Jedro

V skladu z določbo 137. člena ZDR ima delavec pravico do nadomestila plače, če dela ne opravlja iz razlogov na strani delodajalca. Ker je tožnica navajala, da se iz utemeljenih razlogov ni odzvala pozivom tožene stranke na delo po vročitvi delne sodbe na podlagi pripoznave (o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi), česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, je bilo dejansko stanje glede tožničine pravice do plačila nadomestila plače, ker ni delala iz razlogov na stani tožene stranke, nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna in izplača plače (pravilno: nadomestilo plače) za obdobje od 1. 10. 2012 do 7. 1. 2013, in sicer v zneskih, razvidnih v I. točki izreka. V II. točki izreka je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za obračun plač v obdobju od 1. 7. 2012 do 31. 12. 2012 in sorazmernega dela plače za obdobje od 1. 1. 2013 do 7. 1. 2013, izračunanih od mesečnega bruto zneska 2.325,24 EUR ter po plačilu davkov in prispevkov izplačilo ustreznih neto zneskov s pripadki, kolikor to presega priznani znesek iz I. točke izreka. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da obračuna odpravnino v bruto znesku 6.625,97 EUR, od tega zneska odvede ustrezne davke in tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 do plačila, višji zahtevek (za plačilo zneska 1.686,71 EUR s pripadki) pa je zavrnilo. V IV. točki izreka je toženi stranki naložilo, da obračuna odškodnino v bruto znesku 3.836,63 EUR, odvede davke in prispevke, in tožnici izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 do plačila. V V. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 425,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Predlagata spremembo sodbe, pri čemer se tožnica zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podrejeno tožnica predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnica v pritožbi navaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je samoiniciativno zaključevala, da od 20. 7. 2012 dalje ni več v delovnem razmerju. Po mnenju tožnice je šlo za zapleteno pravno vprašanje glede učinkov pripoznave. Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 141/2014 z dne 23. 12. 2014 ni odgovorilo na vprašanje o obstoju delovnega razmerja. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnica ni odzvala pozivu tožene stranke na delo, saj iz izpovedbe tožnice in direktorja v individualnem delovnem sporu I Pd 911/2012 izhaja, da sta se sestala neposredno po pripoznavi nezakonite odpovedi prav z namenom, da bi se dogovorila o vrnitvi tožnice na delo in o ukrepih pred mobingom. Direktor tožene stranke je pooblaščencu tožnice podal nezakonito ponudbo pogodbe za delo na domu, potem pa še sporočil, da reintegracija tožnice verjetno ne bo mogoča. Tožnica ponovno poudarja, da ji nezakonite ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi ni bilo treba sprejeti. Zato ne držijo zaključki sodišča prve stopnje, da je bila tožnica neopravičeno odsotna z dela. Po oceni tožnice so bili vsi razlogi za njeno odsotnost z dela na strani tožene stranke. Tožnica ni vedela, da je v delovnem razmerju pri toženi stranki. V času, ko je tožnica vrnila neto zneske nadomestil plač, prejetih za času od 1. 7. 2012 do 25. 10. 2012, je med strankama tekel spor o obstoju delovnega razmerja. Tožnica meni, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 191. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Pri zavrnitvi tožbenega zahtevka za vračilo zneska 3.023,80 EUR je sodišče prezrlo vsebino dopisa, ki ga je pooblaščenka tožene stranke poslala tožnici dne 23. 10. 2012, da tožnici plača ne pripada, ker ne prihaja na delo. Pred pravnomočno odločitvijo v zadevi I Pd 911/2012 tožnica ni mogla vedeti, kakšen je njen pravni položaj v zvezi z nadomestili plač, pri čemer tožena stranka ni nikoli pripoznala reparacijskega zahtevka. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnice o tem, ali je vedela, da zneska 3.023,80 EUR ne dolguje, ni pravilen zaključek sodišča, da je tožnica vrnila nekaj, kar je vedela, da ne dolguje. S tem v zvezi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica zatrjuje, da ni mogla vedeti, kako bo ravnala tožena stranka v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zato se niti ni mogla pritožiti na odločitev Centra za socialno delo.

4. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bila tožnica z dela neupravičeno odsotna iz razlogov, ki so na njeni strani, zato ni upravičena do nadomestila plače. Neizplačilo nadomestila plače v spornem primeru ne predstavlja zakonite podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. Tožena stranka je v obdobju od 1. 10. 2012 do 7. 1. 2013 obračunala in plačala pripadajoče davke in prispevke, ti pa so bili toženi stranki vrnjeni na podlagi spremembe obrazcev REK-1 v juliju 2014. Sodišče prve stopnje je tudi napačno izračunalo višino odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožena stranka vztraja, da tožnica ni upravičena do zahtevanih denarnih zneskov. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

5. Stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Tožnici je bil izvod pritožbe tožene stranke vročen dne 19. 6. 2015, odgovor na pritožbo pa je vložila dne 8. 9. 2015, torej po izteku 15-dnevnega roka. Zato ga pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 344. člena ZPP ni upoštevalo. Tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožničine pritožbe. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva izplačilo nadomestila plače za čas od 1. 7. 2012 do 7. 1. 2013 ter odpravnino in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi med drugim tudi zato, ker naj bi ji tožena stranka vsaj dva meseca izplačevala bistveno zmanjšano plačilo za delo, torej iz razloga po 3. alineji prvega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR).

9. Na podlagi 42. člena ZDR mora delodajalec zagotoviti delavcu ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica do vključno 20. 7. 2012 na letnem dopustu, od takrat dalje pa ni več delala pri toženi stranki. Ker tožnica v spornem obdobju ni opravljala dela, ni upravičena do plače. V obravnavanem primeru je zato treba upoštevati tudi določbo 137. člena ZDR. Po prvem odstavku tega člena ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti, v primerih in v trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Delodajalec je dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca (drugi odstavek).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka po vročitvi delne sodbe na podlagi pripoznave opr. št. I Pd 911/2012 z dne 12. 7. 2012 večkrat pozivala tožnico, da se vrne na delo. Tožnica je vložila pritožbo zoper delno sodbo na podlagi pripoznave, ki jo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 847/2012 z dne 6. 12. 2012 zavrglo, saj za vložitev pritožbe ni bilo pravnega interesa. Tožena stranka je torej po izdaji in vročitvi delne sodbe na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reintegracijskega zahtevka (saj ni mogla računati, da se bo tožnica zoper sodbo, s katero je v celoti uspela, pritožila) večkrat pozivala tožnico na delo, vendar se tožnica na delovnem mestu ni zglasila oziroma se ni vrnila na delo (prim. sodbo VIII Ips 253/2008 z dne 8. 6. 2010). V skladu z določbo 137. člena ZDR ima delavec pravico do nadomestila plače, če dela ne opravlja iz razlogov na strani delodajalca. Tožnica je že med postopkom na prvi stopnji navajala, da se iz utemeljenih razlogov ni odzvala pozivom na delo. Tudi v pritožbi se sklicuje na svojo izpoved in izpovedbo direktorja v individualnem delovnem sporu I Pd 911/2012 (vpogled v ta spis je tudi predlagala), da naj bi se pooblaščenec tožnice in direktor tožene stranke neposredno po pripoznavi nezakonite odpovedi sestala prav z namenom, da bi se uskladila o vrnitvi tožnice na delo in o ustreznih ukrepih za zaščito tožnice pred mobingom. Direktor tožene stranke naj bi tožničinemu pooblaščencu podal nezakonito ponudbo pogodbe za delo na domu, potem pa še po elektronski poti sporočil, da reintegracija tožnice verjetno ne bo mogoča. Tožnica v pritožbi poudarja, da ji nezakonite ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi ni bilo treba sprejeti.

11. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje dejanskega stanja s tem v zvezi ni ugotavljalo, posledično pa je prenagljen zaključek, da je bila tožnica v spornem obdobju neopravičeno odsotna z dela in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 3. 1. 2013 utemeljena ter zakonita.

12. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP pritožbama strank ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Glede na navedeno se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z drugimi pritožbenimi očitki tožnice.

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali so bili podani utemeljeni razlogi na strani tožnice, da se kljub vročenim pozivom tožene stranke ni vrnila na delo. V kolikor bo ugotovilo, da niso obstajali, se bo moralo opredeliti tudi do utemeljenosti ostalih odpovednih razlogov v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo moralo ponovno odločiti o zakonitosti izredne odpovedi in o denarnih zahtevkih, ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi pritožbenim postopkom (tretji odstavek 165. člena ZPP).