Jedro

Obdolženčevo priznanje storitve kaznivega dejanja in kesanje nista takšni okoliščini, ki bi že sami po sebi bili garancija, da ne bo nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj in bi terjali njegovo izpustitev na prostost oziroma milejši omejevalni ukrep. Enako velja tudi glede obdolženčevih zdravstvenih težav, na katere se pritožnik sklicuje. 32. člen Pravilnika o izvrševanju pripora priprtim osebam med izvrševanjem pripora zagotavlja vso potrebno zdravstveno varstvo, tudi bolnišnično, če tako odredi direktor zavoda.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 11. 11. 2022, opr. št. II Ks 59171/2022, na podlagi določbe drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), po vložitvi obtožnice zoper obdolženega A. A,, zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolžencu podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec se nahaja v priporu od 13. 9. 2022 od 15.30 ure dalje.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Načeloma uveljavlja vse pritožbene razloge, dejansko pa se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb je pokazal, da ni moč pritrditi pritožniku pri zavzemanju za spremembo izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so za podaljšanje pripora še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za uporabo tega najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti določata ZKP in Ustava RS. Vse pogoje za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložilo in zato sklep ni obremenjen s pomanjkljivostjo, ki bi predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zatrjevano po pritožniku.

5. Pritožnik sodišču prve stopnje uvodoma očita, da je pri ugotavljanju objektivnega aspekta obdolženčeve ponovitvene nevarnosti dalo preveliko težo zagroženi kazni za predmetno kaznivo dejanje, pa tudi po mnenju obrambe hipotetičnim okoliščinam, da naj bi bil obdolženec član dobro organizirane kriminalne združbe ter da naj bi tujce prevažal na način, da so bili izpostavljeni nevarnosti za njihovo življenje in zdravje. S slednjimi navedbami, pa tudi z izpostavljanjem, da naj bi bil obdolženec dejansko žrtev dobro organizirane družbe, ko naj bi v kaznivo dejavnost privolil zgolj zaradi finančne stiske ter da naj bi bil izrabljen in voden po enem izmed članov te združbe, pritožnik skozi trditve o neobstoju objektivnih okoliščin, ki bi kazale na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, dejansko izpodbija temeljni pogoj za odreditev in podaljšanje pripora in sicer obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Zahtevani dokazni standard za pripor pa je prvo sodišče z izčrpno in tehtno argumentacijo utemeljilo pod točko 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Takšen je rezultat dokazov izvedenih tekom preiskovalne faze kazenskega postopka in se odraža v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta. Navedbe obrambe o obdolžencu kot žrtvi in objektu predmetnega kaznivega dejanja, pa v preiskovalnem postopku niso bile potrjene z nobenim od dokazov in pomenijo le pritožbeno presojo zbranega dokaznega gradiva. Presoja dokazov oziroma njihovo medsebojno ocenjevanje bo v nadaljevanju kazenskega postopka pridržano razpravnemu sodišču na glavni obravnavi (355. člen ZKP). Sicer pa je sodišče prve stopnje, poleg sklicevanja na težo kaznivega dejanja oziroma zagroženo kazen, izpostavilo še nekaj drugih objektivnih okoliščin kot so izvrševanje kaznive dejavnosti iz koristoljubja in z izkoriščanjem stiske ilegalnih prebežnikov ter premišljeno, usklajeno in dobro organizirano kriminalno dejavnost. Res je sicer, kot trdi pritožnik, da bi obravnavano kaznivo dejanje lahko storil tudi kdo drug in ne obdolženec, a slednjemu je kot že rečeno, na dokazni ravni utemeljenega suma dokazano, da naj bi bil storilec prav on.

6. Res je sicer, da je bil obdolženec doslej pravnomočno obsojen za drugovrstna kazniva dejanja, a ne gre spregledati, da je sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe po pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Kranju z dne 19. 1. 2021, opr. št. II K 59676/2020, ki je postala pravnomočna 10. 2. 2021. Tako izpostavljeni podatki o njegovi kriminalni preteklosti in odnosu do s strani sodišča naloženih mu obveznosti, pa kažejo na njegov brezbrižen odnos do izrečenih mu kazenskih sankcij in posledično potencirajo njegovo ponovitveno nevarnost tudi v smislu subjektivnih okoliščin. Na pravilnost ugotovitev prvega sodišča po prepričanju sodišča druge stopnje ne more vplivati pravna presoja, ali gre dejanje, ki naj bi ga storil 5. 8. 2022 na območju Čateža in bil pri njem zaloten, opredeliti kot eno izmed dejanj v sklopu kolektivnega kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1. 7. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do trditve obrambe, češ da obdolženec več ni ponovitveno nevaren, ker so mu bili zaseženi predmeti, s katerimi bi lahko izvajal nadaljnje prevoze. Na podlagi obravnavanja številnih tovrstnih kaznivih dejanj izhaja, da storilci za tovrstne prevoze pogosto uporabljajo tudi najeta vozila.

8. Pritožnik v nadaljevanju pritožbe izraža stališče, da so ugotovitve sodišča prve stopnje glede ustreznosti uporabe milejšega omejevalnega ukrepa kot je hišni pripor šablonske, nekorektne in temeljijo na pomanjkljivem razumevanju dejanskega stanja zadeve. Za odpravo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti naj bi po mnenju obrambe zadostovalo že izvajanje občasnega nadzora v sklopu izvrševanja hišnega pripora. Pritožnik pri tem opozarja na bistveno poslabšanje obdolženčevega zdravstvenega stanja ter dejstvo, da pripor traja že več kot dva meseca. Izpodbijani sklep naj o tem sploh ne bi imel razlogov. Prav tako bi obdolženec v hišnem priporu lahko skrbel za ostarelega in invalidnega očeta.

9. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je prvo sodišče do možnosti nadomestitve pripora z milejšim osebnim omejevalnim ukrepom ustrezno opredelilo pod točko 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ne le, da je izpostavilo, da bi se obdolženi v tem primeru vrnil v dosedanje življenjsko okolje in bi v želji po pridobitvi hitrih in visokih zaslužkov utegnil nadaljevati z izvrševanjem kaznivih dejanj, poudarilo je tudi, da je glede na način izvrševanja kaznivega dejanja obdolženec povezan z osebami, ki izvajajo ilegalne prehode tujcev v države članice Evropske unije, s tem pa je podana realna nevarnost nadaljnjega sodelovanja s hudodelsko združbo tudi v primeru hišnega pripora. Od obravnavane kriminalne dejavnosti pa ga niso odvrnile niti prejšnje pravnomočne sodbe. Tudi zatrjevana okoliščina, da bi obdolženec v primeru hišnega pripora lahko skrbel za ostarelega in bolnega očeta ne more pretehtati razlogov, iz katerih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je še vedno ponovitveno nevaren. Kot je pravilno zapisalo pod točko 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je ta okoliščina obstajala že pred odreditvijo pripora, pa obdolženca ni odvrnila od kriminalne dejavnosti. Obdolženčevo priznanje storitve kaznivega dejanja in kesanje nista takšni okoliščini, ki bi že sami po sebi bili garancija, da ne bo nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj in bi terjali njegovo izpustitev na prostost oziroma milejši omejevalni ukrep. Enako velja tudi glede obdolženčevih zdravstvenih težav, na katere se pritožnik sklicuje. 32. člen Pravilnika o izvrševanju pripora priprtim osebam med izvrševanjem pripora zagotavlja vso potrebno zdravstveno varstvo, tudi bolnišnično, če tako odredi direktor zavoda.

10. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.