Jedro

Za izdajo odločbe o evidentiranju parcelacije je predviden skrajšani postopek tako v ZEN (52. člena), kot tudi v ZCes-1 (14. člen), kajti možnost udeležbe je strankam treba zagotoviti v postopku za izdelavo elaborata, na mejni obravnavi; da sta se te tožnika udeležila, pa ni niti sporno ter tako izhaja tudi iz zapisnika mejne obravnave v spisni dokumentaciji. Zato tožnika brez podlage očitata, da stranke z elaboratom (in njegovo vsebino) niso bile seznanjene ter da naj bi tako šlo zgolj za domnevo o obstoju elaborata.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da se tam navedene upravne zadeve združijo v en postopek pod št. 02112-979/2012. Z izpodbijano odločbo pa je odločil: - da se v k.o. … kot urejena evidentira meje (del meje) tam navedenih parcel s tam navedenimi sosednjimi parcelami (1. točka izreka); - v k.o. … v postopku evidentiranja parcelacije – delitve ugotovil ukinitev tam navedenih parcel ter nastanek tam navedenih novih parcel, med drugimi je bila ukinjena parc. št. 301/1 in namesto nje sta nastali parc. št. 301/3 in 301/4, ukinjena je bila tudi parc. št. 667/1 in sta namesto nje nastali parc. št. 667/3 in 667/4, prav tako je bila ukinjena parc. št. 667/2 in sta iz nje nastali parc. št. 667/5 in 667/6 (2. točka izreka); - da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiško katastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu (3. točka izreka) ter da stroškov postopka ni (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da gre v obravnavanem primeru za evidentiranje ureditve meje in parcelacije dela nove ceste na podlagi Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za južno razbremenilno cesto na Bledu R1-209/1089 Bled-Soteska (v nadaljevanju OPPN, Uradni list RS, št. 27/2012). Ugotavlja, da je bila vsem lastnikom parcel, katerih meja se je urejala in lastnikom sosednjih parcel zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi in da je iz zapisnika št. DN 006/12 razvidno, da so bile stranke v postopku seznanjene z označeno mejo na njihovih parcelah, kot je prikazano na grafičnem prikazu, ki je sestavni del te odločbe ter da se tožnika - lastnika parc. št. 667/1, 667/2 in 301/1 nista strinjala s parcelacijo na njunih parcelah. Izpostavlja, da je glede na tretji odstavek 14. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) kljub nestrinjanju lastnikov z izvedeno parcelacijo - določitvijo meje ceste po parcelacijskem aktu in nenavzočnosti pravilno vabljenih strank mogoče izdati odločbo o evidentiranju parcelacije.

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo med drugim zavrnil tudi pritožbo tožnikov. V obrazložitvi glede pritožbenih očitkov tožnikov, da nista bila seznanjena z elaboratom geodetske storitve in da ni podana predpostavka za uvedbo postopka, ker elaborata očitno ni bilo ter da vabilo, ki jima je bilo vročeno, ne vsebuje nujno potrebnih pravnih poukov, odgovarja, da sta bila s strani pooblaščenega geodetskega podjetja v skladu z določbam Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) pravilno vabljena in tudi imela možnost se seznaniti z elaboratom. Prav tako ugotavlja, da je elaborat izdelan v skladu z določbami 35. in 51. člena ZEN ter v skladu s Pravilnikom o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik).

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo. V tožbi navajata, da bi moral upravni organ lastnike parcel predhodno seznaniti s potekom meje v naravi ter da za takšen postopek niso podali soglasja. V predhodni fazi ni bil izdelan parcelacijski načrt. Domnevni obstoj elaborata po mnenju tožnikov ne zadošča, saj stranke v postopku niso bile seznanjene z njegovo vsebino. Tekom postopka je prišlo do določenih sprememb, ki jih elaborat ni upošteval. To sta ugotovili tudi stranki z interesom A. in B., saj so se ugotovila navzkrižja med PGD in elaboratom. Obstoj elaborata pa je predpostavka za tek postopka in izdajo odločbe. Ker odločba torej nima ključnega pogoja, je nezakonita. Pritožbeni organ pa v odločbi druge stopnje ni odgovoril na pritožbene razloge. Zgolj en stavek „elaborat je bil izdelan v skladu z ZEN in Pravilnikom“ po mnenju tožnikov ne zadošča standardu obrazloženosti. Enako neobrazložen je tudi pritožbeni razlog glede pravilnosti seznanjanja strank s potekom postopka. S tem je prišlo do kršitve 14. člena ZCes-1, po katerem je obvezno zagotoviti s strani izvajalca procesnih aktivnosti obveščenost strank v postopku s potekom ceste v naravi. Izpostavljata, da sta predlagala izvedbo dokazov v tej smeri, vendar so bili vsi dokazi zavrnjeni. Drugostopenjski organ tudi ni podal nobene obrazložitve, zakaj se niso izvedli predlagani dokazi z namenom dokazovanja pritožbenih trditev. Prepričana sta, da je bil predmetni upravni postopek izpeljan nezakonito, saj upravna organa obeh stopenj nista upoštevala pravilnega dejanskega stanja, ki je popolnoma drugačno, kot v času, ko se je postopek začel. Predlagata, da sodišče zasliši stranke ter priči C.C. ter D.D., vpogleda PGD projekt ter postavi izvedenca geodetske in urbanistične stroke. Izpostavljata pa tudi, da pravni pouk v odločbi drugostopenjskega organa ne predvideva možnosti vložitve tožbe in začetka upravnega spora zoper odločbo ministrstva. Ob tem se zgolj sklicuje na določbo 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev organa druge stopnje, da v pravni pouk vnese prepoved vložitve tožbe, kaže na procesno kršitev. Po povedanem sodišču predlagata, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep in odločbo razveljavi v zvezi z odločbo druge stopnje ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njunih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka odgovora na tožbo ni podala.

Stranka z interesom A., v odgovoru na tožbo navaja, da je bil OPPN sprejet na podlagi Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), kar pomeni, da je bil javno razgrnjen in predmet javne obravnave, s katerima se javnost obvesti in seznani s predlaganim prostorskim načrtom ter v okviru katere ima javnost pravico dajanja pripomb in predlogov k osnutku občinskega prostorskega načrta. To pomeni, da so bili lastniki nepremičnin, ki ležijo znotraj OPPN-ja, že tekom samega postopka sprejema le-tega seznanjenimi s predvidenimi posegi v svoje nepremičnine, v postopku javne obravnave pa so lahko podali tudi svoje pripombe. OPPN vsebuje v grafičnem delu tudi parcelacijski načrt (načrt gradbene parcele) bodoče južne obvoznice na … in spremljajočih cestnih objektov. Izpostavlja, da so bili lastniki zemljišč pravilno vabljeni na podlagi 13. in 14. člena ZCes-1 na teren ravno zaradi seznanitve z mejo poteka bodoče obvozne ceste na …. S seznanitvijo meje poteka bodoče ceste po lastnikovih zemljiščih je tudi izpolnjena obveznost geodetskega izvajalca, ki v izdelanem geodetskem elaboratu prikaže novo nastale parcele in njihove meje. V tolikšni meri morajo biti lastniki seznanjeni z vsebino geodetskega elaborata. Soglasje lastnikov za izvedbo parcelacije pa v takem primeru ni potrebno. Predlaga zavrnitev tožbe.

Ostale stranke z interesom, Občina B., E.E. in F.F., na tožbo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa v izpodbijanem aktu, izdanem o zahtevi A. in Občine B. na podlagi OPPN za južno razbremenilno cesto na …, in sicer da se v k.o. … kot urejena evidentira meja oziroma del meje v 1. točki izreka izpodbijanega prvostopnega akta navedenih parcel s tam navedenimi sosednjimi parcelami ter da se v postopku evidentiranja parcelacije – delitve ugotovijo v 2. točki izreka izpodbijanega prvostopnega akta navedene spremembe parcel, med drugim tudi ukinitev parc. št. 301/1 (v lasti tožnikov) in nastanek novih parc. št. 301/3 in 301/4; ukinitev parc. št. 667/1 (v lasti tožnikov) in nastanek novih parc. št. 667/3 in 667/4; ukinitev parc. št. 667/2 (v lasti tožnikov) in nastanek novih parc. št. 667/5 in 667/6. Po 13. členu ZCes-1 se postopki urejanja in spreminjanja mej za določitev meje ceste in postopki za označitev meje ceste ter evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru izvedejo v primeru gradnje nove ceste na zahtevo investitorja ceste; zahtevi mora biti priložen elaborat določitve meje ceste. Po 14. členu tega zakona pa se v primeru, če se meja ceste določi na podlagi parcelacijskega akta, lahko (ne glede na določbe tega zakona in ZEN) parcelacija izvede kot določitev parcelnih številk (t.i. parcelacija v pisarni), pri čemer se potek meje ceste določi na podlagi podatkov iz parcelacijskega akta, stranke v postopku parcelacije v pisarni pa je treba predhodno seznaniti s potekom meje ceste v naravi, ni pa jih treba zaslišati in seznaniti z dejstvi pred izdajo odločbe o evidentiranju parcelacije v pisarni ter se odločba o evidentiranju parcelacije v pisarni izda na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka, pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži evidentiranja te parcelacije v zemljiškem katastru; v zemljiškem katastru se novi deli meje parcel, ki predstavlja mejo ceste, ne evidentirajo kot urejeni deli meje parcel. Iz upravnih spisov v zadevi izhaja, da je bil (združeni) zahtevi A. in Občine B. za evidentiranje ureditve meje in parcelacije na podlagi OPPN za južno razbremenilno cesto na …, ki je bila vložena 6. 8. 2012, priložen elaborat ureditve meje in parcelacije, ki obsega zapisnik mejne obravnave (vodene v dneh 20. do 26. 6. 2012), OPPN za južno razbremenilno cesto na … skupaj s kartografskim delom z vrisanimi zakoličbenimi točkami (karta „Območje podrobnega prostorskega načrta z obstoječim parcelnim stanjem“), skico terenske meritve, prikaz sprememb, izračun površin parcel, seznam koordinat zemljiškokatastrskih točk in računsko obdelavo. Elaborat z navedenimi sestavinami po presoji sodišča ustreza zahtevam Pravilnika (7., 8. in 10. člen), ki jih ta določa na podlagi določb ZEN (tretji odstavek 29. člena, sedmi odstavek 48. člena), kot je sicer v okviru preizkusa zahteve po 35. in 51. členu ZEN ugotovil tudi prvostopenjski organ, ki v izpodbijani odločbi navaja, da pri navedenem preizkusu ni našel razlogov za zavrženje ali zavrnitev zahteve. Sodišče ob povedanem kot neutemeljeno zavrača tožbeno navedbo, da elaborat v zadevi ni bil predložen. V čem naj bi elaborat ne ustrezal dejanskemu stanju ter katerih sprememb naj bi ne upošteval, niti na katero sestavino elaborata se njuna navedba nanaša, pa tožnika v tožbi ne pojasnita in ne izkažeta. Pa tudi iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi kakšne spremembe, ki bi bile za elaborat oziroma za kakšno njegovo sestavino relevantne, nastale. Zato so tožbene navedbe o nepravilno izdelanem elaboratu protispisne, drugih dokazov za svoje trditve pa tožnika tudi sama nista predložila, ne v pritožbenem postopku in ne s tožbo. Za izdajo odločbe o evidentiranju parcelacije je predviden skrajšani postopek tako v ZEN (52. člena), kot tudi v ZCes-1 (14. člen), kajti možnost udeležbe je strankam treba zagotoviti v postopku za izdelavo elaborata, na mejni obravnavi; da sta se te tožnika udeležila, pa ni niti sporno ter tako izhaja tudi iz zapisnika mejne obravnave v spisni dokumentaciji. Zato brez podlage tožnika očitata, da stranke z elaboratom (in njegovo vsebino) niso bile seznanjene ter da naj bi tako šlo zgolj za domnevo o obstoju elaborata.

Kot neutemeljene presoja sodišče tudi tožbene navedbe o tem, da v zadevi ni bil izdelan parcelacijski načrt. V obravnavanem primeru je to del (kartografskega dela) OPPN za južno razbremenilno cesto na … (kot parcelacijskega akta), in sicer grafični načrt „Območje podrobnega prostorskega načrta z obstoječim parcelnim stanjem“, kot to izrecno izhaja tudi iz 5. člena tega OPPN, in ki je sestavni del predloženega elaborata. Gre za grafični načrt s prikazom obsoječega parcelnega stanja ter z vrisanimi novimi zakoličbenimi točkami. Da se je postopek zamejničenja cestnega telesa izvedel v skladu z navedenim OPPN, pa organ v izpodbijani odločbi tudi navaja, in navedeno izhaja tudi iz zapisnika mejne obravnave, ki je sestavni del v zadevi predloženega elaborata.

Tožnika brez podlage ugovarjata tudi, da stranke niso bile seznanjene s potekom meje v naravi, kot sicer za primer, kadar se potek meje ceste določi na podlagi podatkov parcelacijskega akta (in se postopek urejanja in spreminjanja mej za določitev meje ceste in evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru izvedejo na podlagi zahteve investitorja ceste), zahteva ZCes-1 v prej citiranem 14. členu. Iz zapisnika mejne obravnave v spisni dokumentaciji izhaja, da so bile stranke seznanjene z mejo na njihovih parcelah, kot je prikazano na grafičnem prikazu, ki je sestavni del zapisnika (po podatkih elaborata gre pri tem za kartografski del OPPN – grafični načrt „Območje podrobnega prostorskega načrta z obstoječim parcelnim stanjem“), da stranke, ki so se podpisale, s svojim podpisom potrjujejo, da so seznanjene s potekom meje ceste v naravi in da nimajo pripomb na vsebino zapisnika, razen če so pripombe na zapisnik podale. Za tožnika pa je v zapisniku navedeno, da sta povedala, da se s posegom na parcele ne strinjata, ne dovolita meritev in ne dovolita hoje po parcelah, ker ni odločbe ter da ne soglašata s kakršnimikoli aktivnostmi, ki so že bile izvedene in še bodo, ker o ravnanju nista bila obveščena. Glede na navedeno torej tožnika na mejni obravnavi nista navajala, da s potekom meje ceste v naravi nista bila seznanjena, niti tedaj niti kdaj kasneje pa tudi ne, da zapisnik ne bi bil pravilno sestavljen, zapisnik pa sta tudi podpisala. Zato sodišče nima razloga, da bi navedenega zapisnika ne štelo kot dokaza o poteku in vsebini dejanj postopka, torej da ima dokazno moč javne listine (4. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP - subsidiarna in smiselna uporaba ZUP). Kar pomeni, da so tožbene navedbe tožnikov o neseznanjenosti s potekom meje ceste v naravi protispisne. S podajo pripomb, da se s parcelacijo ne strinjata, ker zanjo po njunem mnenju niso izpolnjeni predpisani pogoji, pa tožnika ne podajata navedb, s katerimi se lahko izpodbije zgoraj navedena zakonska domneva ter na njej temelječ zaključek, na katerem je gradil odločitev prvostopenjski organ, da so namreč bile stranke na mejni obravnavi seznanjene s potekom meje v naravi.

Kolikor pa tožnika uveljavljata kršitve pravil postopka ter se pri tem sklicujeta na kršitve, ki naj bi jih zagrešil drugostopenjski organ (ni obrazloženo odgovoril na jasno in določno pritožbeno navedbo, da predloženi elaborat ni bil izdelan pravilno, ni obrazloženo odgovoril na pritožbeno navedbo, da stranke niso bile seznanjene s potekom meje ceste v naravi, ni obrazloženo zavrnil dokazov, katerih izvedbo sta tožnika predlagala), pa sodišče odgovarja, da te ne morejo biti tožbeni razlog, kajti v primeru, kot je obravnavani, ko je upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnikov, prvostopenjska odločba, je v skladu z 2. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) le ta odločba lahko izpodbijana s tožbo v upravnem sporu, sodišče pa tudi preizkuša zakonitost le te odločbe ter glede na ta preizkus odloči o tožbi. V zvezi s tožbeno navedbo, da pouk o pravnem sredstvu v drugostopenjski odločbi ni pravilen, pa sodišče dodaja, da vsebuje pravilen pouk o možnosti vložitve tožbe v upravnem sporu zoper prvostopenjsko odločbo v zadevi (sicer pa odločba zaradi nepravilnega pouka o pravnem sredstvu ni nezakonita, za stranko to le ne more imeti nobenih škodljivih posledic).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, ker je zakonitost izpodbijane prvostopenjske odločbe moglo preizkusiti na podlagi proučitve listin spisne dokumentacije v zadevi, kakor je v obrazložitvi tudi navedlo; osnova za postopek ureditve meje in parcelacije je bil namreč v skladu z zakonom elaborat ureditve meje in parcelacije, glede tega pa je sodišče presodilo, da vsebuje predpisane sestavine in da tudi dokazuje potek postopka ureditve meje in parcelacije v skladu z relevantnimi določbami ZEN in ZCes-1, kot je ugotovil prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, ter da ne daje podlage za presojo tožbenih navedb kot utemeljenih; ob tem pa so predlagani dokazi nepotrebni.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.