Jedro

Niti relativno niti absolutno zastaranje kazenskega pregona ne odvezujeta sodišča, po katerega odredbi so predmeti v hrambi do dokončanja kazenskega postopka, da ne bi odločalo v smislu 1. odstavka 498. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi Državnega tožilstva Republike Slovenije se ugodi tako, da se ugotovi, da je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 24.02.1998 kršilo določbo 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sklepom z dne 21.11.1997 odločilo pod točko 1, da se D.Z. odvzamejo predmeti, ki so mu bili zaseženi tekom kazenskega postopka in sicer: pištola znamke Makarov cal. 9 mm, z okvirjem, 16 nabojev 9 mm "Makarov", puška Heckler - Koch cal. 308 Win z daljnogledom, 10 nabojev cal. 308 Win, 135 kosov nabojev za puško cal. 7,62, 43 kosov nabojev za revoler cal. 44, 3 ročne bombe M-75 in 246 kosov nabojev za pištolo cal. 9 mm "Makarov". Pod točko 2 izreka pa je bilo odločeno, da se A.Š. odvzamejo predmeti, ki so mu bili zaseženi tekom kazenskega postopka in sicer: puška Heckler - Koch cal. 7,62 mm z daljnogledom, 53 kosov pištol "Makarov" 9 mm, 2000 nabojev cal. 9 mm in 30 kosov nabojev cal. 7,62 mm. Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 498. člena ZKP.

Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom pritožbam A.Š., D.Z. in njegovega zagovornika ugodilo tako, da je sklep sodišča prve stopnje razveljavilo. Svoj sklep je pritožbeno sodišče obrazložilo z ugotovitvijo, da je prvostopno sodišče sicer pristojno za izdajo izpodbijanega sklepa, ki ga je moč izdati po veljavni sodni praksi tudi kasneje in ne le ob ustavitvi postopka, seveda ob pravilni uporabi zakonskih določil. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče prezrlo, da določila 498. člena ZKP urejajo postopek za uporabo varnostnega ukrepa odvzema predmetov, kateri tako po sedaj veljavni pravni ureditvi (1. odstavek 5. člena Kazenskega zakonika (KZ)) kot po pravni ureditvi v času odvzema predmetov (1. odstavek 5. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZJ)) spada med kazenske sankcije tudi v tem, da ga ni mogoče več izreči po absolutnem zastaranju kazenskega pregona, ki se je vodil proti obdolžencu in deli njegovo usodo. Pri tem ugotavlja, da je za dejanje v zvezi z opisanimi predmeti pod točko 1 prvostopnega sklepa nastopilo glede na čas storitve 24.06.1991 absolutno zastaranje 23.06.1997, v drugem primeru pa ob izdaji sklepa sodišča prve stopnje sicer še ni nastopilo absolutno zastaranje, je pa 6-letni absolutni zastaralni rok potekel v času predložitve zadeve pritožbenemu sodišču, tako da tudi v tem delu po 498. členu ZKP predmetov ni mogoče več odvzeti.

Vrhovni državni tožilec M.V. v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil 15.12.1999 na Okrajno sodišče v Celju zoper uvodoma navedeni sklep Višjega sodišča v Celju kot pritožbenega sodišča zaradi kršitve določb kazenskega postopka in sicer 11. točke 1. odstavka 371. člena in 498. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da ugotovi, da je sodišče z izpodbijano odločbo kršilo zakon. Vložnik navaja, da je pritožbeno sodišče kršilo 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP s tem, da napadena odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pri izrekanju ukrepa iz 1. odstavka 498. člena ZKP sodišče najprej ugotavlja in utemeljuje, če gre pri predmetih, ki jih bo vzelo, za predmete, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali če obstaja nevarnost, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale. O teh okoliščinah v razlogih napadenega sklepa pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča in z njimi ni utemeljevalo odločbe. Vložnik dalje zatrjuje, da je Višje sodišče v Celju kršilo tudi 1. odstavek 498. člena ZKP, ki sodišču nalaga dolžnost odvzeti predmete, ki se morajo, ali ob obstoju navedenih dejstev smejo vzeti tudi v primeru, če se postopek sploh ne konča z obsodbo, s katero se obdolženca spozna za krivega. Zakon ne določa posebej razlogov, zaradi katerih se postopek konča z neobsodilno sodbo, tako da bi odvisno od njih bilo možno uporabiti ta ukrep ali ne. Zaključek sodišča druge stopnje, da v primeru absolutnega zastaranja kazenskega pregona in iz tega razloga izdane zavrnilne sodbe ukrepa iz 1. odstavka 498. člena ZKP ni mogoče izreči, zato ni utemeljen in pomeni takšna odločitev kršitev te zakonske določbe.

Nasprotna stranka na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V 1. odstavku 498. člena ZKP je določeno, da se predmeti, ki se po kazenskem zakonu smejo ali morajo vzeti, vzamejo tudi tedaj, kadar se kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega, če je nevarno, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale.

Okrajno sodišče v Celju je s sklepom z dne 17.09.1997 kazenski postopek zoper A.Š. in D.Z. zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 220. člena v zvezi s členom 25 KZ RS ustavilo, ker je ugotovilo, da je kazenski pregon absolutno zastaral. O odvzemu zaseženega orožja in streliva je prvostopno sodišče skladno s 1. odstavkom 498. člena ZKP izreklo odvzem navedenih predmetov, ker to zahtevajo koristi splošne varnosti, ne glede na to da je bil kazenski postopek zoper njiju ustavljen.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče z uvodoma navedenim sklepom kršilo določbo 1. odstavka 498. člena ZKP, ko je ugotovilo, da prvostopno sodišče ne bi smelo več odločati o orožju in pripadajočem strelivu, obdolžencema zaseženim v zvezi s kaznivim dejanjem, ki naj bi ga storila 24.06.1991, glede na to da je kazenski pregon proti njima v tem primeru absolutno zastaral 23.06.1997 oziroma v času do predložitve zadeve pritožbenemu sodišču dne 10.02.1998. Razlaga pritožbenega sodišča, da teh predmetov sedaj z uporabo določil 498. člena ZKP ni več mogoče odvzeti, nasprotuje namenu navedene določbe ZKP. Zoper A.Š. in D.Z. se je vodil kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 220. člena KZ RS in so bili predmeti - orožje in strelivo - zaseženi v zvezi s tem kazenskim postopkom, ki se ni končal s sodbo, s katero bi bila obdolženca spoznana za kriva, ampak s sklepom o ustavitvi kazenskega postopka zaradi absolutnega zastaranja. Pritožbeno sodišče je s tem, ko je zavzelo stališče, da zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona ni pogojev za uporabo 1. odstavka 498. člena ZKP in v razlogih pojasnilo, da se odloča v takem primeru o usodi odvzetih predmetov - orožja in streliva - v upravnem postopku, kršilo zakon. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je razlaga določbe 1. odstavka 498. člena ZKP v napadenem sklepu nepravilna. Zaseženo orožje je bilo predmet obravnavanja v kazenskem postopku in je podlaga za zaključek, da odvzem predmetov zahtevajo koristi splošne varnosti tudi v primeru, kadar se kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero bi se obdolženec spoznal za krivega. Niti relativno niti absolutno zastaranje kazenskega pregona ne odvezujeta sodišča, po katerega odredbi so predmeti v hrambi do dokončanja kazenskega postopka, da ne bi odločalo v smislu 1. odstavka 498. člena ZKP. Zastaranje kazenskega pregona zato ni ovira za ukrepanje v smislu 498. člena ZKP. Zaradi povedanega je Vrhovno sodišče, ko je ugotovilo, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obeh obdolžencev - Z. in Š. - zahteva za varstvo zakonitosti pa je utemeljena, v skladu z 2. odstavkom 426. člena zgolj ugotovilo, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.

Zahteva vložnika v smeri kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni utemeljena. Navedena kršitev v napadenem sklepu pritožbenega sodišča ni bila storjena, kar sledi iz narave obrazložitve glede na zavzeto pravno stališče v zvezi z razlago 498. člena ZKP, ko o obstoju odločilnih dejstev za uporabo 498. člena ZKP razlogi v smislu zahteve za varstvo zakonitosti niso bili potrebni.