Jedro

Oškodovanka je v celoti sama odgovorna za škodo, ki ji je nastala, ker je železniško progo uporabila za svojo pot ter jo je pri tem zbil vlak.

Izrek

1.) Revizija tožeče stranke se zavrne.

2.) Reviziji tožene stranke se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje ob zavrnitvi pritožbe tožeče stranke in ob ugoditvi pritožbi tožene stranke spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: Tožbeni zahtevek: "Tožena stranka H. d.o.o., je dolžna plačati tožeči stranki M. Š., ..., znesek 146.052,41 EUR (prej 35.000.000 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi." se zavrne.

3.) Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 5.878,56 EUR stroškov pravdnega postopka in sicer v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnica uveljavlja odškodnino za škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku dne 27.4.1991. Tedaj je skupaj s prijatelji hodila po železniških tirih. Pripeljal je vlak, lokomotiva jo je s sprednjim delom zadela, tako da je padla, vlak pa ji je zapeljal čez obe nogi v višini gležnjev.

Sodišče prve stopnje je toženki pripisalo 70% delež odškodninske odgovornosti za nastalo škodo, tožnici pa 30 %. Razsodilo je, da je dolžna tožena stranka tožnici plačati 16.450.000 SIT (sedaj 68.644,63 EUR) odškodnine s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče, ki je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank, je odškodninsko odgovornost porazdelilo drugače: 60 % v breme tožnice in 40 % v breme toženke. Drugače pa je odločilo tudi o višini pravičnega denarnega zadoščenja; tako je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 53.914,20 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Proti tej sodbi vlagata revizijo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Revizija napada odločitev o porazdelitvi odgovornosti. Odgovornost tožene stranke je po njenem mnenju najmanj 80 - 90 %. Višje sodišče naj bi povsem prezrlo dejstvo, da je bila tožnica v času nezgode še mladoletna in manj izkušena oseba. Šlo je za najstnico, ki je bila ob nezgodi v skupini svojih vrstnikov. Splošno znano naj bi bilo, da ravnajo najstniki v takšnih situacijah pogosto nepredvidljivo. Za presojo tožničinega ravnanja bi moralo sodišče uporabiti manj strog standard skrbnosti. Revizija dalje navaja, da je treba upoštevati še okoliščine konkretnega primera; tj. pomanjkanje splošnih opozorilnih znakov, ki bi tožnico opozorili na neposredno nevarnost (pomanjkanje zvočnega signala, napisnih tabel, ovir ob progi), zaradi česar tožnici po mnenju revizije ni mogoče pripisati večje krivde kot toženki, marveč obratno. Nenazadnje je bilo splošno znano, da ljudje vsakodnevno hodijo na tem odseku po železniških tirih in niti tožena stranka niti kakšen drug organ z ničimer ni prepovedal tovrstnega ravnanja.

Odgovornost tožene stranke naj bi bila še toliko večja zaradi nepravilnega ravnanja strojevodje, ko je, čeprav je vozil v neposredni bližini (tj. manj kot 100 metrov) od nezavarovanega prehoda čez železniško progo in bi moral zmanjšati hitrost vlaka, vozil z nezmanjšano hitrostjo 75 km/h, pri čemer sploh ni bil pozoren na progo pred vlakom, zaradi česar ni opazil tožnice in tudi ni poskušal storiti ničesar, da bi se izognil trčenju. Strojevodja namreč ni zaviral, da bi s tem vsaj ublažil trk in tudi ni uporabil nobenega zvočnega signala, da bi opozoril tožnico na bližajoči se vlak in nevarnost trka. Kljub prižganim lučem nesreče ni videl, čeprav je sam izpovedal, da je v temi ob uporabi luči možno opaziti človeka na tirih in bi torej tožnico moral opaziti, če bi bil primerno pazljiv.

Tožnica napada tudi odločitev o višini prisojene odškodnine.

Tožena stranka v reviziji poleg revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava uveljavlja tudi razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Bistvena kršitev naj bi bila podana zato, ker sodišče ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagala tožena stranka. Tožena stranka je že v pritožbi uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza s ponovnim zaslišanjem strojevodje o bistveni okoliščini, to je, ali je pred cestnim prehodom oddal zvočni signal ali ne. Čeprav do nesreče ni prišlo na cestnem prehodu, ampak okoli tristo metrov dlje, je okoliščina pomembna. Revizija se ne strinja s pritožbenim sodiščem, češ da ni šlo za bistveno kršitev, ker je sodišče oprlo svojo odločitev na izpovedbo prič, ki so hodile ob progi. Opustitev dokaza pa krši procesne pravice toženke in načelo kontradiktornosti.

Pritožbeno sodišče pa je sicer nepravilno ocenilo ravnanje tožene stranke kot krivdno ravnanje. Ni mogoče povezovati morebitne opustitve opozoril na mestu, kjer je divji prehod, s škodnim dogodkom. Ta divji prehod je več kot sto metrov oddaljen od mesta nesreče in povsem nekaj drugega je prečkati progo kot hoditi ob progi. Gre za umetno ustvarjanje vzročne zveze. Iz istih razlogov ne more biti vzročne zveze med opozorilnimi napisi ali fizičnimi ovirami za sam prehod. Tožnica ni šla čez ta prehod in nesreča se na tem prehodu tudi ni zgodila, zato nobeni znaki ali ovire ne bi preprečili nastanka škode. Torej med očitano opustitvijo s strani tožene stranke in nastankom škode ne more biti vzročne zveze. Tožena stranka zaradi takšne opustitve ne more biti odgovorna za škodo, ki je nastala ob progi, kjer ni mogoče postavljati fizičnih ovir, pa tudi opozorilni znaki so nesmiselni, saj so vsi, vključno s tožnico povedali, da so se zavedali, da je hoja po progi prepovedana.

Tožena stranka tudi v reviziji vztraja, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanke in da takega ravnanja tožena stranka ni mogla pričakovati in se izogniti njegovim posledicam. Pritožbeno sodišče samo ugotavlja, da tožena stranka zavestne odločitve tožnice za hojo po tirih v danem trenutku ni mogla preprečiti. Predvidljivost v smislu ekskulpacijskega razloga iz 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR) je treba obravnavati življenjsko. Tudi samomore na progah je mogoče predvidevati, vendar to niso dejanja, ki bi bila predvidljiva v smislu drugega odstavka navedenega člena. Predvidljivost ravnanja in možnost preprečitve škode sta v smislu zakonske določbe v medsebojni povezavi. Prepoved hoje po tirih je znana že majhnim otrokom. Če bi tako ravnanje obravnavali kot pričakovano ravnanje, bi promet na železnici sploh ne bil mogoč. Zato hoja po progi, ki je ni mogoče enačiti s prečkanjem proge, ne more predstavljati dejanja, ki bi ga tožena stranka mogla pričakovati in se izogniti škodljivim posledicam. Ostaja ravnanje tožnice, ki ni opravičljivo in zaradi katerega mora sama trpeti nastale hude posledice.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, dostavljeni pa sta bili tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka na revizijo tožeče ni odgovorila, tožeča stranka pa je odgovorila na revizijo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je že na podlagi same dejanske podlage tožbe mogoč zaključek, da je tožnica v celoti sama odgovorna za škodni dogodek. Bistvene prvine dejanskega stanja, na katerem je gradila tožba, so bile nato v postopku tudi ugotovljene (saj že od samega začetka niso bile niti sporne) ter so postale del sodbene dejanske podlage.

Te bistvene prvine revizijsko sodišče na tem mestu znova povzema. Tožnica je ponoči s prijatelji hodila po železniški progi (po njenem poteku). Po železniški progi je tedaj pripeljal vlak, tožnico zbil, da je padla ter ji nato zapeljal prek nog. Mesto, kjer se je to zgodilo, je navaden (običajen) odsek železniške proge. To pomeni, da ne gre za železniško postajo niti za železniški prehod (ne uradni in ne divji). Sodišči sta sicer v 14 let dolgem teku postopka obravnavali dve sporni okoliščini, ki pa za rešitev obravnavane zadeve nista pravno relevantni. To je okoliščina, da so ljudje na tem odseku tudi sicer večkrat hodili in okoliščina, da je (bil) sto metrov pred mestom trčenja t.i. divji prehod čez progo.

Sodna praksa se je sicer že večkrat izrekla, da je železniški promet (s svojim celotnim ustrojem) nevarna dejavnost, za katero železnica odgovarja po načelu objektivne odgovornosti (npr. sodba VS RS, opr.št. II Ips 288/96). To pa seveda ne pomeni, da je zato vsak škodni dogodek, pri katerem je sestavni del življenjskega dogodka tudi vlak, avtomatično podvržen pravilom objektivne odgovornosti ter da zanj odgovarja železnica, če se pač ne uspe rešiti odškodninskega bremena (prim. sodbo VS RS II Ips 516/2002). Bistvo pravil o odgovornosti za škodo nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo ali nevarno stvarjo je, da se uresniči (konkretizira) tista vrsta (ali ena izmed vrst) abstraktne nevarnosti, zaradi katere neko stvar ali dejavnost že na abstraktni ravni sploh opredelimo za nevarno.

Pogosto bo tako že iz samega opisa škodnega dogodka razvidno, da v konkretnem odškodninskem primeru ne gre za takšno konkretizacijo nevarnosti ter bo na dlani, da je pravnorelevatni vzrok za škodni dogodek drugje in ne v lastnostih nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Tak primer je npr. že navedena zadeva, v katerem je pod opr.št. II Ips 516/2002(1) odločalo tudi revizijsko sodišče. V tistem primeru bi določba 173. člena ZOR, ki ureja odgovornost po domnevi vzročnosti, ne prišla v poštev, četudi bi zakonodajalec sploh ne uredil ekskulpacijskih razlogov v 177. členu ZOR. Že iz ožjega opisa življenjskega dogodka namreč sledi, da se v konkretnem primeru ni uresničila abstraktna nevarnost, ki preti iz vlaka in ustroja železnice. Dokazovanje, ki naj domnevo vzročnosti izpodbije, v takšnem primeru sploh ni potrebno, saj so dejstva, ki govorijo o drugi pravno relevantni vzročni zvezi, na dlani.

V obravnavani zadevi sicer ne gre za enak primer. Ožji del življenjskega dogodka (ki vsebuje neposredni vzrok za škodni dogodek) je pač ta, da je vlak (ki je zaradi svoje gibalne količine nevarna stvar) zbil oškodovanko. Vendar pa je sestavni del (že v tožbi zatrjevanega) življenjskega dogodka tudi to, da je vlak zbil tožnico tedaj, ko je hodila po progi (železniško progo je uporabila za svojo pot). Očitno je, da tudi v tem primeru ne gre za uresničitev tiste abstraktne nevarnosti, zaradi katere je v pravnem redu uveljavljena objektivna odgovornost za nevarno star ali nevarno dejavnost. Neka stvar ali dejavnost sta namreč nevarni tedaj, kadar gre za sicer koristno dejavnost ali stvar, ki pa ob svojem obstoju ali obratovanju vsebuje povečano nevarnost nastanka škode (to pomeni, da škoda navkljub ustrezni skrbnosti v določenem statističnem odstotku vseeno nastane). Škodi se statistično torej ni mogoče ogniti. Skozi razvoj odškodninskega prava se je uveljavilo stališče, da naj riziko takšne škode nosi tisti, ki ima od takšne stvari ali dejavnosti korist. V obravnavani zadevi pa bi se bilo nastanku škode z minimalno skrbnim ravnanjem same oškodovanke mogoče zanesljivo izogniti. Če oškodovanka ne bi hodila po tirih, do škodnega dogodka ne bi prišlo, pa naj bo vlak še tako zelo nevarna stvar in železniški promet še tako zelo nevarna dejavnost. Evidentno je, da je bilo prav njeno ravnanje (in ne dejstvo, da na svetu obstaja železniški promet) odločilni preobrat (prekretnica) v vzročni mreži, zaradi katerega je do nezgode prišlo oziroma do nje zanesljivo ne bi prišlo, če bi oškodovanka le ravnala tako, kot se pričakuje od vsakega minimalno skrbnega človeka.

Že iz samega opisa škodnega dogodka, kakršen je podlaga tožbenemu zahtevku, torej izhaja, da ni mogoče šteti, da je škoda nastala kot neizogibna posledica nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti in torej ni vzpostavljena domnevna vzročnost po 173. členu ZOR. Obenem pa je izpolnjen tudi dejanski stan iz drugega odstavka 177. člena ZOR. Škoda je nastala zaradi dejanja same oškodovanke, čemur se tožena stranka z ravnanjem, ki je skladno z normalnimi (v svetu uveljavljenimi) standardi železniškega prometa ni mogla ogniti. Zahteva, da bi železniško dejavnost vobče (torej ne le ob času in kraju škodnega dogodka, marveč vselej in povsod) opravljala npr. s stalnim zvočnim opozarjanjem, s katerim bi vlak opozarjal na svojo navzočnost, s postavitvijo žičnatih ograj ob celotni trasi železniškega omrežja in podobno, presega vsakršno pravo mero. Prav tako pa toženi stranki ni mogoče očitati, da bi morala v konkretnem trenutku, na konkretnem mestu pričakovati človeka na železniški progi. Zgolj v ilustracijo bi to pomenilo, da bi moral človeka na tem delu proge pričakovati sleheren vlak, ki gre - četudi le priložnostno - po tej progi (torej tudi mednarodni, tovorni vlaki itd.). Nasprotno pa je prav oškodovanka tista, ki bi lahko razumno pričakovala, da bo v času njene hoje po progi pripeljal vlak in ki bi se lahko preteči abstraktni nevarnosti v celoti izognila.

Nižji sodišči sta svojo odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke utemeljevali obenem tudi s krivdnim principom (oba odškodninska principa se v sodbah nižjih sodišč delno celo prepletata; enako velja zato tudi za razloge v zgornjem odstavku, ki se že nanašajo na vprašanje krivdne odgovornosti). Tudi ti razlogi pa so glede na dejansko podlago sodbe materialnopravno zgrešeni. Krivdno odgovornost sta nižji sodišči opirali na teorijo o ratio legis vzročnosti. Tožena stranka naj bi ravnala v nasprotju z varstvenimi pravili tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti v železniškem prometu (Ur. list SFRJ, št. 26/91). Za obstoj ratio legis vzročnosti pa mora obstajati jasno pravno pravilo, ki naj bi preprečevalo tip škodnega dogodka, kakršen se je v konkretnem primeru uresničil, naslovljenec takšnega varstvenega pravila pa ga je v konkretnem primeru prekršil. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pozitivnopravnega pravila, ki bi železnici nalagal, naj po celotni dolžini trase izobeša ali postavlja znake o (smrtni) nevarnosti hoje po tirih ali celo postavlja fizične prepreke, ni. Prav tako ni pravnega pravila, ki bi železnico k takšnemu ravnanju jasno zavezovala zato, ker na takšnem odseku pešci večkrat notorno protipravno ravnajo.

Dejstvo, da naj bi bil 100 metrov pred krajem škodnega dogodka t.i. divji prehod čez progo, pa s konkretnim škodnim dogodkom tudi ne more biti v pravnorelevatni vzročni zvezi. Morebitne opustitve, ki se nanašajo (ali bi se nanašale) na ravnanje vlakovodje pred mestom divjega prehoda (izpostavljeno je bilo predvsem vprašanje, ali je vlak na tistem mestu opozorilno zapiskal), se kot vzrok po teoriji ratio legis vzročnosti ne morejo raztezati tudi na primere, ki s tistim divjim prehodom nimajo nobene zveze (razen, da so po golem slučaju 100 metrov stran). Četudi bi varstveno pravilo železnici nalagalo, naj pred mesti divjega prehoda zapiska, bi namen takšnega varstvenega pravila ne bil v tem, da opozarja morebitne pešce na nadaljnjih odsekih proge. Čim pa je tako, pa teorije o ratio legis vzročnosti ni mogoče uporabiti. Naravne vzročnosti med opustitvijo in nastalim škodnim dogodkom pa tako ali tako nikoli ni (ravno zato je pravno relevantna vzročnost v takšnih primerih sploh umetno vzpostavljena s pomočjo teorije ratio legis).

Ob vsem povedanem pa so vsi ostali revizijski razlogi irelevantni. Že sam tožbeni zahtevek je namreč nesklepčen. Tožeča stranka je v svoji reviziji navajala še niz dejstev (glej drugi odstavek povzetka njenih revizijskih navedb), ki dejansko podlago sodbe nižjih sodišč presegajo. Zaradi prepovedi uveljavljanja razloga zmotne in(ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št. 52/2007; ZPP) gre za nedovoljene revizijske navedbe, na katere revizijsko sodišče zato tudi ne bo vsebinsko odgovarjalo.

Zaradi neutemeljenosti tožbenega zahtevka že po samem temelju se revizijsko sodišče tudi ni ukvarjalo z vprašanji, ki jih v zvezi z višino prisojene odškodnine načenjata obe stranki revizijskega postopka. V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo, reviziji tožene stranke pa ugodilo ter sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je sedaj tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen.

Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Pri presoji tega, kateri stroški so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP), je upoštevalo okoliščino, da je bila že sama tožba nesklepčna in zato večji del pravdanja tudi z vidika tožene stranke nepotreben. Toženi stranki je zato od priglašenih stroškov priznalo stroške v naslednji višini: do izdaje prvostopenjske sodbe 1969 EUR, za pritožbeni postopek 2005,30 EUR in za revizijski postopek 1904 EUR, skupaj torej 5.878,56 EUR. Te stroške ji je tožeča stranka (uporaba merila uspeha - prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna povrniti v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku 15 dnevnega roka.

Op. št. (1): V tisti zadevi je bil škodni dogodek v tem, da je neznanec v vozeči vlak zalučal kamen, ki je po nesreči priletel skozi okno ter zadel naključnega potnika v glavo. Posledica so bile hude poškodbe glave. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, odločitev potrjena na pritožbenem sodišču, revizija tožeče stranke pa zavrnjena.