločil za nemško narodnost ali za včlanitev v organizacijo Kulturbund, v katero so se lahko včlanjevale samo osebe nemške narodnosti. Meni, da glede na to, da tožnik dokaza o tem, da bi se A.A. opredeljeval za drugo narodnost, ni priložil, je zaključek organa prve stopnje, da je tudi imenovanega šteti za osebo nemške narodnost, pravilen. Določba drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 se je v času svoje uveljavitve uporabljala retroaktivno, vendar je bila njena uporaba, glede na tedanje mednarodne razmere in razmere v povojni Jugoslaviji, v skladu s splošnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da uporaba določila drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 v postopkih ugotavljanja državljanstva, ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-23/97 z dne 20. 3. 1997). Prvi odstavek 9. člena ZDen določa dva pogoja kumulativno, organ prve stopnje pa je za drugi pogoj ugotovil, da državljanstvo ni bilo priznano z zakonom po 9. 5. 1945, zato je ta pritožbeni ugovor neutemeljen. Prvi zakon, ki je urejal državljanstvo po 9. 5. 1945 pa je bil ZDrž/45, zato je organ prve stopnje pravilno ugotavljal državljanstvo od 28. 8. 1945 dalje, kar pa je po 9. 5. 1945. Upravičenec po ZDen pa je lahko le nekdo, ki je ves čas po 9. 5. 1945 jugoslovanski državljan in ne le od 9. 5. 1945 do 28. 8. 1945. Z včlanitvijo Slovenije v Evropsko unijo s 1. majem 2004 je v Sloveniji začel veljati celoten pravni red Evropske unije in nacionalni predpisi iz tega področja se ne smejo več uporabljati, če niso usklajeni s Pogodbo o evropski skupnosti. Ta pa sega le na področja navedena v aktih Evropske unije. Med področja, na katerih je RS prenesla izvrševanje dela svoje suverenosti na Evropsko skupnost, pa ne spada denacionalizacija.

Tožnik v tožbi navaja, da je nesporno, da je bil A.A. roj. ... 3. 1925 v Mariboru in da je postal z rojstvom državljan Kraljevine Jugoslavije, in je bil pristojen v tedanjo občino Maribor. Ima status izbrisanega, saj v odločbi ni navedeno kdaj in s katerim aktom bi naj izgubil državljanstvo, ki mu pripada glede na rojstni kraj. Organi ES in tudi Mednarodno sodišče v Strasbourgu (zadeva Krisper) so ugotovili, da se razlogi za vračanje premoženja ne morejo razlikovati od tistih, ki so veljali za razlastitev. Z ZDen je bilo ugotovljeno, da je bila nacionalizacija protipravna. A.A. je bilo protipravno, brez odškodnine odvzeto premoženje. Odločitev Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 je iz leta 1997, torej pred pristopom v EU in sedaj ne velja več. Poudarja, da je Republika Slovenija prevzela celoten pravni red Evropske unije. Prilaga kopijo mnenja Univerze v MB, Inštituta za civilno primerjalno in mednarodno zasebno pravo. Meni, da je nadaljnjo navajanje nepotrebno. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odpravi odločbo Upravne enote Maribor in vrne zadevo v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izdani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svoji odločitvi utemeljujeta upravna organa in se nanje v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje (ZUS-1, drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). V zvezi s tožbenimi navedbami in ugovori pa dodaja: V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da je bil A.A. rojen v Mariboru ... 3. 1925, pristojen v tedanji občini Maribor, državljan kraljevine Jugoslavije. Ker ni bil vpisan v evidenco državljanov, se je začel postopek ugotavljanja njegovega državljanstva (3. odstavek 63. člena ZDen). Pravno podlago v postopku ugotavljanju državljanstva po določilu 3. odstavka 63. člena ZDen predstavlja prehodna določba 39. člena ZDRS, ki določa, da velja po tem zakonu za državljana Republike Slovenije tisti, ki je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije. To pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za vsako konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali od trenutka njenega rojstva pa do njene smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo, saj gre pri državljanstvu za osebno okoliščino. Prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je v konkretnem primeru, Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju: ZDrž), prvotno imenovan Zakon o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45). Po določbi 1. odstavka 35. člena ZDrž se za jugoslovanske državljane štejejo vsi tisti, ki so bili na dan 28. 8. 1945 jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Ta določba je bila pozneje spremenjena oziroma dopolnjena z določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž, po katerih se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele 2. odstavka 35. člena ZDrž na dan 4. 12. 1948 živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Te določbe je upravni organ upošteval pri ugotavljanju državljanstva A.A. Sodišče ocenjuje, da sta organ prve in druge stopnje v svojih odločbah pravilno ugotovila dejansko stanje in v zadostni meri obrazložila svoje ugotovitve tako glede odsotnosti A.A. v tujini na dan 4. 12. 1948 kot tudi nemške narodnosti imenovanega.

Tožnik v tožbi ugotovitev upravnega organa glede odsotnosti A.A. na dan 4. 12. 1948 in glede nemške narodnosti niti ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija zakonske domneve nelojalnosti. Navaja, da ima A.A. status izbrisanega, vendar ta trditev ne ustreza dejstvom, ki so v spisu, saj je organ v odločbi natančno obrazložil zakonsko podlago, ki je bila osnova za njegovo odločitev. Obrazložil je tudi dejansko stanje, na katerega je uporabil navedeno zakonodajo. Tožnik ne more uspeti niti s pavšalnim navajanjem izbrisa, saj svojih trditev ne konkretizira in ne prilaga nobenih dokazov, s katerimi bi izpolnil svoj del dokaznega bremena.

Glede ugovora tožnika o uporabi prava EU se sodišče sklicuje na pojasnilo dano v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1530/2005. Vrhovno sodišče je tu pojasnilo, da so področja, pri katerih je Republika Slovenija izvrševanje dela suverenih pravic prenesla na Evropsko unijo z včlanitvijo v Evropsko unijo s 1. 5. 2004, določena v 2. členu PES. Med področja, na katerih je Republika Slovenija izvajanje dela suverenih pravic prenesla na Evropsko unijo, pa ne spada denacionalizacija. Naslovno sodišče še dodaja, da tudi Lizbonska pogodba v členih 3., 4., 5. in 6. PDEU ali kje drugje, kjer so določene pristojnosti in obseg pristojnosti EU, ne navaja področja denacionalizacije in posledično ne področja ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v zvezi z denacionalizacijo.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče odločilo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.