Jedro

Spor o pravici do vrnitve premoženja v naravi v postopku denacionalizacije ni spor, v katerem je pravica stranke, izražena v denarni vrednosti.

Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če revident konkretno in natančno ne opredeli pomembnega pravnega vprašanja oziroma če je pravno vprašanje, ki ga zastavlja revident, že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana odločitev pa od te sodne prakse ne odstopa.

Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident ni izkazal zelo hudih posledic z navedbo, da bo z izpodbijano odločitvijo prikrajšan za vrnitev premoženja v naravi niti z zatrjevano razliko med višino z upravno odločbo priznane odškodnine in tržno vrednostjo obravnavanih zemljišč.

Izrek

I. Reviziji se zavržeta.

II. Druga tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sta revidenta po pooblaščencih vložila reviziji. Glede dovoljenosti le – teh uveljavljata vse razloge iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Reviziji nista dovoljeni.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijama, je sodišče prve stopnje v skupno obravnavanje združilo zadevi I U 920/2009 in I U 926/2009 in na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njuni tožbi zoper delno odločbo Upravne enote Kamnik z dne 8. 12. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 24. 4. 2009. Tožena stranka je z navedeno odločbo med drugim zavrnila pritožbi revidentov zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta odločil, da je upravičenka A.A. upravičena do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v višini 35.032,75 DEM. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da glede vračila premoženja v naravi obstoji ovira iz drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen.

O reviziji prve tožeče stranke:

4. Po določbi drugega odstavka 95. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, mora strankin pooblaščenec za vložitev revizije predložiti novo pooblastilo stranke.

5. V obravnavani zadevi je revizijo vložil pooblaščenec, ki reviziji ni priložil novega pooblastila. Pooblastilo za vložitev revizije je novo, če izvira iz časa, ko je stranki že nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva, kar pomeni, da mora biti dano po tem, ko je bila sodna odločba že vročena stranki. Ker torej pooblastilo prve tožeče stranke z dne 5. 2. 2008 izvira iz časa pred nastankom pravice do vložitve izrednega pravnega sredstva (sodba z dne 16. 3. 2010 je bila prvi tožeči stranki vročena 18. 3. 2010), predloženo pooblastilo ni novo.

6. Ker reviziji prve tožeče stranke ni bilo predloženo novo pooblastilo, jo je Vrhovo sodišče na podlagi petega odstavka 98. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

O reviziji druge tožeče stranke:

7. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

8. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov.

9. Revident zatrjuje, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta znaša 492.108,04 EUR, kolikor znaša razlika med tržno vrednostjo primerljivih zemljišč in odškodnino v obliki obveznic SOD, priznano z izpodbijanim upravnim aktom. Z revizijo izpodbija obliko vračanja podržavljenega premoženja, in sicer uveljavlja vračilo premoženja v naravi.

10. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pravica do vračila premoženja v naravi ni pravica, izražena v denarni vrednosti (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009). Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Ker v obravnavani zadevi torej ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, ni podana dovoljenost revizije po navedeni določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in glede na določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in glede na določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

12. Revident uveljavlja, da gre za odločitev o dveh pomembnih pravnih vprašanjih, in sicer, kdaj se šteje, da je dejansko stanje v postopku upravnega spora sporno, in mora zato upravno sodišče opraviti glavno obravnavo po določbi prvega odstavka 51. člena ZUS-1, ter, ali se pri odločanju o obliki denacionalizacije upošteva stanje nepremičnin v času uveljavitve ZDen ali v času zaključka glavne obravnave oziroma izdaje odločbe.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča revident glede vprašanja izpolnjenosti pogojev za odločanje sodišča prve stopnje na seji ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanja ni oblikoval natančno in konkretno z navedbo okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter razlogov, zaradi katerih meni, da je v obravnavani zadevi sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. Revident namreč v zvezi z navedenim vprašanjem ne zatrjuje v zadevi spornega pravnoodločilnega dejanskega stanja, prav to pa je glede na določbe 59. člena ZUS-1 pomembno. Da bi bilo pravnoodločilno dejansko stanje v obravnavani zadevi (to je, da se na obravnavanih zemljiščih nahaja hipodrom) sporno, ne izhaja niti iz ugotovitev organa v upravnem postopku. Med strankami je namreč sporno, ali je hipodrom mogoče šteti za zazidano stavbno zemljišče, kar pa ni dejansko, temveč pravno vprašanje. Odločanje upravnega sodišča po opravljeni glavni obravnavi in sojenje na seji je urejeno v 7. oddelku (51. do 60. člen) ZUS-1. Razlaga in uporaba navedenih določb je jasna že na podlagi jezikovne razlage zakonskega besedila, inštitut pa v teoriji in praksi ne sproža dilem. Glede na navedeno revident ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Tudi drugo pravno vprašanje, ki ga izpostavlja revident, to je, ali se pri odločanju o obliki denacionalizacije upošteva stanje nepremičnin v času uveljavitve ZDen ali v času izdaje odločbe, ni pomembno pravno vprašanje, saj je že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je namreč pri presoji obstoja ovir za vračanje denacionaliziranega premoženja v naravi iz drugega odstavka 32. člena ZDen, kakršen je tudi obravnavani primer, odločilno, ali gre v času vračanja, to je izdaje odločbe, za dejansko, v naravi pozidano zemljišče, in sicer ne glede na to, ali je objekt na njem zgrajen z ustreznim dovoljenjem ali brez njega (npr. U 1071/95 z dne 4.9.1997, U 1147/95 z dne 19. 2. 1999, I Up 821/2003 z dne 9. 2. 2005, I Up 372/2005 z dne 13. 7. 2005, I Up 63/2006 z dne 29. 10. 2008). Izpodbijana sodba od navedenega stališča, uveljavljenega v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ne odstopa. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 15. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti pogoj iz določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident zelo hudih posledic ni izkazal z navedbo, da je zaradi izpodbijane odločitve prikrajšan za vrnitev premoženja v naravi niti z zatrjevano razliko med višino z upravno odločbo priznane odškodnine in tržno vrednostjo obravnavanih zemljišč.

16. Glede na to, da revident ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 17. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.