Jedro

Upravljalec nakupovalnega centra je dolžan zagotoviti, da ob normalni rabi objekta ne prihaja do škode, obiskovalci pa utemeljeno pričakujejo, da se bodo drsna vrata, ki so se že začela odpirati, tudi dokončno odprla.

Strah predstavlja temelj za odškodnino samo v primerih, ko je bil tako intenziven, da je porušil oškodovančevo duševno ravnovesje oziroma je trajal dalj časa. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča na tak strah tožnika ne kažejo. Te so, da se je ob trku v vrata tožnik sicer prestrašil, kasneje pa se bal za izid zdravljenja, a ni ugotovitev, da bi bil bodisi primarni bodisi sekundarni strah tako intenziven, da bi v daljšem časovnem obdobju porušil tožnikovo duševno ravnovesje.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se odškodnina zniža za 800,00 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne; v III. točki pa tako, da se znesek stroškov zviša za 279,58 EUR.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan toženki povrniti 57,75 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 2.260,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2010 dalje v roku 15 dni. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki in višjemu sodišču predlagata spremembo izpodbijane sodbe vsak v svojo korist oz. njeno razveljavitev.

3. Tožnik v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje o zahtevku za plačilo odškodnine odločilo, ne da bi angažiralo izvedenca medicinske stroke, kar pomeni, da bi moralo ugoditi celotnemu tožbenemu zahtevku. Prepričan je, da mu je bilo na takšen način onemogočeno dokazovanje dejanske višine nastale škode. Nadalje se pritožuje glede zavrnitve zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti; zaradi poškodbe je namreč prišlo do trajno zelo spremenjenega življenja ter začasnega hudega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki opravičujejo tudi odškodnino iz tega naslova. Prav tako je sodišče prve stopnje odškodnino za strah in telesne bolečine priznalo v prenizkem znesku. Tožnik se pritožuje še zoper stroškovni del sodbe, in sicer meni, da bi sodišče moralo upoštevati tudi uspeh po temelju.

4. Toženka v pritožbi obrazloženo napada zgolj odločitev po temelju; tu opozarja že na pomanjkljivo trditveno podlago tožbe: Po njenih navedbah tožnik niti v tožbi niti do konca prvega naroka ni zatrjeval, v čem naj bi bilo ravnanje njenega zavarovanca sploh protipravno. Prav tako ni zatrjeval obstoja vzročne zveze med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in škodo, pač pa zgolj vzročno zvezo med samim dogodkom in nastalo škodo tožniku. Trditvena podlaga je zato pomanjkljiva do te mere, da iz nje ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Nadalje toženka v pritožbi navaja, da so številne tožnikove navedbe v kasnejših vlogah in na narokih v nasprotju s prepovedjo prekluzije po 286/I čl. ZPP in jih sodišče kot prepozne ne bi smelo upoštevati. Toženka je mnenja, da bi vse svoje navedbe iz naknadnih pripravljalnih vlog tožnik moral navesti v tožbi oz. najkasneje na prvem naroku; svoje ravnanje pa je vseskozi opravičeval le pavšalno, češ da je ena od prič navedla neke okoliščine ali omenila določeno osebo, kar mu je nudilo podlago za nov dokazni predlog. Sodišče je takšno ravnanje dovolilo, na nove navedbe in dokaze pa tudi oprlo svojo sodbo. Glede ugotovljenega temelja tožbenega zahtevka je toženka mnenja, da izpovedbe tožnika o zaustavitvi vrat ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič niti ostali dokazi. Priče so sicer potrdile, da se vrata občasno pokvarijo, vendar vselej tako, da ostanejo popolnoma odprta ali pa zaprta. Vrata so delovala normalno, dokler ni vanje trčil tožnik in jih očitno z udarcem spravil z vodil. Za nesrečo je odgovoren tožnik sam, ker pred vstopanjem v območje vrat ni počakal, da se vrata odpro. Prav tako je sodišče napačno v škodo toženki štelo dejstvo, da je njen zavarovanec kmalu po škodnem dogodku z namenom dodatnega opozorila strankam, da vstopajo skozi pomična vrata, namestil rumen opozorilni trak. Vrata tudi pred namestitvijo rumenega traku niso bila nevidna, ker je na površini vrat tabla z obvestilom o odpiralnem času. Ravnanje zavarovanca, ki je tožnika po škodnem dogodku napotil na zavarovalnico, prav tako ne pomeni priznanja nedopustnega ravnanja. Tekoča vzdrževanja vrat so bila ustrezno izvajana, prav tako so bili izvajani redni servisi, o čemer je toženka predložila listinske dokaze (račune), o tem pa so izpovedale tudi priče D., K. in Z.. Sicer pa je toženka mnenja, da je njen zavarovanec ravnal dovolj skrbno, če je poskrbel za redno vzdrževanje in ni bil dolžan opraviti večjih servisov, če ni bilo okvar, izrabe ali drugih razlogov za to. Sodišče je zato protispisno štelo, da je do blokade vrat prišlo zaradi odsotnosti servisiranja. Sodišče prav tako neutemeljeno zaslišanim pričam očita pristranskost. 5. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil stroške v zvezi s tem odgovorom, toženka pa na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je v še zadostni meri ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo (pri prisoji odškodnine za strah in pri odločitvi o stroških postopka).

8. Glede pritožbenih očitkov o neupoštevanju pravila o prekluziji po 286/I čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče sicer pritrjuje toženi stranki, vendar ta kršitev na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe v konkretnem primeru ni imela vpliva. Tudi neupoštevajoč navedbe in dokaze, glede katerih je bil tožnik prekludiran, je pravilna ugotovitev toženkine odškodninske obveznosti (po temelju). Tožnik bi se lahko o „osebi, odgovorni za vzdrževanje tehnične opreme“, pravočasno pozanimal oz. navedel, da tega ni uspel, zaslišanje „nove priče“, za katero je tožnik izvedel šele med zaslišanjem priče D., pa je nato vodilo do zaslišanja še ene „nove priče“, za katero je tožnik izvedel med zaslišanjem prve. Končni rezultat dopuščanja novih dokaznih predlogov in navedb s strani sodišča so tako kar štiri vložene pripravljalne vloge tožnika po začetku glavne obravnave in dve dodatno zaslišani priči. Vse te dokaze in trditve bi tožnik moral predložiti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, z izjemo navedbe o namestitvi rumenega opozorilnega traku v drugi pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 29. 2. 2012, saj je verjetno, da je bil trak nameščen šele kasneje oz. da je tožnik to brez krivde kasneje izvedel. Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo, češ da toženka kršitvam pravila o prekluziji ni pravočasno ugovarjala, pa so sicer neresnične, saj je ta temu redno oporekala in kontinuirano opozarjala na prekluzijo (npr. zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 8. 3. 2012, z dne 19. 4. 2012 in z dne 7.6.2012, pripravljalna vloga tožene stranke z dne 25. 4. 2012).

9. Očitkom o nezadostni trditveni podlagi tožbenega zahtevka v tožbi in prvi pripravljalni vlogi ni mogoče pritrditi. Tožnik je v tožbi jasno navedel, kako je do škodnega dogodka prišlo, torej da je utrpel škodo, in sicer ker zavarovanec toženke ni „[p]oskrbel, da bodo vsi izhodi iz nakupovalnega centra varni za obiskovalce in da bodo vrata ustrezno delovala in se odpirala, kar je lahko tožnik tudi pričakoval, saj je popreje vedno normalno šel skozi vrata, ki so se ob približevanju normalno odprla“. Očitek neustreznega ravnanja je do tu resda dokaj splošen, a za sklepčnost tožbe zadošča. Vsi elementi odškodninske obveznosti (protipravno ravnanje, škoda in vzročna zveza med obema), glede katerih je trditveno in dokazno breme na strani oškodovanca, so bili s tem v (še) zadostni meri navedeni.

Iz splošnega pravila o prepovedi povzročanja škode po 10. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) izhaja, da je upravljalec nakupovalnega centra dolžan zagotoviti, da ob normalni rabi objekta ne prihaja do škode, drži pa tudi, da obiskovalci utemeljeno pričakujejo, da se bodo drsna vrata, ki so se že začela odpirati, tudi dokončno odprla. Vzročna zveza je zato očitna in implicite izhaja iz opisa škodnega dogodka.

V slovenskem odškodninskem pravu se krivda domneva (1. odst. 131. čl. OZ), in je ni treba dokazovati. Zato je tožena stranka tista, ki mora dokazati, da ni kriva za nastanek škode, če se želi razbremeniti svoje obveznosti. To pa pomeni, da je ona tista, ki mora dokazati, da je ravnala z ustrezno skrbnostjo.

Res je sicer, da sta pri opustitvenih odškodninskih deliktih, kot je tudi pričujoči, elementa nedopustnega ravnanja in krivde tesno povezana: oba sta opredeljena s pojmom skrbnosti. Zato se breme trditev in njihovega dokazovanja skozi pravdo prenaša in poglablja, ob tem pa je treba upoštevati še to, da se negativnih dejstev ne da dokazovati. Tožnik je z opisom škodnega dogodka glede zablokiranja vrat, katerih pravilno in za obiskovalce trgovskega centra neškodljivo delovanje je v domeni upravljalca trgovskega centra, zadostil svojemu osnovnemu trditvenemu bremenu. Na toženko je tako prešlo breme trditi in dokazati, da je njen zavarovanec ravnal tako, kot je treba, to je na način, da do škode (poškodbe) ne bi prišlo. Trditi in dokazati bi morala, kaj je storil, da ob normalni in predvidljivi uporabi njegovih tehničnih sredstev (1) ne bi prišlo do škode, nato pa bi bilo (ponovno) breme tožnika, da je bilo opisano ravnanje neustrezno. To bi namreč šele omogočilo presojo ustreznosti njegovega oz. omogočilo nasproten očitek. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tega bremena toženka ni zmogla. (Ravnanje toženkinega zavarovanca, ki je tožnika glede uveljavljanja odškodninskega zahtevka napotil na zavarovalnico, seveda res ne dokazuje nedopustnosti ravnanja, in so razlogi sodišča prve stopnje glede tega napačni, vendar to na pravilnost zaključka ne vpliva.)

10. Sodišče prve stopnje je opravilo pravilno dokazno oceno, ko je sledilo izpovedbi tožnika glede „zablokiranja“ vrat ter izvedenskemu mnenju glede možnosti takšne blokade (ne drži pritožbena navedba, da je takšna ugotovitev izvedenca „izvzeta iz konteksta“); kritično pa je presodilo zaslišanje preostalih prič, ki so, kot opozarja sodišče, vse v pogodbenem ali delovnem razmerju z zavarovancem tožene stranke in zainteresirane za izid pravde (kar sicer tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zanika).

11. Ob tem pritožbeno sodišče glede na navedeno v 9. tč. zgoraj še poudarja, da je tožnik celo dokazal, da so se vrata pogosto kvarila (ne glede na to, da naj bi se te okvare vedno kazale na drugačen način), zato nasprotna pritožbena trditev toženke ne drži. To je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja priče D..

12. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo tako, kot to opisuje tožnik; prav tako je napravilo pravilen zaključek glede nedopustnega ravnanja zavarovanca tožene stranke in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Kot je bilo predhodno že pojasnjeno v zvezi s trditvenim in dokaznim bremenom, je sodišče prve stopnje končno tudi povsem pravilno ugotovilo, da tožena stranka (prav z ničemer) ni dokazala neobstoja njene krivde (njena pritožbena trditev, da je izkazala potrebno redno servisiranje, ne drži), saj je le-to zgolj (neuspešno) skušala prevaliti na tožnika.

13. Pritožbenim navedbam tožnika, da bi moralo sodišče v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku po višini, če ni postavilo izvedenca medicinske stroke, ni mogoče pritrditi. Zavrnitev predlaganega dokaza je bila glede na bagatelno poškodbo in zatrjevane nevšečnosti zaradi nje smotrna. Sodišče prve stopnje je glede na naravo poškodbe in tožbene navedbe ter zdravniški izvid lahko brez postavitve izvedenca dovolj dobro ocenilo težo in posledice poškodbe, samo po sebi pa to še ne pomeni, da bi moralo prav v vsem slediti navedbam in zahtevku tožnika. Velja načelo proste presoje dokazov – katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP).

Glede na vrsto in težo poškodbe (udarnina nosu, kar je po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb zelo lahka poškodba, I) prisojena odškodnina 1400 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem nikakor ni prenizka.

14. Odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za denarno odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pravilna. Po ustaljeni sodni praksi je namreč prisoja te vrste odškodnine v primeru obstoja začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti oškodovanca dopustna le izjemoma, v kolikor bi npr. šlo za izredno okrnitev življenjskih sposobnosti oškodovanca ali v kolikor bi obstajale posebne okoliščine, česar v konkretnem primeru že glede na vrsto in težo poškodbe brez dvoma ni. Pritožbene navedbe tožnika, da je prišlo nedvomno do „trajno zelo spremenjenega življenja tožnika“ in tudi do „začasnega hujšega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika“ so očitno pretirane, navedbe o (ne)objavljanju ljubiteljskih fotografij v publikacijah in na razstavah pa predstavljajo tudi nedopustno pritožbeno novoto, ki je drugostopenjsko sodišče zato ni upoštevalo (336. čl. ZPP).

15. Materialnopravno zmotna pa je odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine za strah. Strah namreč po ustaljeni sodni praksi predstavlja temelj za odškodnino samo v primerih, ko je bil tako intenziven, da je porušil oškodovančevo duševno ravnovesje oziroma je trajal dalj časa. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča na tak strah tožnika ne kažejo. Te so, da se je ob trku v vrata tožnik sicer prestrašil, kasneje pa se bal za izid zdravljenja, a ni ugotovitev, da bi bil bodisi primarni bodisi sekundarni strah tako intenziven, da bi v daljšem časovnem obdobju porušil tožnikovo duševno ravnovesje. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, terja torej ob pravilni uporabi materialnega prava zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova strahu v celoti.

16. Delno je utemeljena tožnikova pritožba proti odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je sicer pravdne stroške pravilno odmerilo oz. priznalo (155. čl. ZPP), se pa tožnik utemeljeno zavzema za upoštevanje njegovega uspeha posebej po temelju in po višini, saj je bil pretežni del dokazovanja usmerjen ravno v ugotavljanje temelja toženkine odškodninske obveznosti. Ker je tožnik torej po temelju uspel v celoti, po višini pa v deležu 33%, skupaj torej 66%, je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo stroškovni del izreka izpodbijane odločbe v korist tožnika.

17. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (5. al. 358. čl. ZPP), kot izhaja iz izreka, sicer pa je pritožbi zavrnilno in sodbo potrdilo (353. čl. ZPP), saj drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP), razen predhodno pojasnjene zmotne uporabe materialnega prava glede prisoje denarne odškodnine za strah, sicer ni ugotovilo.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Pritožbeni uspeh toženke je približno 35 %, zato ji je tožnik dolžan povrniti ta delež pritožbenih stroškov, kar znaša 57,75 EUR, svoje pa krije sam, saj je uspel le delno proti stranski terjatvi, po nepotrebnem pa je podal še odgovor na toženkino pritožbo.

(1) Gre namreč za škodo, ki izvira iz njegove sfere, saj ima neposreden vpliv na izbiro (varne) tehnične opreme in tudi na njeno redno vzdrževanje. Podobno stališče velja tudi v pravu EU; za primerjavo, sicer glede možnost uporabe instituta višje sile pri tehničnih okvarah, glej obrazložitev sodbe C-314/06, ZOdl., str. I-12273, tč. 31-40, ter sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v isti zadevi, tč. 36-38.