Jedro

Sodišče druge stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca in pritrditvijo stališču sodišča prve stopnje, da so navedbe tožene stranke glede vrednosti obnovitvenih del presplošne, ker posameznih obnovitvenih del po vrsti in višini ni opredelila, nepravilno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Glede na "obnovo gradu praktično v celoti" se namreč zahteva po opredelitvi vseh del z njihovim ovrednotenjem izkaže za nerazumno in prestrogo. Natančno naštevanje in vrednotenje posameznih del (od grobih gradbenih del do povsem preciznih konservatorsko - restavratorskih posegov) opravljenih v obdobju šestletne obnove bi se tako izkazalo kot množica podatkov, katerih potrebnost in uporabnost v pravdnem postopku bi bila vsaj vprašljiva.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v odločitvi glede IV. točke izreka sodbe prve stopnje in glede stroškov in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Kratek prikaz zadeve in dopuščeno pravno vprašanje**

1. Pravdni stranki sta 2. 4. 2004 sklenili pogodbo o najemu gradu .... Z njo je bilo dogovorjeno, da tožeča stranka odda toženi stranki grad, tožena stranka pa ga obnovi. Najemna pogodba je bila sklenjena za obdobje 15 let od prvega dne po zaključku vseh gradbenih del in sestavi prevzemnega zapisnika. V postopku je bilo sporno, ali so gradbena dela sploh končana. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje so bila 6. 10. 2010, najem pa je začel teči 5 dni kasneje, torej 12. 10. 2010. Vrednost predvidenih vlaganj je bila ob sklenitvi pogodbe ocenjena na 2.776.825,30 EUR in dogovorjeno, da se v primeru, če dejanska vlaganja presežejo planirani znesek za več kot 10 %, za vsakih 10 % prekoračitve sorazmerno podaljša doba najema. Iz najema so bili izvzeti prostori v prvem nadstropju.

2. Tožena stranka je trdila, da je vrednost obnovitvenih del bistveno višja, zaradi česar je daljša tudi doba najema. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da so bile navedbe tožene stranke o vrednosti obnove presplošne, predloženi dokazi in predlagani izvedenec gradbene stroke pa trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Pri določitvi trajanja najema sta zato izhajali iz zneska ocenjene vrednosti predvidenih obnovitvenih del in trajanje najema omejili na 15 let. 3. S sklepom II DoR 33/2021 z dne 7. 4. 2021 je Vrhovno sodišče na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da so toženkine navedbe glede vrednosti obnovitvenih del (vlaganj) presplošne, ker posameznih obnovitvenih del po vrsti in višini ni opredelila, in na tej podlagi tudi zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, nepravilno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in toženki naložilo prestrogo trditveno in dokazno breme? **Revizijski postopek**

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Povzema svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje in poudarja, da je od stranke dopustno terjati le tisto, kar je od nje življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Prestroge zahteve glede trditvenega in dokaznega bremena so neskladne s pravico do učinkovitega sodnega varstva. Obveznost substanciranja oziroma navedbe odločilnih pravno relevantnih dejstev od strank ne zahteva „fotografskega posnetka“ dejanskega dogajanja. Sodišči sta ji naložili prestrogo breme s tem, ko sta od nje zahtevali, da bi morala glede zatrjevanih obsežnih vlaganj v znesku več kot 8 milijonov EUR v daljšem časovnem obdobju v trditveni podlagi opredeliti posamezna obnovitvena dela po vrsti in višini. Sodna praksa Vrhovnega sodišča napotuje na presojo testa, ali bi sodišče toženi stranki glede na njene navedbe, če jim tožnik ne bi nasprotoval, lahko ugodilo. Odgovor na to je pritrdilen, saj je tožena stranka navedla, pa tudi dokazala, da je na gradu izvedla obnovitvena dela v obsegu in vrednosti, kot izhaja iz predložene dokumentacije. Tožena stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbo druge stopnje razveljavi v celoti, sodbo prve stopnje pa v točkah III., IV. in VI. izreka in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne. Tudi tožeča stranka povzema trditve tožene stranke, podane v prvostopenjskem postopku, trdi pa, da iz njih ni mogoče ugotoviti, izvedbo katerih obnovitvenih del je zatrjevala. Teh trditev pa predlagani dokazi ne morejo nadomestiti.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

6. Revizija je delno utemeljena.

_Splošno o trditvenem in dokaznem bremenu_

7. Trditveno in dokazno breme je eno najtežjih procesnih bremen stranke, saj neposredno vpliva na njen uspeh v pravdi. Od stranke zahteva, da navede vsa dejstva, ki substancirajo zahtevek, ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže.1 V skladu z razpravnim načelom in povezanostjo trditvenega in dokaznega bremena morajo torej stranke navesti ustrezna dejstva (sodišče dejstev, ki jih stranke ne zatrjujejo, ne sme vzeti v podlago svoje odločbe), v dokaz zatrjevanih dejstev podati dokazni predlog in v njem označiti dokazno temo, opredeliti morajo torej, katero dejstvo naj se ugotovi s predlaganim dokazom (dolžnost substanciranja dokaznega predloga). Vendar pa splošnega pravila niti o strogosti trditvenega bremena niti o obsegu bremena substanciranja ni mogoče dati,2 ampak sta vprašanji odvisni od vsakega posameznega primera (za kakšno vrsto dejstev gre, v čigavo spoznavno sfero sodijo, ali in v kakšnem obsegu jih je nasprotna stranka prerekala in je zato potrebna še nadaljnja členitev oziroma konkretizacija že podanih navedb ipd.). Tudi za dokaz z izvedencem pa velja razpravno načelo in ga mora torej stranka predlagati in v njem označiti dokazno temo.3 _**Presoja konkretne zadeve**_

8. V obravnavani zadevi gre za dokaj kompleksen spor med pravdnima strankama, pravzaprav je sporov med njima, kot izhaja iz podatkov spisa, več. Tudi pravdni stranki sta v vlogah druga drugi odgovarjali ne le na v tej pravdi konkretno zatrjevana dejstva, temveč širše, tudi z upoštevanjem njunih navedb iz drugih postopkov. Ker je bilo med strankama spornih več vprašanj, sta več istih dokazov predlagali v dokaz ne/obstoja različnih dejstev. Zlasti so se prepletala dejstva in dokazi v zvezi s tem, ali so obnovitvena dela na gradu sploh končana, predložene listine (npr. začasni račun A., d. o. o., z dne 5. 7. 2010, začasne gradbene situacije4) pa naj bi na eni strani dokazovale, da se dela še izvajajo oziroma kdaj so se še izvajala (zaradi česar naj bi se najem še ne začel), na drugi strani pa tudi vrednost opravljenih del (zaradi trajanja najema). Nezanemarljive pa niso niti navedbe tožeče stranke. Ta je namreč obrazloženo odgovarjala na vse navedbe tožene stranke in tudi sama vlagala obširno dokumentacijo, tudi v zvezi vprašanjem vrednosti izvršenih vlaganj (npr. vloga z dne 14. 3. 2017), ter predlagala izvedenca gradbene stroke, ki naj bi potrdil njene trditve, da vrednost vlaganj ni bila višja od predračunske.

9. Zaradi lažje nadaljnje presoje Vrhovno sodišče na kratko povzema relevantne navedbe tožene stranke glede opravljenih obnovitvenih del na gradu in tek postopka: - Odgovoru na tožbo je tožena stranka priložila del začasnega računa A. d. o. o., z dne 5. 7. 2010 za znesek 7.450.179,42 EUR za gradbena, obrtniška, instalacijska in rekonstrukcijska dela v zvezi s prenovo gradu med drugim tudi v dokaz trajanja najema (ki je odvisno od vrednosti vlaganj).

- V vlogi z dne 25. 12. 2014 je tožena stranka navedla, da vsota vlaganj v obnovo gradu znaša 8.853.966,97 EUR,5 povečana vrednost, kot jo je ugotovil izvedenec, ki ga je angažirala pred pravdo in katerega mnenje je predložila naknadno, pa je nekaj manjša in znaša 8.188.170,00 EUR. Višina prekoračitve predračunske vrednosti naj bi torej znašala 6.077.141,00 EUR.

- Na prvem naroku za glavno obravnavo 17. 5. 2017 je tožena stranka vztrajala, da gradnja še ni zaključena, zaradi česar še ni bila izdana končna gradbena situacija, zato je v dokaz višine doslej izvedenih vlaganj predlagala začasne gradbene situacije. Na tem naroku je sodnica v okviru materialnega procesnega vodstva opozorila toženo stranko, „da je njena trditev o vrednosti vlaganj v višini 8.853.966,97 EUR pavšalna, saj ni jasno, za kakšna dela gre pri tej vrednosti vlaganj in kako je tožena stranka to vrednost konkretno izračunala“. Tožena stranka je odgovorila, da večino zneska dokazujejo začasne situacije in z njimi povezani računi, cenitveno poročilo pred pravdo angažiranega izvedenca ter vloga same tožeče stranke iz druge pravdne zadeve, v kateri je potrdila, da je sedanja vrednost graščinskega kompleksa preko 26 milijonov EUR, laiku pa je prezentno, da z obnovitvenimi deli v višini 2,8 milijona EUR že pojmovno ni mogoče dvigniti vrednosti objekta za najmanj 23 milijonov EUR; vrednost kompleksa pred začetkom izvajanja investicije je bila namreč ocenjena na 3 milijone EUR. Obe pravdni stranki sta nato predlagali, da sodišče postavi izvedenca gradbene stroke: tožeča stranka v dokaz njene trditve, da vlaganja ne presegajo predračunske vrednosti, tožena stranka pa v dokaz njene trditve, da so vlaganja dosegla z njene strani zatrjevan znesek.

- V nadaljnjih dveh pripravljalnih vlogah z dne 23. 5. 2017 in 12. 6. 2017 je tožena stranka navedla, da je bil glavni izvajalec obnovitvenih del A. d. o. o., ki je sklepal pogodbe s podizvajalci. Ti so račune izstavljali glavnemu izvajalcu, ta pa jih je vključil v začasne situacije in jih izstavil toženi stranki. Priložila je pogodbe, začasne situacije, račune in finančne kartice, ki naj bi dokazovali višino investicije v posameznem koledarskem letu. V nadaljevanju je pojasnila, kako je dokumentacija urejena (17. točka vloge z dne 12. 6. 2017).

- Na naroku 28. 11. 2018 je sodišče odločilo, da se postavi izvedenec gradbene stroke, in pozvalo obe stranki k zložitvi predujma za predvidene nastale stroške, a je po ponovni preučitvi potrebe po izvedbi tega dokaza6 ocenilo, da njegova izvedba ni potrebna in stranki obvestilo, da jima predujma ni treba plačati.

10. Med strankama ni bilo spora o tem, da je tožena stranka grad obnovila in v to vložila znatna finančna sredstva. Sporno je bilo, kolikšna finančna sredstva je vložila v obnovo oziroma ali in za koliko ta sredstva presegajo planirani predračunski znesek. Ni dvoma, da je obnova gradu kompleksen projekt in iz zaključkov sodišč prve in druge stopnje sledi, da je trajala več kot 6 let (računajoč od sklenitve najemne pogodbe do končanja obnove). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu obnove in času njenega končanja nadalje izhaja, da je šlo za celovit poseg. Izvedena so bila gradbena, instalacijska, obrtniška in konservatorsko – restavratorska dela, saj je grad kulturni in zgodovinski spomenik. Nedvomno je obseg izvedenih del enormen.7 O obsegu obnove je odločala tožena stranka in bila njen investitor. To sicer pomeni, da v njeno zaznavno sfero sodi, kakšna obnovitvena dela po vrsti so bila opravljena in koliko so znašala po višini. Vendar pa se glede na „obnovo gradu praktično v celoti“8 zahteva po opredelitvi vseh del z njihovim ovrednotenjem izkaže za nerazumno in prestrogo. Natančno naštevanje in vrednotenje posameznih del (od grobih gradbenih del do povsem preciznih konservatorsko – restavratorskih posegov) opravljenih v obdobju šestletne obnove bi se tako izkazalo kot množica podatkov, katerih potrebnost in uporabnost v pravdnem postopku bi bila vsaj vprašljiva. Še vedno bi obstajala enaka potreba, da na podlagi dokumentacije, ki sta jo predložili pravdni stranki, svoje mnenje in oceno o tem poda izvedenec. Čeprav tožena stranka ni v skladu s pozivom sodišča posameznih obnovitvenih del opredelila po vrsti in po višini, iz njenih navedb jasno izhaja, da gre po obsegu za obnovo celega gradu, obenem pa je (tudi s pomočjo pred pravdo angažiranega izvedenca) opredelila vrednost celotne investicije, ki jo je v postopku dokazovala s predloženo dokumentacijo in izvedencem gradbene stroke. Test, ki ga s sklicevanjem na II Ips 128/2016 ponuja revidentka9 (pri čemer so vloge strank v obravnavanem primeru obrnjene), daje negativni odgovor, kar kaže, da je ponujena trditvena in dokazna podlaga zadostna. Predlagani izvedenec ne bo ugotavljal dodatnih, novih dejstev, ampak ocenil višino (s strani tožene stranke opisno opredeljenih) vlaganj, ki so bila potrebna za vzpostavitev sedanjega stanja gradu, zato razpravno načelo ne bo prizadeto. Obenem pa je – enako kot v citirani zadevi, pa čeprav gre za povsem drugačen življenjski primer – treba poudariti, da se s tem ne posega v pravice nasprotne stranke in kontradiktornost postopka. Tožeči stranki je jasno, na čem temeljijo zahteve tožene stranke, pozna vse procesno gradivo, k oblikovanju katerega je prispevala, nenazadnje pa je tudi sama predlagala izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke zaradi ugotovitve vrednosti vlaganj, torej z enakim končnim ciljem, a v pričakovanju drugačnega rezultata kot tožena stranka. Njene navedbe v odgovoru na revizijo, da ni jasno, katera dela je tožena stranka izvedla na gradu, se tako izkažejo za neutemeljene.

11. Vrhovno sodišče torej na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovarja, da je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca in pritrditvijo stališču sodišča prve stopnje, da so navedbe tožene stranke glede vrednosti obnovitvenih del presplošne, ker posameznih obnovitvenih del po vrsti in višini ni opredelila, nepravilno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. S tem je, kot pravilno trdi tožena stranka, kršilo določbo 7. in 212. člena ZPP, kar je revizijski razlog po prvem odstavku 370. člena ZPP.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je revizija delno utemeljena, in sicer v delu, v katerem tožena stranka izpodbija odločitev sodišč prve in druge stopnje o trajanju najema. Le ta del odločitve je namreč odvisen od višine toženkinih vlaganj. Predlog, naj razveljavi sodbi tudi v delu, ki se tiče odločitve pod III. točko izreka sodbe prve stopnje, pa Vrhovno sodišče ocenjuje za neutemeljen. V tem delu sta namreč sodišči določili obseg najemne pravice tožene stranke s tem, da sta iz nje izključili določene prostore iz prvega nadstropja gradu. Odločitev o tem ni odvisna od višine toženkinih vlaganj in zato tudi ne od odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje. Sodišče druge stopnje je v sklepu z dne 30. 11. 201610 zapisalo, da sta vprašanji vsebinska celota in ju obravnavalo skupaj kot en sam zahtevek. Zahtevka, kot ju je razčlenila tožeča stranka, sta res vsebinska celota, a le z vidika ureditve najemnega razmerja, to je opredelitve njegovega predmeta in trajanja, kar pa v tej fazi postopka ne vpliva na možnost odločitve le o enem in torej le o delni ureditvi najemnega razmerja, ki se je glede na končanje obnove že začelo. Vrhovno sodišče zato revizijo šteje za neutemeljeno v delu, v katerem izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je potrdilo odločitev sodišča druge stopnje v izreku pod točko III. V ostalem delu pa ji je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, s katerim je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko IV izreka sodbe ter v enakem obsegu tudi sodbo prve stopnje ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavilo je tudi obe odločitvi o pravdnih stroških, saj bo moralo o njih enako kot tudi o revizijskih stroških (tretji odstavek 165. člena ZPP) ponovno odločiti sodišče prve stopnje s končno odločbo.

13. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, stran 344. 2 Npr. II Ips 128/2016, II Ips 815/2009. 3 Jan Zobec, navedeno delo, stran 475. 4 Navedbe strank na naroku 17. 5. 2017. 5 Vsota vlaganj naj bi bila po njenih navedbah tožeči stranki že znana na podlagi javno objavljenih podatkov, ker je tožena stranka delniška družba, zavezana k revidiranju. 6 To je napovedalo že na naroku. 7 Izvedenec, ki ga je tožena stranka angažirala pred pravdo in katerega del sodišče prve stopnje omenja v 37. opombi, je stanje gradu pred in med obnovo na eni strani ter po obnovi na drugi strani prikazal s fotografijami in zapisal, da te fotografije „govorijo same zase in poseben komentar ni potreben.“ Objekt je bil obnovljen praktično v celoti. Zatečeno stanje je z nekaj odstopanji ocenil za stanje III. gradbene faze oziroma 1/3 končne vrednosti objekta brez zemljišča. 8 Tako izvedenec, angažiran pred pravdo. 9 „Ali bi sodišče ob ponujeni trditveni podlagi v primeru, če toženka ne bi odgovorila na tožbo, izdalo zavrnilno sodbo po 318. členu ZPP?“ 10 To oceno je podalo ob presoji pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.