Jedro

Glede na to, da je tožnica z navedbo, da bi tožena stranka morala pojasniti, v kakšnem obsegu se je poslovanje zmanjšalo in to tudi številčno opredeliti, dejansko ugovarjala obstoju poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do tega, ali je bil podan (in utemeljen) zatrjevani poslovni razlog. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2011, kakor tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo na delovno mesto dekoraterke pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, jo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo prijavi v socialno zavarovanje, ji za isto obdobje obračuna bruto mesečna nadomestila plač, plača prispevke in davke ter izplača mesečna neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnega mesečnega neto zneska plače od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) podana, ker se je postopka za toženo stranko udeleževal B.B., kar pomeni, da tožene stranke ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati. B.B. je bil na sodišče vabljen izključno kot priča, zato bi ga sodišče prve stopnje moralo napotiti iz dvorane in priče zaslišati posamični, brez navzočnosti drugih prič. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj jo je podala oseba, ki ne bi smela zastopati tožene stranke. Zakoniti zastopnik tožene stranke je J.R., odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je podal B.B., ki ni ne poslovodja, ne prokurist in tudi ne pooblaščenec delodajalca. B.B. v času podaje odpovedi ni imel pisnega pooblastila tožene stranke, niti ga ni predložil sodišču. Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi se moralo opreti na določbo 70. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Prav tako se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 151/2006 z dne 20. 6. 2006, saj se ta nanaša na institut preklica odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice o tem, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pavšalna in nekonkretizirana, saj je v skladu s sodno prakso potrebno natančno pojasniti, v kakšnem obsegu se je poslovanje zmanjšalo in to tudi številčno opredeliti. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala. Tožena stranka je na naroku zgolj pavšalno navajala, da je preverila, da pri toženi stranki ni možnosti prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije tožnice. Kljub temu pa se je sodišče prve stopnje nato oprlo na izpovedbo priče B.B. o tem, da ni novih delovnih mest, da se spletne strani oblikujejo v Avstriji, pri čemer se podatki o njih menjujejo zgolj enkrat ali dvakrat letno. Sodišče prve stopnje je tako neutemeljeno širilo trditveno podlago tožene stranke. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ne zadoščajo pavšalne navedbe o tem, da je zaradi upada prometa potrebno racionalizirati stroške. Tožena stranka bi morala konkretno navesti, kakšen upad je doživela v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter ga tudi zneskovno oziroma procentualno opredeliti. Odpoved je nezakonita tudi zaradi tega, ker tožena stranka ni dokazala, da je med vsemi prodajalci v oddelku, ki so bili med seboj primerljivi, izvedla objektivno izbiro. Priča B.B. je namreč izpovedala, da sta bili v M. zaposleni dve dekoraterki, da sta bili obe dobri delavki in da se je bilo potrebno odločiti za eno od njih. Tožena stranka bi lahko opravila primerjavo, saj Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) ni izključil možnosti določitve primerjalnih delavcev in uporabe kriterijev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov manjšemu številu delavcev.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica na povsem zgrešen način uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati. Vendar pa to kršitev lahko uveljavlja le nepravilno zastopani, torej v konkretnem primeru tožena stranka, ne pa njegov nasprotnik. Sicer pa tudi ni res, da bi toženo stranko v tem sporu zastopal B.B.. Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo nepravilno, ko je na naroku za glavno obravnavo dne 16. 10. 2011 zapisalo, da je za toženo stranko pristopil B.B., ki je bil sicer vabljen kot priča in ko ga med zaslišanjem priče D.A. ni napotilo iz dvorane in ko ga je nato zaslišalo za toženo stranko. Vendar vse to ne pomeni, da je B.B. na tem naroku zastopal toženo stranko, saj je to počel njen pooblaščenec oziroma njegova substitutka.

Zgoraj opisano nepravilno ravnanje sodišča v zvezi z obravnavanjem priče B.B. je sicer lahko relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 238. členom ZPP in drugim odstavkom 260. člena ZPP. Gre za relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Za tovrstne kršitve pa prvi odstavek 286. b člena ZPP določa, da jih mora stranka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to možno in da se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnica se je očitno zavedala, da B.B. ni zakoniti zastopnik tožene stranke, zato bi ustrezne ugovore morala uveljavljati že na naroku za glavno obravnavo 6. 10. 2011, ko je sodišče prve stopnje vabljeno pričo B.B. dejansko obravnavalo kot (so)zastopnika tožene stranke. Tožnica tega ni storila, v pritožbi pa tudi ne uveljavlja, da te kršitve brez svoje krivde ni mogla že prej navesti, zato pritožbeno sodišče navedene kršitev ni smelo upoštevati. Na naroku za glavno obravnavo dne 6. 10. 2011 tožnica ni mogla biti v nobenem dvomu glede vprašanja, ali je B.B. zakoniti zastopnik tožene stranke, saj že tožba temelji na trditvi, da B.B. ni ne poslovodja ne prokurist in da je zakoniti zastopnik tožene stranke J.R..

Pritožba pa utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pravici stranke, da se izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se do teh izjav opredeli. Zaradi navedenega se šteje, da je kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana tudi takrat, kadar se sodišče ne opredeli do navedb in pravnih naziranj stranke, ki so dopustna in so za odločitev relevantna. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je glede na trditveno podlago strank v tem postopku bilo potrebno presojati le, ali je odpoved podala upravičena oseba in ali je tožena stranka ravnala v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo z navedbo, da bi tožena stranka morala pojasniti, v kakšnem obsegu se je poslovanje zmanjšalo in to tudi številčno opredeliti, dejansko ugovarjala tudi obstoju poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo opredeliti do tega, ali je bil podan zatrjevani poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Ne glede na to, da je izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti zaradi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju, tudi v interesu čimprejšnjega zaključka tega spora, odgovarja tudi na preostale bistvene pritožbene navedbe.

Protispisna je pritožbena navedba, da B.B. v času odpovedi ni imel pisnega pooblastila tožene stranke in takšnega pooblastila tudi ni predložil sodišču. Tožena stranka je sodišču predložila pisno pooblastilo, s katerim je njen direktor J.R. dne 30. 7. 2010 B.B. pooblastil, da v imenu in za račun pooblastitelja opravlja vsa dejanja, ki jih lahko opravlja pooblastitelj, kot so na primer sklepanje pogodb, kot tudi izročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter opravljanje vseh drugih dejanj v zvezi z odpovedjo delovnega razmerja. Takšno pooblastilo temelji na določbi prvega odstavka 18. člena ZDR, ki določa, da v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Neutemeljen je tudi očitek, da bi sodišče pri presoji tega pooblastila moralo uporabiti določbo 70. člena OZ, saj je sodišče prve stopnje storilo ravno to. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je glede na vse okoliščine primera tožnica očitno vedela, da B.B. pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastopa v imenu tožene stranke. Tretji odstavek 70. člena OZ namreč določa, da ima pogodba (smiselno enako pa velja tudi za odpoved pogodbe) pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar zastopnik druge stranke ne obvesti, da nastopa v imenu zastopanega, če je druga stranka vedela, ali bi po okoliščinah lahko sklepala, da nastopa kot zastopnik.

Prepričljiva je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, to je, da je preverila, ali je tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oziroma ali jo je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tožnica je obstoj možnosti za zaposlitev na drugih delih dokazovala z objavo prostih mest družbe R. d.o.o. (priloga A/10), vendar pa obveznost delodajalca iz tretjega odstavka 88. člena ZDR velja le glede možnosti zaposlitve pri njem, ne pa tudi glede možnosti za zaposlitev pri drugih družbah, pa čeprav so te z delodajalcem kapitalsko ali kako drugače povezane.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka je namreč takšna, da je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti.

V novem postopku se bo sodišče prve stopnje opredelilo glede tega, ali je podan zatrjevani poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem naj upošteva, da je iz navedb tožene stranke razvidno, da je šlo tako za ekonomski kot organizacijski razlog. Tožena stranka je namreč zaradi ekonomskih razlogov tudi spremenila organizacijo dela tako, da namesto dveh dekoraterk to delo v M. sedaj opravlja samo ena.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.