Jedro

Občina kot prejemnica nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni stranka oziroma stranski udeleženec v davčno pravnem razmerju, v katerem se odloča o odmeri ali o vračilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke, št. DT 499-13-191/2011 z dne 11. 8. 2011. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla tožničino pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor, št. DT 4224-181/2007-(0904-04) z dne 5. 5. 2011, s katero je prvostopenjski davčni organ odločil, da se upravičencu P., d. d., vrne preveč plačano nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2002 v višini 99.574,20 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ter da je navedeni znesek upravičencu dolžna vrniti tožeča stranka.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča predstavlja davčno pravno razmerje, urejeno z davčnimi pravili. Občina, kot javno pravni subjekt, ki je upravičen do sredstev tega nadomestila pa v tem postopku in tudi v postopku vračila preveč odmerjenega nadomestila ni stranka oziroma stranska udeleženka, saj v njem ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja. Zato tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za vloženo tožbo.

3. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča vlaga tožeča stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev ter povrnitev stroškov postopka, ki pa jih ne priglaša. Navaja, da že iz razloga, ker je zavezanec za vračilo, s tem varuje svoje koristi in bi zato morala imeti položaj stranke oziroma stranskega udeleženca. Če namreč nima pravnega sredstva zoper odločbo o vračilu, zaradi učinkov pravnomočnosti tudi nima možnosti vložiti odškodninskih in regresnih zahtevkov zoper Republiko Slovenijo. Onemogočeno ji je tudi vlaganje ugovorov po edinem ugovornem razlogu iz 4. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja še, da se postopki odmere in vračila preveč plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča vodijo po določbah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in je že zato po določbi 11. člena ZDavP-2 stranka v davčnem postopku in s tem tudi stranka upravnega spora po 36. členu ZUS-1. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, pravilna, saj tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa v tem upravnem sporu.

6. Po določbi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. 7. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki temelji na ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, na katero se sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje (I Up 165/2011, I Up 464/2011, I Up 78/2012, I Up 118/2012), da občina kot prejemnica nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni stranka oziroma stranski udeleženec v davčno pravnem razmerju, v katerem se odloča o odmeri ali o vračilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Občina namreč v tem postopku ne varuje kakšne svoje pravice ali pravne koristi, torej nima pravnega interesa, ampak zasleduje le dejanski interes, in sicer pridobiti oziroma ohraniti čim več sredstev v občinskem proračunu.

8. Glede na določbe 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) in 403. ter 404. člena ZDavP-2, na katere se pravilno sklicuje že sodišče prve stopnje, predstavlja odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi pravili. Enako pa velja tudi za postopek vračila preveč odmerjenega nadomestila (1. in 97. člen ZDavP-2). Stranki davčnopravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere ali vračila nadomestila, ker v njem sama ni zavezanka in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa. Dejstvo, da je občina prejemnica nadomestila, občini ne daje pravice vstopiti v davčnopravno razmerje med zavezancem in davčnim organom, da bi kot stranka (42. člen ZUP) ali stranska udeleženka (43. člen ZUP) sodelovala v odmernem postopku oziroma v postopku vračila nadomestila, posledično pa tudi ne pravice do vlaganja pravnih sredstev v upravnem postopku oziroma sodnega varstva zoper te vrste odločb. 9. Glede na navedeno pritožbeni ugovori tožnice niso utemeljeni. V davčnem postopku odmere oziroma vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča se namreč ne odloča o pravici ali pravni koristi prejemnika te javne dajatve, torej občine (tožeče stranke), ampak le o obveznosti zavezanca za plačilo. O obveznosti zavezanca pa davčni organ odloči tako z odmerno odločbo, kot tudi z odločbo o vračilu preveč plačane dajatve. Zato občina, kot prejemnica te dajatve tudi v postopku vračila preveč plačane dajatve nima položaja stranke ali stranskega udeleženca. Upravičenje sodelovati v davčnem postopku odmere ali vračila preveč plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pa občini ne daje niti 11. člen ZDavP-2, na katerega se v pritožbi sklicuje. Ta namreč določa, da so udeleženci v davčnem postopku državni organi, ki so pristojni za pobiranje davkov (Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije, Carinska uprava Republike Slovenije in drugi državni organi, kadar v davčnih in drugih stvareh odločajo o davkih), kar pa občina kot lokalna skupnost ni.

10. Ker pritožba ni utemeljena in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča.