Jedro

Iz pogodbe o finančnem leasingu, sklenjene med pravdnima strankama, izhaja, da ima leasingodajalec pravico terjati leasingojemalca za razliko, če se ne poplača iz vrednosti odvzetega predmeta leasinga. Glede na takšno pogodbeno določilo, je relevantno dejstvo, za koliko je bila nepremičnina prodana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka sodbe) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika tožbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 83725/2011 z dne 6. 7. 2011 razveljavilo v prvem odstavku izreka za znesek 2.616,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijano sodbo pa je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 83725/2011 z dne 6. 7. 2011 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 81.071,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2011 do plačila in izvršilne stroške v višini 51,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2011 do plačila, v 15 dneh (I. točka izreka sodbe). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da je toženec na dan obravnave izvedel, da je nepremičnina, ki je predmet pogodbe in spora, prodana. Ni izvedel točnega datuma, kdaj je bila prodana in za koliko, kljub temu, da je temu nasprotoval na obravnavi. Zahteval je na vpogled kupoprodajno pogodbo med novim lastnikom in K., ki je tožeča stranka. Tožeča stranka je naredila leta 2012 cenitev nepremičnine za znesek 49.730,00 EUR, cenitev toženca je bila ob prodaji na 168.000,00 EUR. Njihova cenitev je za sedanje razmere preskopa, toženčeva pa prevelika, kar je toženec sprejel. Direktor tožeče stranke ni imel dokaza, kdaj je bila nepremičnina prodana, niti za koliko denarja, zatrjeval je, da je bila prodana po njihovi cenitvi, čemur pa toženec ne verjame. Meni, da so nepremičnino prodali po višji ceni, pogodbo pa skrivajo, s čemer se toženec ne strinja. Glede cenilnega mnenja navaja, da predujma toženec ni mogel plačati. Predlagal je, da naj bo še ena obravnava in naj direktor tožeče stranke prinese dokaze oziroma pogodbe na vpogled, sodnica pa je te ugovore zavrnila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kot navaja v pritožbi, je tožena stranka na glavni obravnavi dne 17. 4. 2015 predlagala, da naj tožeča stranka predloži dokaz, da je bila sporna nepremičnina prodana za zatrjevani znesek 49.730,00 EUR. Glede na to, da je tožeča stranka dejstvo, da je bila nepremičnina prodana, navajala šele na naroku dne 17. 4. 2015, je navedeni dokaz tožena stranka predlagala pravočasno. Sodišče prve stopnje je dokaz zavrnilo, kot razlog za zavrnitev je v sodbi navedlo, da za ocenitev škode oziroma koristi tožeče stranke ni pomembno dejstvo, za koliko je nepremičnino prodala, ampak dejstvo, za koliko bi jo lahko prodala. Sodišče je ocenilo, da nepremičnine tožeča stranka ni mogla prodati za višjo vrednost, kot je bila ocenjena v letu 2012 in je kot zmanjšanje škode upoštevalo znesek 49.730,00 EUR.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bilo ravnanje sodišča prve stopnje napačno. Sodišče se je sklicevalo na tretji oziroma četrti odstavek 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter zmotno navedlo, da dejstvo, za koliko je bila nepremičnina prodana, ni pomembno. Iz pogodbe o finančnem leasingu št. 57044, sklenjene med pravdnima strankama (A4), namreč izhaja, da ima leasingodajalec pravico terjati leasingojemalca za razliko, če se ne poplača iz vrednosti odvzetega predmeta leasinga. Glede na takšno pogodbeno določilo, navedeno v četrtem odstavku 11. člena pogodbe, je, v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje, odločilno dejstvo oziroma znesek dejanskega poplačila iz vrednosti odvzetega predmeta leasinga, saj lahko leasingodajalec leasingojemalca terja le za razliko. Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, za koliko je bila nepremičnina prodana, ni pravno relevantno.

6. S tem, ko je sodišče z navedenim razlogom zavrnilo predlagani dokaz, je kršilo načelo kontradiktornosti, ki ga tožena stranka v pritožbi smiselno uveljavlja, saj gre za laično stranko in storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodbo sodišča prve stopnje je bilo zato treba v izpodbijanem (ugodilnem delu) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj navedene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP).

7. V ponovljenem postopku naj sodišče tožeči stranki naloži, da predloži pogodbo o prodaji sporne nepremičnine, v skladu z 227. členom ZPP. Po vpogledu v navedeno listino, naj sodišče odloči ponovno, upoštevaje vrednost nepremičnine, za katero je bila ta prodana. Glede na že navedeno, nadaljnji napotki sodišču prve stopnje niso potrebni.