Jedro

Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju šolanja. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.

Fizična oseba, ki začasno prebiva izven kraja stalnega prebivališča, je sicer dolžna prijaviti začasno prebivališče v treh dneh od njene naselitve, vendar opustitev te dolžnosti pomeni prekršek iz 25. člena ZPPreb UPB1, ki se kaznuje s predpisano globo, ne pa izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem ugoditvenem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo drugostopenjsko zavrnilno odločbo o pritožbi z dne 15. 11. 2013 zoper prvostopenjsko odločbo Sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendiranje št. ... z dne 24. 1. 2013, s katero je bilo za študijsko leto 2012/2013 priznano nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v znesku 169,99 EUR mesečno (I. točka izreka). Tožnici je za študijsko leto 2012/2013 priznalo dodatek k Zoisovi štipendiji za bivanje izven kraja stalnega prebivališča v znesku 1.026,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska dodatka v plačilo do plačila, in sicer od zneska 85,53 EUR mesečno za čas od vsakega 16. v mesecu dalje do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obrestmi je zavrnilo (III. točka izreka). Toženo stranko je hkrati zavezalo, da tožnici v 8. dneh povrne 217,77 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka).

Citirani ugoditveni del sodbe izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Obširno razlaga, zakaj se ne strinja z materialnopravnim stališčem sodišča, s tem, da se sklicuje na 3. člen Zakona o štipendiranju, ki opredeljuje pojem štipendije skupaj s pripadajočim dodatkom. Sodišču očita, da se ni opredelilo do 44. člena Zakona o štipendiranju, po katerem se o dodelitvi Zoisove štipendije vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program in meni, da je napačno tolmačen 30. člen Zakona o štipendiranju, ki dejansko določa, da dodatek za bivanje pripada štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča. Z zgodovinsko oz. namensko razlago naj bi bilo mogoče ugotoviti, da namen zakonodajalca ni bil, da dodatek za bivanje pripada vsakemu štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča. Opozarja na Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu, v zvezi s katerim namen dodatka za bivanje sicer še naprej ostala enak, vendar pa ta v 14. členu glede na zahtevo prosilcev zagotavlja nakup subvencionirane vozovnice. Meni, da se je moral prvostopenjski organ pri odločanju o dodatku za bivanje opredeliti na podlagi uradne evidence o tem, ali štipendist biva v kraju izobraževanja, torej, da se dnevno ne vozi iz kraja stalnega bivališča v kraj izobraževanja. Za prijavo in odjavo začasnega prebivališče pa je izključno pristojna upravna enota in ta pogoj mora biti izpolnjen z začetkom šolskega oz. študijskega leta. V konkretnem primeru ne gre za primer iz 47. člena Zakona o štipendiranju, ki ureja spremenjene okoliščine. Opozarja še na sodbo pritožbenega sodišča Psp 571/2013 z dne 6. 3. 2014, ko je bilo pritrjeno stališču, da je za upravičenost do dodatka za bivanje potrebna prijava začasnega prebivališča v kraju študija. Ker tožeča stranka v začetku študijskega leta ni imela prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičena do dodatka oz. bi glede na prijavo začasnega prebivališča v mesecu oktobru bila do te denarne dajatve opravičena kvečjemu od meseca novembra 2012 dalje.

Tožeča stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka ne navaja nobenih takšnih dejstev, niti ne ponuja dokazov, da bi lahko sploh nastal dvom o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega ugoditvenega dela sodbe, izdanega ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti kakšne druge procesne kršitve, ki jo tožena stranka sicer zatrjuje, vendar ne obrazlaga. Sodba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati predvsem naslednje.

Ker gre v obravnavni zadevi za spor o dodatku k Zoisovi štipendiji, ki po splošni določbi 3. člena Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZŠtip) predstavlja eno od štipendij s pripadajočimi dodatki, je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve izključno podana v 30. v zvezi s 26. členom istega zakona. Ti določbi je pravilno uporabilo že prvostopenjsko sodišče. Po 26. členu cit. ZŠtip se k Zoisovi štipendiji lahko med drugim dodeli tudi dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. V 30. členu istega zakona je izrecno določeno le da štipendistu, ki se izobražuje zunaj stalnega prebivališča, pripada dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR. Po 2. odst. istega člena je minister, pristojen za delo sicer pooblaščen za podrobnejši predpis kriterijev za določitev navedenega dodatka s podzakonskim aktom. Vendar pa 5. člen Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Ur. l. RS, št. 45/2009; v nadaljevanju Pravilnik), določa samo, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendij vsako leto najkasneje do konca junija objavi poziv štipendistom, ki že prejemajo Zoisovo štipendijo, da v skladu z vsebino javnega poziva predložijo potrebno dokumentacijo za nadaljnje prejemanje štipendije.

Določbe 30. v zvezi s 26. členom cit. ZŠtip seveda ni mogoče razlagati, niti uporabiti na način, kot se zavzema tožena stranka. Torej da bi bilo v okoliščinah konkretnega primera pravico do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča mogoče priznati le, če bi tožnica z začetkom šolskega leta, t.j. z datumom, s katerim ji je priznano nadaljnje uživanje Zoisove štipendije, izkazala začasno prebivališče izven kraja stalnega prebivališča. Glede na zakonsko ureditev, veljavno v času predsodnega upravnega odločanja o sporni denarni dajatvi, ob pravilni dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, zadostuje že dejstvo, da je tožnica dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju šolanja v A., sklenjeno 30. 8. 2012. Zato ji je z ugoditvenim delom sodbe zakonito priznana pravica do dodatka že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije, to je od 1. 10. 2012 dalje.

Pogoj začasnega prebivališča, o katerem je v skladu z Zakonom o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 59/2006; v nadaljevanju ZPPreb - UPB1) dejansko pristojna odločati upravna enota, je bil določen šele z novelo Zštip (Uradni list št.56/2013 z dne 2. 7. 2013), ki pa je v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti retroaktivno. Fizična oseba, ki začasno prebiva izven kraja stalnega prebivališča, je sicer dolžna prijaviti začasno prebivališče v treh dneh od njene naselitve,vendar pa opustitev te dolžnosti pomeni prekršek iz 25. člena ZPPreb UPB1, ki se kaznuje s predpisano globo. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila ob prijavljenem začasnem prebivališču, v okoliščinah konkretnega primera ne more imeti pravnih posledic na pravico do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, ker takšen pogoj ob odločanju za obravnavano študijsko leto še sploh ni bil predpisan.

Ne glede na to, da se sodišče dejansko ni opredelilo do 44. člena ZŠtip, po katerem se o dodelitvi Zoisove štipendije odloča za obdobje od vložitve zahtevka oz. z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega progama, ta pomanjkljivost sama po sebi ne vpliva na zakonitost izpodbijanega ugotovitvenega dela sodne odločbe. Glede na pravilno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, bi ob popolni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava, o dodatku moral odločiti že Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendij s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom, izdanim 24. 1. 2013. V predmetni zadevi je nadalje pravno povsem irelevantno tudi sklicevanje na 47. člen ZŠtip, ki med drugim določa spremenjene okoliščine, ki lahko vplivajo na štipendijsko razmerje, in je zato štipendist v določenem roku o njih dolžan obvestiti štipenditorja. Enako velja za obširne pritožbene navedbe v zvezi z subvencioniranjem vozovnic po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu. Tovrstna denarna dajatev namreč ni predmet tega sodno socialnega spora, saj je tožnica v vlogi za uveljavitev pravice oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko leto 2012/2013 (priloga A2 sodnega spisa) ni uveljavljala.

Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi Psp 571/2013 sicer res zavzelo stališče, da štipendist, ki na dan vpisa v izobraževalni program 1. 10.2012 še ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičen do dodatka za bivanje od začetka študijskega leta. Interpretacija in uporaba 30. v zvezi s 26. členom Zštip pa iz razlogov, utemeljenih v 7. in 8. točki te obrazložitve, pomeni spremembo navedenega stališča, zato pritožba niti v tej smeri ne more biti uspešna.

Ker ostale obširne navedbe tožene stranke za rešitev zadeve pravno niso odločilne, je bilo potrebno pritožbo ob uporabi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem ugoditvenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na izid pritožbenega postopka je bilo potrebno ob uporabi 154. člena ZPP hkrati odločiti, da trpi tožena stranka sama svoje stroške pritožbe.