Jedro

Pravne posledice združitve so najprej odvisne od tega, ali prej samostojne premičnine pripadajo različnim lastnikom; če je temu tako, pa še od vrednosti posamezne stvari, vrednosti morebitnega vloženega dela ter dobrovernosti lastnikov (izdelava nove stvari in spojitev).

Izrek

1. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. tč. izreka, razen v delu, ki se nanaša na zavrnitev zakonskih zamudnih obresti do 31. 8. 2002, III. in IV. tč. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki v roku 15 dni plača 1.336,38 EUR (prej 320.250,00 SIT), presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (I. tč. izreka). Del podrejenega zahtevka, ki se je nanašal na vrnitev avtomobila Toyota Carina 1,6 XLI, letnik 1993, št. mot. ...., reg. št. LJ.., prometnega dovoljenja in kontaktnih ključev za isti avtomobil, je zavrglo (II. tč. izreka), drugi njegov del, ki se je nanašal na plačilo 1.382.500,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zavrnilo (III. tč. izreka). Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 1.521,59 EUR njenih pravdnih stroškov z zamudno posledico (IV. tč. izreka).

(2) Zoper sodbo (razen v njeni II. tč. izreka, ki je vsebinsko sklep), se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija zavrnilni del (z izjemo zavrnitve zakonskih zamudnih obresti do 31. 8. 2002) in stroškovni del sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, sicer pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša stroške. Uvodoma ponavlja svoje trditve, da ji je bil avtomobil, katerega vrnitev zahteva, zasežen v kazenskem postopku, ki se je končal s pravnomočno zavrnilno sodbo, izdan pa je bil tudi sklep, da se ji morajo zaseženi predmeti vrniti. Tožnica je nato (leta 2000) tožbeni zahtevek razširila in zahtevala še škodo v obliki zmanjšanja vrednosti zaseženega vozila od zasega do cenitve, ki jo je po naročilu tožnice opravil sodni izvedenec (5.769,07 EUR). Ker je leta 2007 izvedela, da je tožena stranka njen avtomobil že izročila tretji osebi, avtomobil pa je zaradi starosti izgubil vso vrednost, je 6. 7. 2007 zahtevala plačilo celotne vrednosti avtomobila (8.241,50 EUR). Pri tem ni šlo za podrejeni zahtevek, čeprav ga je tako naslovila, temveč za povečanje že prej postavljenega denarnega zahtevka. Tako je sodišče napačno upoštevalo ugovor zastaranja glede zamudnih obresti, ki jih je tožnica postavila že s prejšnjim denarnim zahtevkom iz leta 2000. Pri tem poudarja, da ne izpodbija zavrnitve zahtevka glede zamudnih obresti do 31. 8. 2002. Zahtevek za plačilo celotne vrednosti avtomobila je na zadnjem naroku za glavno obravnavo postavila kot primarni zahtevek, podredno pa je zahtevala vrnitev zaseženih stvari. Ker je o povečanem denarnem zahtevku sodišče že odločilo v I. tč. izreka, tega ne bi smelo storiti še v III. tč. izreka. V nadaljevanju opozarja, da je za dokazovanje višine denarnega zahtevka predlagala dokaz z izvedencem, ki ga sodišče ni postavilo, takšnega postopanja pa tudi ni obrazložilo. Zato je napačen zaključek sodišča, da tožnica višine škode nad prisojenim zneskom (cena, ki jo je plačala za totalno poškodovano vozilo) ni dokazala. Nasprotuje zaključku sodišča, da je tožnica lastnica zgolj tega dela (in ne celega) vozila. Sodišče je namreč ugotovilo (kar tudi ni bilo sporno), da je tožnica kupila poškodovano vozilo in ga dala popraviti. Dokazni postopek je pokazal, da je kupila tudi rezervne dele in plačala popravilo. Obrazložitvi sodbe v tem delu očita nejasnost, saj iz nje ni mogoče razbrati, zakaj in kako naj bi tožnica postala zgolj solastnica odvzetega vozila, kolikšen je njen delež, niti pravna podlaga takšnega sklepanja. Oporeka tudi ugotovitvam, da bi bilo za popravilo treba uporabiti nove nadomestne dele ter da popravilo ni terjalo zgolj običajnih kleparskih del. Tudi v primeru, ko bi zaradi popravila avtomobila nastala nova stvar, na kar se sicer nobena od strank ni sklicevala, bi lastninska pravica pripadla tožnici, saj je bila dobroverna, vrednost dela in njenega materiala pa je večja od vrednosti tujega materiala. Ob tem pripominja, da tožena stranka ni zatrjevala in dokazovala, sodišče pa tudi ni ugotovilo, kolikšen del avtomobila naj bi bil v tuji lasti ter kakšno je razmerje med vrednostjo materialov in opravljenih del. (3) Zoper obsodilni del sodbe (1. odst. I. tč. izreka) se pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni in tožbeni zahtevek še v tem delu zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Ne strinja se z oceno sodišča, da je protipravnost ravnanja njenih organov izkazana s tem, ko niso izpolnili sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem K 56/99 z dne 25. 9. 2000, ki jim je nalagal vrnitev zaseženih predmetov tožnici. Kazensko sodišče namreč ni presojalo lastništva tožnice (le-to je predmet spora v tej pravdi), pač pa se je oprlo le na njen vrnitveni zahtevek ter na okoliščino, da naj bi bilo po podatkih o zasegu sporno vozilo njena last. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica lastnica le tistega vozila, ki je bilo kupljeno kot totalno poškodovano. Zaseženo pa ni bilo le to vozilo, pač pa vozilo, ki je bilo popravljeno tako, da je bil namesto poškodovanih delov na kupljenem avtomobilu privarjen del drugega vozila, ki je bilo ukradeno zavarovancu Zavarovalnice T. in so bili deli spojeni v eno vozilo. Tožničin del tega vozila je po ugotovitvah sodišča vreden 1.336,38 EUR, to pa je precej manj od vrednosti novega oziroma popravljenega vozila, ki po navedbah tožnice znaša 8.241,50 EUR. Ker torej njen solastniški delež na avtomobilu znaša le 1/6, organ ni ravnal protipravno, ko je vozilo vrnil solastniku z večjim solastniškim deležem. Vrnitev enega avtomobila je možna le enemu od solastnikov, zato bi morala tožnica svoja upravičenja uveljavljati proti slednjemu. Opozarja še, da je tožnica solastninsko pravico na popravljenem vozilu pridobila v nasprotju s prisilnimi predpisi. Vozilo je namreč imela prijavljeno v prometu pod številko šasije, ki je bila nezakonito prenesena iz razbitega na popravljeno vozilo.

(4) Na nobeno od pritožb nasprotna stranka ni odgovorila.

(5) Pritožbi sta utemeljeni.

(6) V konkretni pravdi je tožnica sprva zahtevala vrnitev zaseženega avtomobila, prometnega dovoljenja in kontaktnih ključev. Tožbeni zahtevek je kasneje razširila in zahtevala še plačilo vrednosti, ki jo je vozilo izgubilo v času od zasega do 25. 3. 2000, ko je ta znesek (5.769,07 EUR oziroma prej: 1.382.500,00 SIT) ocenil s strani tožnice angažirani izvedenec. Med postopkom je ugotovila, da vrnitev avtomobila ni več možna, zato je postavila (sprva podredno, kasneje pa primarno) tudi zahtevek za plačilo celotne vrednosti avtomobila v času zasega oziroma v času, ko bi ji tožena stranka morala avtomobil vrniti (8.241,50 EUR oziroma prej: 1.975.000,00 SIT). Tožnica zmotno meni, da pravkar omenjeni denarni zahtevek predstavlja povečanje prejšnjega. Ker vsakega od njiju utemeljujejo drugačne dejanske okoliščine (zmanjšanje vrednosti stvari na eni ter nemožnost vrnitve stvari na drugi strani), gre za različna tožbena zahtevka, ki ju je mogoče (eventualno) kumulirati (182. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP).

(7) Če ni določeno drugače, izvrši sklepe organ, ki jih je izdal, in sicer takoj, ko postanejo pravnomočni (132. čl. v zvezi z 224. čl. Zakona o kazenskem postopku, Ur. l. RS, št. 63/1994, s spremembami; od tu ZKP). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so organi tožene stranke ravnali protipravno, ko niso izpolnili pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem K 56/99 z dne 25. 9. 2000, ki jim je nalagal vrnitev zaseženih predmetov tožnici, temveč so vozilo izročili drugi osebi, ki ga je nato prodala. Zadostne razloge o tem vprašanju vsebuje že sodba sodišča prve stopnje, zato jih pritožbenemu sodišču ni treba ponavljati.

(8) Tožnica je trdila, da je bil v kazenskem postopku K 56/99 zasežen avtomobil njena last, tožena stranka pa, da je bil ta avtomobil sestavljen iz dveh vozil, in sicer iz zadnjega dela totalno poškodovanega vozila tožnice in prednjega dela ukradenega vozila, ki sta bila skupaj zvarjena v eno vozilo. Pravne posledice takšne združitve so najprej odvisne od tega, ali prej samostojne premičnine pripadajo različnim lastnikom; če je temu tako, pa še od vrednosti posamezne stvari, vrednosti morebitnega vloženega dela ter dobrovernosti lastnikov (izdelava nove stvari in spojitev, 22. in 23. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami, in Ur. l. RS, št. 50/2002, s spremembami; od tu ZTLR). Skladno s temi določbami bi odločitev sodišča, da tožnici pripada odškodnina v vrednosti njenega (dela zaseženega) avtomobila, zdržala le v primeru, ko bi na zaseženem avtomobilu nastala solastnina, vrednost tega avtomobila pa bi predstavljala točno vsoto vrednosti njegovih sestavnih delov, torej vrednosti tožničinega dela avtomobila ter vrednosti drugega dela, ki ni bil njena last. Ker takšne ugotovitve v izpodbijani sodbi ni, je odločitev že iz tega razloga materialnopravno zmotna. Sodišče je sicer pravilno ocenilo, da tožnica ni dokazala lastništva drugega (dela) avtomobila, ki je bil kasneje zvarjen z njenim, vendar pa ni ugotavljalo, koliko je bil obravnavani drugi avtomobil oziroma del avtomobila v kritičnem času vreden (1. odst. 23. čl. ZTLR). Stranki sta očitno izhajali iz napačne pravne podlage, saj nista navedli dejstev, ki so za presojo (so)lastninske pravice in posledično odškodninskega tožbenega zahtevka odločilnega pomena. K navajanju ustreznih trditev ju sodišče ni spodbudilo, saj je tudi samo zavzelo zmotno materialnopravno izhodišče. (9) Ob pravilni uporabi materialnega prava, ki razkriva še nezatrjevana odločilna dejstva (22. in 23. čl. ZTLR) in dokaze, bi bilo mogoče pravilno odločitev o tožbenem zahtevku opreti le na pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (215. čl. ZPP). Za to možnost se pritožbeno sodišče ni odločilo, saj bi takšna sprememba izpodbijane(ga dela) sodbe glede na dosedanji potek postopka pomenila sodbo presenečenja oziroma kršitev pravice do izjave v postopku. Izkazalo se je, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba pritožbama ugoditi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

(10) Tožnica utemeljeno graja zaključek sodišča, da ni dokazala škode, ki bi bila višja od prisojenega zneska. Z isto vlogo, s katero je tožnica postavila odškodninski zahtevek za plačilo celotne vrednosti avtomobila, je namreč predlagala dokaz z izvedencem, ki pa mu sodišče ni sledilo. Utemeljenosti takšnega postopanja ni mogoče preizkusiti, saj ga sodišče prve stopnje ni obrazložilo. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kar dodatno utemeljuje odločitev pritožbenega sodišča (1. odst. 354. čl. ZPP). V zvezi s tem gre pripomniti, da predstavlja zaseg predmetov, ki ga omogoča ZKP, izjemo oziroma omejitev človekove pravice do zasebne lastnine (15. in 67. čl. Ustave Republike Slovenije, Ur. I. RS/I, št. 33/1991, s spremembami). Tudi takšno ravnanje je sicer lahko protipravno, a ne zgolj iz razloga, na katerega se opira tožnica (pravnomočna zavrnilna sodba kazenskega sodišča). Ker je šele takrat odpadla pravna podlaga zasega, je tudi za presojo višine odškodninskega zahtevka bistven isti trenutek in ne morda trenutek zasega.

(11) Zaradi razveljavitve odločitve glede primarnega tožbenega zahtevka je bilo treba posledično razveljaviti tako stroškovni del odločitve, kot tudi izpodbijani del odločitve o podrednem tožbenem zahtevku. O njem bo sodišče odločalo le v primeru, če bo primarni zahtevek v celoti zavrnilo (3. odst. 182. čl. ZPP). Z razlogi sklepa tukajšnjega sodišča je strankama pojasnjeno, katera dejstva so v zadevi pravno odločilna, zato jima bo sodišče prve stopnje moralo omogočiti morebitne dopolnitve trditev in dokaznih predlogov v tej smeri. Tako predloženo procesno gradivo bo moralo sodišče ustrezno upoštevati in ga presojati z vidika pravilne pravne podlage spora.

(12) Odločitev o stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.