Jedro

S tem ko se obsojencu očita, da se je povezal z nekim M. in od njega prejel meseca marca 1947 propagandni material, ni podan nobeden od znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 2. člena v zvezi z 2. točko 3. člena ZKLD.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni B.P. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e,

1. da se je povezal z nekim M. in od njega prejel meseca marca 1947 propagandni material;

2. da se je neugotovljenega dne meseca maja 1947 hotel preko M. direktno povezati z oboroženimi odmetniškimi bandami z namenom, da potom istih skupno z dezerterjem V.D. prekorači mejo v Avstrijo, s čimer naj bi storil pod točko 1. kaznivo dejanje po 2. točki 3. člena ZKLD, pod točko 2. pa kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.8.1948 B.P. (obsojenec) spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 2. točki 3. člena ZKLD (točka 1) ter kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (točka 2) in ga obsodilo na 4 leta odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo državljanskih pravic iz člena 37.a) - d) KZ za dobo enega leta ter na plačilo stroškov kazenskega postopka, ki se izrečejo za neizterljive, plačila povprečnine pa je bil oproščen. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 8.12.1947 dalje. Pritožbo obsojenega B.P. zoper navedeno sodbo je Vrhovno sodišče LRS kot neosnovano zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. dne 13.6.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona na način iz 1. točke 372. člena KZ in vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe za obe kaznivi dejanji.

Po določbi 2. člena ZKLD je bilo kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Po 2. točki 3. člena istega zakona je veljal za storilca kaznivega dejanja zoper narod in državo, kdor je storil dejanje, s katerim se prizadene škoda vojaški sili, obrambni sposobnosti ali gospodarski moči države ali s katerim se spravi v nevarnost njena neodvisnost ali nedotakljivost njenega ozemlja. Po 14. točki istega člena pa je veljal za storilca tega dejanja tudi, kdor na kakršenkoli način podpira osebe, ki so pobegnile pred oblastjo, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim daje zavetišče, jim pošilja, skriva ali prenaša orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služi za vzdrževanje zveze in dela druge usluge ali ovira državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi.

Vložnik zahteve pravilno ugotavlja, da v opisu dejanja pod prvo točko izreka pravnomočne sodbe, kjer se obsojencu očita, da se je povezal z nekim M. in od njega prejel meseca marca 1947 propagandni material, ni nobenega od znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 2. člena v zvezi z 2. točko 3. člena ZKLD. Iz opisa dejanja ni razvidno, kako naj bi povezava z nekim M. in prejem nedoločenega propagandnega materiala mogla vplivati na nastanek prepovedanega posledice, opredeljene v 2. točki 3. člena ZKLD. V opisu dejanja tudi ni zatrjevano, da bi obsojenec kaznivo dejanje storil z namenom, opisanim v 2. členu tega zakona, takšen namen pa je konstitutivni znak tega kaznivega dejanja.

Tudi kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, opisano pod drugo točko sodbenega izreka nima znakov kaznivega dejanja. V opisu dejanja namreč ni navedena nobena od izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja, naštetih v 14. točki 3. člena ZKND, pač pa se zatrjuje zgolj obsojenčeva namera oziroma hotenje, da se preko M. direktno poveže z oboroženimi odmetniškimi bandami z namenom, da skupaj z dezerterjem V.D. prekorači mejo v Avstrijo. Zatrjevanje golega namena povezovanja ter cilja, ki ga je obsojenec s tem želel doseči, brez opisa kakršnihkoli zunanjih manifestacij obsojenčeve odločitve oziroma ali in kako je začel svoj namen tudi navzven zaznavno uresničevati, ne predstavlja kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen.

Po navedenem je mogoče ugotoviti, da je bil B.P. obsojen za dejanji, ki ne vsebujeta zakonskih znakov kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo po 2. in 14. točki 3. člena v zvezi z 2. členom ZKND, ne vsebujeta pa tudi elementov kateregakoli drugega kaznivega dejanja. Ker je tako podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki jo uveljavlja vrhovni državni tožilec, je vrhovno sodišče njegovi zahtevi ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe obeh kaznivih dejanj.

Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je bilo odločeno, da po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.