Jedro

Pri ugotavljanju, ali kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost, se stroškov ne upošteva, zato ti niso pomembni. Posledično tudi ni razumnega razloga, da bi se drugače kot pri kmetijski dejavnosti pri opravljanju podjetniške dejavnosti upošteval samo čisti dobiček.

Izrek

I. Tožba zoper 3. točko izreka odločbe Upravne enote Domžale št. 330-213/2017/45 (25831) z dne 28. 2. 2018 se zavrže. II. V preostalem delu se tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odobrila pravni posel za nakup kmetijskega zemljišča s parcelo št. 1111/0 k.o. ... za ceno 15.000,00 EUR med prodajalcem A.A. (prva prizadeta stranka v tem upravnem sporu) in kupcem B.B. (druga prizadeta stranka v tem upravnem sporu), sklenjen na podlagi ponudbe prodajalca z dne 8. 3. 2017 (1. točka izreka), zavrnila odobritev prodajne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi služnosti, sklenjene 19. 4. 2017 med prvo prizadeto stranko in tožnikom, katere predmet je isto zemljišče (2. točka izreka), ter zavrnila pravni posel za nakup istega zemljišča med prvo prizadeto stranko in C.C. (3. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe med drugim navaja, da je na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka ugotovila, da tožnik in druga prizadeta stranka oba izpolnjujeta pogoje za status kmeta. Med kmeti, ki so po prvem odstavku 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) uvrščeni na isto mesto, pa se prednostna pravica do nakupa dodeli kmetu, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost. Kot nesporno ugotavlja dejstvo, da drugi prizadeti stranki kmetijstvo pomeni edino in glavno dejavnost. Glede tožnika pa navaja, da je v letu 2016 dosegel vrednost kmetijske proizvodnje 14.492,50 EUR, s svojo dejavnostjo cestnega tovornega prometa pa je v istem letu ustvaril promet v višini 182.109,30 EUR, pri čemer je dobiček znašal 12.415,41 EUR. Glede na navedeno ugotavlja, da tožniku sredstva iz kmetijske dejavnosti ne pomenijo poglavitnega vira za preživetje, saj z višino doseženih dohodkov iz dejavnosti prevozništva občutno presega dohodek, dosežen s kmetijsko dejavnostjo. Pri utemeljevanju, zakaj se upoštevajo prihodki in ne dobiček, se sklicuje na smiselno uporabo četrtega odstavka 24. člena ZKZ.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugih navaja, da je toženka pri ugotavljanju tožnikovih čistih prihodkov iz podjetniške dejavnosti v višini 182.109,30 EUR in drugih poslovnih prihodkov v višini 7.000,00 EUR zanemarila, da je imel v istem času pri opravljanju iste dejavnosti 176.693,89 EUR stroškov. Ni torej dvoma, da je imel tožnik iz naslova kmetijske dejavnosti leta 2016 čistega dobička v višini 14.492, 50 EUR, iz naslova podjetniške dejavnosti pa 12.415,41 EUR. Torej tudi ne more biti dvoma, da poglavitni vir za preživljanje predstavlja prav njegova kmetijska dejavnost. Takšnemu stališču se pridružuje tudi ustaljena sodna praksa, pri čemer pojasnjuje, da je leta 2016 šele drugič, odkar se je začel ukvarjati z avtoprevozništvom, dosegel pozitivni poslovni izid. Pred letom 2016 pa je posloval celo z izgubo. Navaja še, da je v vlogah izpostavil, da je odraščal na kmetiji, katere del se v tem postopku prodaja in da mu prihodek iz kmetijske dejavnosti predstavlja poglavitni vir prihodkov tekom celotnega življenja. Poleg tega je odločitev toženke tudi v nasprotju z listinskimi dokazi, ki so v spisu in se je ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe v celoti ter 2. točke izreka drugostopenjske odločbe (razveljavitev) in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi in predlaga njeno zavrnitev. Druga prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim pritrjuje odločitvi toženke in razlogom, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe. Kot neživljenjsko ocenjuje stališče, da bi bilo treba pri njemu upoštevati celoten prihodek, od katerega živi, z njegovim delom pa skrbi tudi za obratovanje kmetijskega gospodarstva, medtem ko bi se pri tožniku iz naslova njegove poslovne dejavnosti upošteval le „čisti dobiček“. Predlaga zavrnitev tožbe.

Glede I. točke izreka:

6. Tožba zoper 3. točko izreka odločbe Upravne enote Domžale št. 330-213/2017/45 (25831) z dne 28. 2. 2018 ni dovoljena.

7. Splošna predpostavka za vodenje postopka in vsebinsko odločanje o tožbi je pravni interes. Na to predpostavko pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pravni interes mora biti neposreden in konkreten. Izražen pa je s tem, da ugoditev strankini zahtevi privede do spremembe njenega pravnega položaja, ki je brez tega ne bi mogla doseči. 8. Z izpodbijano 3. točko izreka je prvostopenjski organ zavrnil odobritev pravnega posla za nakup predmetnega zemljišča med prvo prizadeto stranko in C.C.. Ker je že na prvi pogled očitno, da si tožnik z navedene 3. točke izreka odločbe svojega pravnega položaja v tem upravnem sporu ne more izboljšati, je sodišče tožnikovo tožbo v tem delu zaradi pomanjkanja njegovega pravnega interesa na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo.

Glede II. točke izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. V zadevi je sporna ugotovitev toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ, in sicer, da je kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost. Ni sporno, da tožnik poleg kmetijske opravlja tudi prevozno dejavnost, kar pomeni, da kmetijska dejavnost za tožnika ni edina dejavnost. Sporno pa je, ali je kmetijska dejavnost za tožnika glavna.

11. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik s kmetijsko dejavnostjo v letu 2016 ustvaril 14.492,50 EUR dohodka, s prevozno dejavnostjo pa promet v višini 182.109,30 EUR, ter druge poslovne prihodke v višini 7.000,00 EUR, pri čemer je dobiček znašal 12.415,41 EUR. Glede na navedena dejstva, ki jim tožnik ne oprereka, sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da kmetijska dejavnost za tožnika ne predstavlja glavne dejavnosti.

12. Sodišče pritrjuje toženki, da se pri ugotavljanju, ali kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost, stroškov ne upošteva, zato ti niso pomembni. Navedeno izhaja iz tretjega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa, kdaj se kmetijska dejavnost šteje za edino in glavno dejavnost in omenja le pridelke oziroma sredstva, pridobljena iz dejavnosti, ne pa tudi stroškov. Enako izhaja tudi iz primerjave z drugim odstavkom 24. člena ZKZ, iz katerega izhaja, kateri dohodki se štejejo kot dohodki iz kmetijske dejavnosti pri določitvi statusa kmeta, pri čemer stroški niso omenjeni. Posledično tudi ni razumnega razloga, da bi se drugače kot pri kmetijski dejavnosti pri opravljanju podjetniške dejavnosti upošteval samo čisti dobiček.

13. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na drugačno sodno prakso, saj je tožnik ne specificira, prav tako pa ta tudi ni poznana naslovnemu sodišču. Povsem pavšalen pa je tudi tožbeni ugovor, da je odločitev toženke v nasprotju z listinskimi dokazi, ki so v spisu, zato ga sodišče ne more preizkusiti.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Glede stroškov postopka:

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.