Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba III Cp 2990/2010

ECLI:SI:VSLJ:2011:III.CP.2990.2010 Civilni oddelek

začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti denarna odškodnina valorizacija delnih plačil ustaljena sodna praksa obresti
Višje sodišče v Ljubljani
12. januar 2011

Povzetek

Sodba se osredotoča na vprašanje odškodnine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kjer pritožbeno sodišče delno ugodi pritožbi tožnika in zviša odškodnino zaradi duševnih bolečin, ki izhajajo iz trajnih posledic poškodbe. Pritožba se nanaša tudi na vprašanje valorizacije odškodnine, kjer sodišče ugotavlja, da obresti nimajo valorizacijske funkcije. Pritožnik trdi, da odmerjena odškodnina ne ustreza pravnemu standardu in da bi morala biti višja, kar sodišče delno upošteva.
  • Denarna odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.Sodna praksa obravnava, kdaj se lahko prizna denarna odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in sicer le izjemoma, kadar je zmanjšanje aktivnosti močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine.
  • Valorizacija odškodnine.Sodba se ukvarja z vprašanjem valorizacije izplačane odškodnine in ugotavlja, da obresti nimajo valorizacijske funkcije.
  • Utemeljenost pritožbe glede višine odškodnine.Pritožba tožnika se delno utemeljuje, saj pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da duševne bolečine ne opravičujejo višje odškodnine.
  • Upoštevanje prihodnje škode pri odmeri odškodnine.Sodba obravnava, ali je bila pri odmeri odškodnine upoštevana bodoča škoda iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Denarna odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti se prisoja le izjemoma - kadar je zmanjšanje aktivnosti močnejše intenzivnosti, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Tako stališče je v sodni praksi ustaljeno.

Obresti nimajo valorizacijske funkcije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka poleg zneska 1.457,16 € z obrestmi dolžna tožeči stranki v roku 15. dni plačati tudi znesek 2.000- € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 05. 2007 dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati 91,20 € stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je tožeča stranka uspela z zahtevkom za plačilo 1.457,16 € odškodnine z obrestmi, v presežku pa je njen zahtevek zavrnjen. Stroški tožeče stranke v višini 1.048,30 € so naloženi v plačilo toženi stranki.

Zoper zavrnilni del sodbe ter posledično zoper stroškovni del odločitve se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter nepravilno uporabo materialnega prava. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Trdi, da odmerjena odškodnina ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Pri odmeri odškodnine ni upoštevana po izvedencu ugotovljena bodoča škoda iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti. Gre za možnost občasnih bolečin pri spremembi vremena, pri direktni obremenitvi, pri bosonogi hoji, pri hoji poševno po brežini. Tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi morala biti prisojena v zahtevani višini. Zaradi bolečin in omejene gibljivosti tožnik desne noge ne more močneje obremenjevati, dolgotrajno hoditi ali stati. Bolečine se mu stopnjujejo med hitrimi gibi ali pri hoji po neravnem terenu. Izvedenec je zmanjšanje življenjske aktivnosti ugotovil in sicer zaradi zmanjšane gibljivosti v spodnjem skočnem sklepu, zaradi česar je tožnik trajno oviran pri obremenitvi desnega gležnja, pri vožnji. Delo voznika je zato zanj bolj naporno, kot je bilo pred škodnim dogodkom. Igranje nogometa je moral opustiti. Zaradi vsega tega duševno trpi. Star je 31 let in ga bodo težave pestile skozi vse življenje. Opozarja na odločitve v podobnih primerih II Ips 275/2008, II Ips 518/99, II Ips 373/97, v katerih je bila prisojena višja odškodnina. Meni, da plačani znesek odškodnine ne bi smel biti valoriziran, ker za valorizacijo izplačane odškodnine ni osnove.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da po izvedencu opisane trajne posledice oz. z njimi zvezane duševne bolečine ne opravičujejo denarne odškodnine. S posledicami poškodbe se tožnik zaradi blagega zmanjšanja gibljivosti v spodnjem skočnem sklepu sooči pri nasilnem upogibanju stopala navzven. Do takega položaja noge ne pride le pri hoji po brežini oz. neravnem terenu, ampak tudi v številnih drugih življenjskih situacijah (npr. pri igranju nogometa, drugih športnih aktivnostih...). Te posledice na tožnikovo udejstvovanje sicer nimajo znatnega vpliva, omejujejo pa tožnika pri prostočasnih aktivnostih; pri delu (npr. vstopanju v tovornjak) pa od njega terjajo večjo previdnost. Taka omejitev je za sorazmerno mladega tožnika obremenjujoča do te mere, da povzroča občutja, ki jih je mogoče označiti kot trpljenje ali vsaj nelagodje na čustvenem področju. Upoštevajoč te konkretne okoliščine in zahtevo iz. 179. čl. Obligacijskega zakonika, da mora biti dosojena odškodnina tudi objektivizirana, primerljiva z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih, je zaradi s trajnim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti povzročenih duševnih bolečin tožnik upravičen do plačila 2.000- € odškodnine. Trajnih posledic, ki bi tožnika ovirale pri močnem obremenjevanju noge, dolgotrajni hoji, hitrih gibih, pritiskanju na stopalko v avtomobilu pa izvedenec ni ugotovil. Zatekanja noge, hudih pekočih bolečin ob dalj časa trajajoči obremenitvi noge, o čemer je tožnik izpovedoval, izvedenec ni potrdil. V tem delu pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, ki je ugotovitvam izvedenca dalo večjo težo kot v tem delu neprepričljivi tožnikovi izpovedbi. Upoštevajoč prepričljivo in strokovno izvedenčevo mnenje in dejstvo, da ima tožnik interes za izid postopka, je sodišče utemeljeno večjo dokazno vrednost kot tožnikovi izpovedi dalo izvedenskemu mnenju.

Zahtevek za plačilo zamudnih obresti od dodatno prisojene odškodnine je utemeljen na podlagi 378. čl. Obligacijskega zakonika. Tožena stranka je v zamudi s plačilom od izteka v odškodninskem zahtevku postavljenega roka za plačilo. Uporabi Obligacijskega zakonika tožnik ne nasprotuje, pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ocenjuje, da so v sporu z mednarodnim elementom pogoji za njegovo uporabo podani.

Denarna odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti se prisoja le izjemoma - kadar je zmanjšanje aktivnosti močnejše intenzivnosti, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Tako stališče je v sodni praksi ustaljeno (II Ips 103/98, II Ips 618/2005, VSL II Cp 2471/2009, II Cp 1710/2010). Nevšečnosti, ki zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti oškodovanca spremljajo v času zdravljenja, so skupaj z drugimi nevšečnostmi upoštevne pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Pri presoji primernosti odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter njeni primerjavi z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih, je zato treba upoštevati, da je tožniku za to obliko škode prisojeno 5.350- € odškodnine (4.350,00 € in 1.000- €). Tako določena odškodnina je po mnenju pritožbenega sodišča po eni strani ustrezno individualizirana – prilagojena posebnostim tožnikovega primera in ustrezno vpeta v širše družbene okvire, ki se kažejo skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. S citiranjem primerov iz sodne prakse pritožnik prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti primerja z odškodninami, prisojenimi v primerih, ko so oškodovanci utrpeli več vrst škode, zlasti tudi hude trajne posledice. Zaradi različnega obsega (oblik) škode primerjava sumarnih zneskov odškodnine, kljub identični diagnozi, ni mogoča. Pritožbena trditev, da tistega dela izvedenskega mnenja, v katerem izvedenec dopušča bodoče bolečine, sodišče v obrazložitvi ni povzelo, ni utemeljena. Tudi te ugotovitve so v sodbi povzete (na tretji strani spodaj in četrti strani zgoraj) in pri določitvi višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti upoštevane.

Nerazumljiva je pritožbena trditev, da je valorizacija delnih plačil odškodnine po uveljavitvi Obligacijskega zakonika nepotrebna oz. nedovoljena. S sojenjem po cenah na dan izdaje sodne odločbe je zagotovljena realna vrednost odškodnine. Že plačani del odškodnine je s tako določeno odškodnino, zaradi spreminjajoče se vrednosti denarja, primerljiv le v primeru, da je valoriziran. Valorizacija je metoda, s katero se ohranja kupa moč denarja. Valorizacijo delnih plačil terja tudi pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha. Pri delnem plačilu zato ni pomemben nominalno plačan znesek, ampak v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oz. v kašnem obsegu še obstaja. To pa je mogoče ugotoviti, če obe primerjani količini spravimo na isti imenovalec – izločimo spreminjanje kupne moči denarja. Obresti nimajo valorizacijske funkcije.

Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je izpodbijana sodba spremenjena (358. čl. ZPP). Kadar sodišče sodbo spremeni, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. čl. ZPP). Iz prvostopenjske obrazložitve stroškovnega dela izreka je razvidno, da potrebni pravdni stroški tožeče stranke znašajo 1.906,17 €, tožene pa 70- €. Uspeh tožnika, ki je v tožbi postavil zahtevek v višini 10.146- € in ga tik pred zaključkom postopka znižal na 9.000- €, uspel pa z zneskom 3.457,16 €, je 34 %. Po sodišču prisojeni pravdni stroški presegajo znesek, do katerega je tožnik glede na svoj uspeh v postopku upravičen, zato stroškovnega dela odločitve pritožbeno sodišče ne spreminja (359. čl. ZPP).

Ker je tožnikov uspeh s pritožbo približno 20 %, je njegov zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov delno utemeljen. Priglasil je sledeče potrebne pritožbene stroške: sestava pritožbe 625 točk po Odvetniški tarifi, prejem odločbe in obvestilo stranki 20 točk, poštnina 2 €, DDV 59,66 €, sodna taksa 98,52 €. Glede na pritožbeni uspeh je upravičen do povrnitve 91,20 € pritožbenih stroškov.

Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom začasne predsednice Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2010-63 prenesena iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia