Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni opravljal pripravljenosti, kot jo določata ZODPol in KPP. Od tožnika se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na drugem določenem kraju, prav tako tožnik ne trdi, da se je moral v roku ene ure zglasiti na delovnem mestu ali drugem kraju zaradi oprave nujne naloge, kar je bistvo pripravljenosti. Od tožnika se je zaradi narave njegovega dela sicer zahtevala dosegljivost na službenem telefonu, vendar sama dosegljivost ne predstavlja neformalno odrejene pripravljenosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom delno ustavilo postopek (I. točka izreka) in s sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo dodatka za pripravljenost v skupni višini 25.725,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter odločilo, da tožnik krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan plačati stroške v višini 1.548,27 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Izpostavlja, da je bistveno, ali se je institut pripravljenosti v praksi izvrševal in ali so za to vedeli in soglašali tisti, ki so bili pristojni odrejati pripravljenost (Pdp 202/2022, Pdp 569/2022). Od tožnika se je zahtevala dosegljivost, pri čemer je sodišče zmotno zaključilo, da se ni zahtevala 24/7. Ni pojasnjeno, na podlagi katerega dokaza je tako zaključilo. Če je štelo, da se je dosegljivost zahtevala le do 23:00 ure, po tem času pa sta bila v celotnem vtoževanem obdobju le 2 stika, bi moralo zahtevku ugoditi vsaj za ta čas. S tem je kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Storilo je tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 214. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je nepravilno zavrnilo dokazni predlog s pridobitvijo listin. Tožnik je trdil, da iz tretjega odstavka 7. člena Navodila za delo z informatorji in registriranimi viri izhaja, da se zahteva stalna dosegljivost (24/7), zato bi sodišče moralo od toženke zahtevati, da ta dokument predloži in šteti, da je v dokumentu navedeno to, kar trdi tožnik, ker toženka tega dokumenta ni predložila (peti odstavek 227. člena ZPP). Zakaj bi se tožnik oglašal na telefon, če se to od njega ni zahtevalo. Oglašal se je tudi v času bolniške in dopusta, nihče pa mu ni rekel, da se od njega ne zahteva dosegljivost, prav tako niso spremenili navodila. Organizacija delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca in nadrejenih, tožnik pa ne more trpeti posledic zaradi organizacije (Pdp 569/2022). Dela ne bi bilo mogoče organizirati drugače. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bilo zaradi manj sredstev manj pripravljenosti, kar kaže na to, da delodajalec ni imel interesa spremeniti organizacije dela, ampak je bilo to le posledica nižjih finančnih sredstev. Tožniku se je pripravljenost pred vtoževanim obdobjem večkrat odrejala, nato pa manjkrat le zaradi tega. Tako v času formalne kot neformalne pripravljenosti je opravljal redno delo in v obeh primerih je za stike nad pol ure prejel plačane nadure. Ni šlo za urejanje nekaterih vprašanj v delovnem procesu, ampak za opravljanje dela in nalog po pogodbi o zaposlitvi. Dosegljivost po telefonu in nato opravljanje dela je potrebno razlagati v smislu 46. člena KPJS, saj je bila dosegljivost potrebna zaradi oprave del in nalog. V zadevi Pdp 406/2019 je bilo za kriminalista, ki je opravljal enako delo kot tožnik, ugotovljeno, da je opravljal pripravljenost, čeprav ni prejel formalnih odredb. Zaključek sodišča, da je bilo možno načrtovati, kdaj se naj odredi pripravljenost, je napačen. Pripravljenost se mora predlagati 14 dni vnaprej, kar pomeni, da se je odrejala po vnaprej določenem sistemu, in sicer dvema kriminalistoma OKOD izmenjaje tedensko. Pripravljenost se ni odrejala glede na pričakovane povečane aktivnosti. Tudi ko je bila tožniku formalno odrejena pripravljenost, mu je bila med 20:00 in 23:00 uro, med vikendom pa med 7:00 in 23:00 uro. Pripravljenost je bila odrejena prav zaradi sprejema klicev, zaradi najave kontaktov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožnik od toženke za čas od 1. 1. 2017 do 28. 2. 2019 zahteva, da mu plača dodatek za pripravljenost v višini 20 % urne postavke osnovne plače tudi za dneve, ko mu pripravljenost ni bila formalno odrejena, ker je bil dosegljiv 24 ur na dan 7 dni v tednu. Njegova delovna naloga je bila kontakt z viri in informatorji, zato se je moral javljati na dodeljen telefon, opraviti oseben kontakt, če je bilo to potrebno in zabeležiti opravljene kontakte.

7. Pritožba se glede razlage tožnikove dosegljivosti neutemeljeno sklicuje na 46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor, saj navedeni člen ne ureja pripravljenosti kot take, ampak določa le višino dodatka, ki pripada javnemu uslužbencu v času pripravljenosti. Pripravljenost v policiji ureja Zakon o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol), ki v prvem in drugem odstavku 71. člena določa, da je pripravljenost posebni delovni pogoj, po katerem mora biti uslužbenec policije dosegljiv doma ali na določenem kraju za prihod v najkrajšem možnem času na delovno mesto ali kraj, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Kolektivna pogodba za policiste (KPP) v 17. členu dodatno določa, da mora biti policist v pripravljenosti na kraju, kjer mu je zagotovljen prihod na delo v eni uri. Bistvo pripravljenosti torej je, da je policist omejen v tem, kje se lahko nahaja, saj se je v primeru nujne naloge dolžan odzvati v roku ene ure in oditi na delovno mesto ali drug kraj zaradi oprave nujne naloge.

8. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni opravljal pripravljenosti, kot jo določata ZODPol in KPP. Od tožnika se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na drugem določenem kraju, prav tako tožnik ne trdi, da se je moral v roku ene ure zglasiti na delovnem mestu ali drugem kraju zaradi oprave nujne naloge, kar je bistvo pripravljenosti. Od tožnika se je zaradi narave njegovega dela sicer zahtevala dosegljivost na službenem telefonu, vendar sama dosegljivost ne predstavlja neformalno odrejene pripravljenosti.

9. Glede na navedeno je nepomembno, ali se je od tožnika zahtevala dosegljivost na telefon 24/7, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog tožnika s predložitvijo internih aktov toženke, kjer se je urejala dosegljivost virom in informatorjem, in ni podana očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba sicer utemeljeno izpostavlja, da je tožnik ves čas trdil, da je v tretjem odstavku 7. člena Navodil za delo z informatorji in registriranimi viri zahtevana stalna dosegljivost (24/7), toženka pa je trdila, da se nikjer ni zahtevalo, da se 24 ur na dan 7 dni v tednu komunicira in sestaja z viri, navedena je samo dosegljivost viru, zato ne drži zaključek sodišča, da je bilo med strankama nesporno, da se je zahtevala le dosegljivost, ne pa dosegljivost 24/7. Navedena kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj dosegljivost preko telefona ne more predstavljati neformalno odrejene pripravljenosti v smislu 71. člena ZODPol. 10. Tožnik prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Ta je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek. Res je ugotovilo, da je bila tožniku pripravljenost, kadar mu je bila odrejena, odrejena do 23:00 ure, vendar to ne pomeni, da bi mu moralo priznati plačilo dodatka za pripravljenost za vtoževane dneve do 23:00 ure, saj je ugotovilo, da toženka od tožnika ni zahtevala, da je vsak dan v pripravljenosti.

11. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, kako je delo tožnika dejansko potekalo, in sicer, ali se je od tožnika zahtevalo, da je ves čas v pripravljenosti, zato je neutemeljen očitek o napačni uporabi materialnega prava. Na podlagi izpovedi tožnika in priče A. A. je pravilno ugotovilo, da se ni zahtevalo, da je tožnik ves čas dosegljiv in v pripravljenosti, kar je obširno obrazloženo v 15. do 17. točki izpodbijane sodbe, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ni jasno, na podlagi katerega dokaza je bilo to ugotovljeno. Toženka od tožnika ni zahtevala, da se ves čas oglaša na telefon ali je na razpolago za osebni stik z viri in informatorji. Sankcije za nedosegljivost ni bilo. Glede na posebno naravo tožnikovega dela je bil tožnik tisti, ki je določal čas in način komunikacije z viri in informatorji, poleg tega je vsak vir in informator sodeloval z dvema kriminalistoma. Tožnik je v času dopusta in bolniškega staleža z informatorji in viri uredil osebne stike tako, da so se opravili v rednem delovnem času. Vse stike je bilo potrebno zabeležiti v evidenco, kar se je lahko storilo le na delovnem mestu, pri čemer toženka ni zahtevala, da če se je tožnik oglasil viru ali informatorju na telefon izven delovnega časa, je prišel takoj na delovno mesto in stik tudi zabeležil. Upoštevajoč vse navedeno, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom, da je tožnik lahko določil, kdaj bo na razpolago informatorjem in virom, toženka pa ni ne zahtevala ne pričakovala, da bo ves čas izven rednega delovnega časa in odrejene pripravljenosti v eni uri pripravljen opraviti nujno nalogo in bil na razpolago za opravljanje stikov z viri in informatorji.

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila predvidljivost stikov mogoča. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila določena predvidljivost mogoča, zato je bila pripravljenost tožniku odrejena 8 do 14 dni vnaprej, ko se je pričakovala oziroma napovedala povečana aktivnost in oprava nujne naloge. Priča A. A. je povedala, da so policisti zaradi dosegljivosti zahtevali, da se jim odreja pripravljenost. Priča je potrdila, da se je določeno obdobje odrejalo več pripravljenosti, potem pa manj zaradi pomanjkanja sredstev, vendar je tudi poudarila, da se je pripravljenost odredila, kadar se je pričakovala večja aktivnost in neka nujna naloga, da je bil kriminalist pripravljen priti na delovno mesto v roku ene ure in takoj opraviti nalogo. Slednje ne pomeni, da je bila tožniku za ves preostali čas neformalno odrejena pripravljenost. Tudi okoliščina, da je tožnik od januarja 2017 do februarja 2019 izven delovnega časa in odrejene pripravljenosti opravil 39 kontaktov, za katere mu je toženka plačala nadure, ne kaže na to, da se je pripravljenost dejansko ves čas izvrševala, niti da bi bilo to potrebno. Tožnik se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na pripravljenost kriminalistov na oddelku za obveščevalno dejavnost, ki so bili tisti, ki so odobrili osebne kontakte na podlagi prejetih informacij od virov, saj je bila narava njihovega dela drugačna. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo v zadevi Pdp 406/2019 kriminalistu, ki naj bi opravljal enako delo kot tožnik na drugi policijski upravi, zahtevku ugodeno. Ali je bila javnemu uslužbencu odrejena neformalna pripravljenost, je odvisno od okoliščin konkretnega primera.

13. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka za plačilo 20 % dodatka za pripravljenost je nepomembno, da je tožnik v primeru, če ga je izven delovnega časa klical vir ali informator, opravljal redno delo. Kadar je tožnik opravil pogovor ali stik z virom in informatorjem izven delovnega časa, so se mu plačale nadure, če je pogovor oziroma stik trajal vsaj pol ure. Zato je nepomembno, da je tudi v primeru odrejene pripravljenosti prejel plačilo za opravljene nadure v primeru stikov.1 Za opravljeno delo v času dosegljivosti na službenem telefonu je tožnik prejel plačilo za opravljeno delo, ker pa toženka od tožnika ni zahtevala, da se mora ves čas izven rednega delovnega časa nahajati doma ali na določenem mestu in se v roku ene ure zglasiti na delovnem mestu ali drugem kraju, zaradi oprave nujne naloge, ni upravičen do plačila dodatka za pripravljenost. 14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), prav tako pa krije toženka svoje stroške dogovora na pritožbo, saj ni pripomogel k odločitvi v predmetni zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Glede na tretji odstavek 71. člena ZODPol se čas pripravljenosti ne šteje v delovni čas, zato je tožnik delo, ki ga je opravil v okviru pripravljenosti, prejel plačano. Predmet tega spora pa ni vprašanje, ali bi se moral čas pripravljenosti šteti v delovni čas.