Jedro

ZD ima posebne določbe o nujnem deležu, načinu njegovega izračuna in pravicah nujnega dediča, katerega pravica do nujnega deleža je prizadeta. Preden lahko sodišče odloči o vrnitvi daril pa mora izračunati nujni delež. Pravila za to določa 28.čl. ZD, ki je prisilne narave. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sodišče nujnega deleža ni izračunavalo, ker je zapuščinski postopek še v teku in je to stvar zapuščinskega sodišča, bi bila pravilna, če bi bilo sporno le vprašanje, kaj sodi v zapuščino in kaj ne. Če pa nujni dedič v pravdnem postopku zahteva poleg tega še vrnitev darila v zapuščino pred ugotovitvijo razpoložljivega in rezerviranega dela zapuščine, je treba v tem pravdnem postopku najprej (kot predhodno vprašanje) ugotoviti, ali je bil nujni delež prikrajšan in za koliko - le v obsegu prikrajšanja je lahko tožbeni zahtevek utemeljen (1. odst. 34. čl. ZD). Pravdno sodišče bo moralo ugotoviti obračunsko vrednost zapuščine. To je le računska operacija in sama po sebi nima za posledico vrnitve daril, temveč bo na ta način le izračunalo velikost razpoložljivega dela zapuščine ter nato velikost nujnega deleža tožnika in ali je ta njegov delež prikrajšan, pri čemer pa bo moralo pri tem izračunu upoštevati tudi vrstni red pri poseganju v premoženje, ki je bilo last zapustnika, torej upoštevati 35. čl. ZD, saj način uveljavljanja nujnega deleža (z vrnitvijo daril) ne more vplivati niti na ugotovitev njegove velikosti niti na način prikrajšanja (z oporočnimi razpolaganji in/ali z darili) niti na velikost prikrajšanja nujnega deleža.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izreku pod točko II. razveljavi v delu, s katerim je tožencu naloženo, da dovoli, da se ustrezni del nepremičnin vl. št. 362 k.o. ... za dopolnitev nujnega deleža vrne v zapuščino ter dovoli v zvezi s tem ustrezne vknjižbe v zemljiški knjigi ter v izreku o stroških in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu (glede ugotovitve, da za izračun nujnega in zakonitega deleža tožnika prihaja v poštev solastninski delež 877/1000 nepremičnin vl. št. 362 k.o. ) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe in zavrglo tožbo, da se ugotovi, da ima tožnik pravico do nujnega deleža (I. tč. izreka), s sodbo pa ugotovilo, da pride v poštev za izračun nujnega in zakonitega dednega deleža tožnika v zapuščinski zadevi po pokojnem Antonu poleg obstoječe zapuščine še solastninski delež do 877/1000 nepremičnin vl. št. 362 k.o., kar je toženec dolžan priznati in dovoliti, da se ustrezen del teh nepremičnin za dopolnitev nujnega deleža vrne v zapuščino ter dovoliti v zvezi s tem ustrezne vknjižbe v zemljiški knjigi. Tožencu je še naložilo, da mora tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 130.296,00 SIT z zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka). Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da se pritožuje zoper del odločitve, s katerim je bilo zahtevku tožeče stranke ugodeno, saj izrek sodbe ni razumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, ki so nejasni. Sodišče prve stopnje je namreč pod I. tč. tožbo zavrglo, s sodbo pod tč. II pa tožbenemu zahtevku ugodilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbo zavrže ali pa tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77, čeprav ta ni podan iz razlogov, kot jih navaja pritožba: ker naj bi bilo nasprotje med I. in II. tč. izreka odločbe sodišča prve stopnje, temveč zato, ker je II. tč. izreka sodbe delno nedoločena ter zato nerazumljiva in neizvršljiva. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je tožbo v ugotovitvenem delu zavrglo: ker tožik ni izkazal ugotovitvenega interesa zanjo, kar je v določilu 2. odst. 187. čl. ZPP/77 izrecno predpisano kot pogoj. Delno zavrženje tožbe (dela z ugotovitvenim zahtevkom) pa ni ovira za meritorno obravnavanje preostalega dela tožbe (z drugačnim, četudi delno ugotovitvenim zahtevkom). Zatrjevanega nasprotja zato ni. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana nejasnost v drugem delu izreka pod tč. II izreka odločbe in sicer v delu, s katerim sodišče prve stopnje nalaga tožencu, da je dolžan "priznati in dovoliti, da se ustrezni del teh nepremičnin za dopolnitev nujnega deleža vrne v zapuščino ter seveda dovoliti v zvezi s tem tudi ustrezne vknjižbe v zemljiški knjigi." Predhodno sodišče ugotavlja, da pride za izračun nujnega in zakonitega deleža tožnika v zapuščinski zadevi po pok. Antonu (očetu pravdnih strank) v poštev poleg obstoječe zapuščine še solastninski delež do 877/1000 nepremičnin vl. št. 362 k.o. . Iz obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče v pravdi ne more izreči, kolikšen del mora toženec vrniti, ker bi moralo pred tem napraviti celoten obračun, koliko je še zapuščine, vprašanje pa je, kako bodo dedovali ostali dediči ter da bo izračun, kolikšen je tožnikov nujni delež, na kakšen način bo pokrit, koliko bo moral toženec vrniti na račun darila in kaj se mora upoštevati pri tem izračunu, da je tožnik že dobil, napravilo zapuščinsko sodišče. Vrnitev "ustreznega dela teh nepremičnin" se torej ne nanaša na vrnitev vseh 877/100 nepremičnin vl. št. 362 k.o. temveč ustrezno manjšega dela, ki ga bo določilo zapuščinsko sodišče. Takšen izrek pa je nedoločen in ima zato sodba v tem delu pomanjkljivost, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti, kar je narekovalo razveljavitev sodbe v tem, delu (torej v delu, ki ga ta kršitev zajema) in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (1.odst. 369.čl. ZPP/77). Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ima posebne določbe o nujnem deležu, načinu njegovega izračuna in pravicah nujnega dediča, katerega pravica do nujnega deleža je prizadeta. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje v svoji odločbi, je določen tudi vrstni red, saj se po določilu 35. čl. ZD najprej zmanjšajo oporočna razpolaganja in šele če s tem nujni delež ni pokrit, se vračajo tudi darila. Vračanje daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža pa ni možno, dokler se ne ugotovi, ali sploh in za kakšno prikrajšanje gre, saj se darila vračajo le v tolikšnem obsegu, kot je potrebno, da se prikrajšanje nujnega deleža odpravi. Tako je očitno določila ZD razumelo tudi sodišče prve stopnje, pri čemer pa tega prikrajšanja ni ugotovilo, temveč je glede na to, da naj bi o tem odločilo zapuščinsko sodišče, odločilo le o vračanju "ustreznega dela nepremičnin." Preden lahko sodišče odloči o vrnitvi daril mora torej izračunati nujni delež. Pravila za to določa 28.čl. ZD, ki je prisilne narave. Po popisu in ocenitvi zapustnikovega premoženja se pasiva odbije od aktive, razlika pa predstavlja čisto zapuščino. Tej vrednosti je potrebno prišteti vrednost daril in tako dobljena obračunska vrednost zapuščine je osnova za izračun vrednosti zakonitega in nato nujnega deleža posameznega nujnega dediča. Glede na navedeno torej sodišče ne more odločiti o vrnitvi darila, dokler ne ugotovi višine nujnega deleža. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sodišče nujnega deleža ni izračunavalo, ker je zapuščinski postopek še v teku in je to stvar zapuščinskega sodišča, bi bila pravilna, če bi bilo sporno le vprašanje, kaj sodi v zapuščino in kaj ne. Slednje je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo v prvem delu izreka pod tč. II, namreč solastninski delež 877/1000 nepremičnin vl. št. 362 k.o. ... Če pa nujni dedič v pravdnem postopku zahteva poleg tega še vrnitev darila v zapuščino pred ugotovitvijo razpoložljivega in rezerviranega dela zapuščine, je treba v tem pravdnem postopku najprej (kot predhodno vprašanje) ugotoviti, ali je bil nujni delež prikrajšan in za koliko - le v obsegu prikrajšanja je lahko tožbeni zahtevek utemeljen (1. odst. 34. čl. ZD). V tem delu pa izrek sodbe, ki sledi enako uveljavljanemu tožbenemu zahtevku, ni določen. Čeprav uveljavlja vse pritožbene razloge, pa ugotovljenega dejanskega stanja tožena stranka konkretno ne graja, sodišče prve stopnje pa je materialnopravno pravilno presojalo izročilno pogodbo, ki sta jo pok. Anton in toženec sklenila 30.10.1985. Ugotovilo je, v kolikšnem obsegu izročilna pogodba predstavlja neodplačen pravni posel in odločilo, da se to v skladu s 4. odst. 28. čl. ZD upošteva pri ugotovitvi vrednosti zapuščine. Za tako odločitev je upoštevalo obseg izročenega premoženja in obseg dogovorjene koristi, ki je bil dejansko dosežen ter ob primerjavi tega ugotovilo, v kakšnem obsegu je posel odplačen oziroma neodplačen. Takšno materialnopravno izhodišče je pravilno, kot že omenjeno, pa pritožnik dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija opredeljeno. V delu, v katerem se njegova pritožba nanaša tudi na ugotovitev, da za izračun nujnega deleža in zakonitega deleža tožnika prihaja v poštev solastninski delež 877/1000 nepremičnin vl. š. 362 k.o. Gorenja vas, je njegova pritožba neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP/77). Tudi o ugovoru zastaranja (41. čl. ZD) je namreč sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo. Sam zapuščinski postopek po dne 15.1.1993 umrlem Antonu se je začel na zahtevo tožnika, podano dne 4.6.1993, ko je navedel, da je bila izročilna pogodba resda sklenjena že v letu 1985, vendar pa soglasja k pogodbi ni dal in bo uveljavljal nujni delež. Že s tem je bilo zastaranje prekinjeno, pa tudi nadaljnje ravnanje tožnika (vložitev tožbe dne 25.9.1995, ki se je obravnavala pod opr. št.311/95, nadaljevanje zapuščinskega postopka in končno obravnavana tožba) kaže na to, da tožnik ves čas - vse od zahteve za uvedbo zapuščinskega posotpka - uveljavlja prikrajšanje nujnega deleža prav s spornim razpolaganjem zapustnika. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej v skladu s 108. čl. sedaj veljavnega ZPP, po katerem se bo postopek nadaljeval (2. odst. 498. čl. ZPP), pozvati tožečo stranko, da, vkolikor vztraja pri vrnitvi darila v tem pravdnem postopku, svoj tožbeni zahtevek, kot ga je nazadnje uveljavila (na glavni obravnavi dne 6.5.1999) določno opredeli. Če ne bo ravnala v skladu s pozivom, bo moralo odločiti, kot mu to narekuje 4. odst. 108. čl. ZPP, v nasprotnem primeru pa bo moralo pravdno sodišče ugotoviti obračunsko vrednost zapuščine. To je le računska operacija in sama po sebi nima za posledico vrnitve daril, temveč bo na ta način le izračunalo velikost razpoložljivega dela zapuščine ter nato velikost nujnega deleža tožnika in ali je ta njegov delež prikrajšan, pri čemer pa bo moralo pri tem izračunu upoštevati tudi vrstni red pri poseganju v premoženje, ki je bilo last zapustnika, torej upoštevati 35. čl. ZD, saj način uveljavljanja nujnega deleža (z vrnitvijo daril) ne more vplivati niti na ugotovitev njegove velikosti niti na način prikrajšanja (z oporočnimi razpolaganji in/ali z darili) niti na velikost prikrajšanja nujnega deleža. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP/77.