Jedro

Tožnik si je v vlogi za posebno obliko zaščite v celoti skliceval na razloge, ki je uveljavljal že v postopku za priznanje azila v Republiki Slovenije, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Vrhovnega sodišča, ki je potrdilo sodbo upravnega sodišča, ki je ugotovilo, da tožnik v postopku ni izkazal, da bi bila njegova varnost in fizična integriteta ogroženi ter da bi bil v primeru vrnitve v Federacijo BIH ali v A izpostavljen nečloveškemu ravnanju.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS, št. ... z dne ...., s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje posebne oblike zaščite na podlagi 1. odstavka 61. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00 - odl. US, 113/00 - odl. US, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju ZAzil). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je prvostopni organ ugotovil, da se je tožnik v prošnji za priznanje posebne oblike zaščite skliceval na iste razloge, kot jih je navajal v neuspešno utemeljeni prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Že v postopku za priznanje azila je bil predmet presoje, ali tožnik prosi za zaščito iz razlogov določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92), torej ali se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi vere, rase, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi takšnega strahu noče vrniti v izvorno državo kot tudi to, ali bi njegova vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njegovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2, ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS-MP, št. 7/94), v okoliščinah, ki jih Konvencija ne določa. V primeru obstoja navedenih razlogov, bi mu bila že v postopku za priznanje azila priznana pravica do azila v RS. Vendar je Ministrstvo za notranje zadeve v postopku za priznanje azila z odločbo št. ... z dne ... prošnjo tožnika za priznanje azila kot neutemeljeno zavrnilo. Pravilnost in zakonitost omenjene odločbe je bila potrjena tudi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. U .... z dne .... in s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up ... z dne ..., s katerima je bila potrjena pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopni upravni organ je na podlagi ugotovitev iz postopka za priznanje azila ter dejstev in dokumentacije, zbrane v postopku za priznanje posebne oblike zaščite, ugotovil, da so neutemeljene trditve tožnika o ogroženosti osebne varnosti in izpostavljenosti nehumanemu in nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Pri tem se je poleg spisovne dokumentacije iz azilnega postopka oprl tudi na novo sprejeto zakonodajo BIH, ki naj bi pospešila izvajanje Zakonika stvarnega prava, in s tem omogočala nadomestne namestitve beguncev in izseljenih oseb z namenom čimprejšnje vrnitve v predvojno domovino, na poročila UNCHR-ja z naslovom Porast vračanja pripadnikov manjšin v Bosno v letu 2002 z dne 5. 2. 2003, na poročilo Human Rights Watch World Report 2003 za Bosno in Hercegovino, na poročilo Evropskega komiteje za preprečevanja mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja z leta 2002 in Poročilo glede spoštovanja človekovih pravic v BIH, predvsem poglavje Mučenje in druge oblike krutega, nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v postopku navajal le dejstva, na katera se je skliceval že v azilnem postopku, kar pomeni, da so bili razlogi, ki jih je tožnik navajal v prošnji za priznanje posebne oblike zaščite, že predmet presoje v postopku za priznanje azila, v katerem je bilo ugotovljeno, da razlogi za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil niso podani. Ugotovljeno je bilo, da niso izpolnjeni pogoji iz Konvencije o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev, in da tudi ni izkazano ogrožanje tožnikove varnosti ali psihične integritete v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic. Kljub temu je prvostopni organ v postopku preučil razmere na območju BIH, še posebej na območju A, in na podlagi številnih mednarodnih dokumentov in poročil ugotovil, da trenutne razmere na območju A omogočajo povratek razseljenih oseb. Tožena stranka po pregledu spisovne dokumentacije in glede na dokaze, priložene upravnemu spisu, ugotavlja, da se je stanje na območju A, kjer je tožnik živel pred prihodom v Republiko Slovenijo, stabiliziralo. Dne 8. 3. 2000 je bilo ustanovljeno multietično avtonomno okrožje A, torej nevtralno območje pod mednarodnim nadzorom, kjer prevladuje prebivalstvo bosanske narodnosti in muslimanske veroizpovedi ter hrvaška populacija. Vse več je prostovoljnega vračanja razseljencev. Tudi nadzor nad policijo se je s strani mednarodnih organizacij poostril, tako da je vedno manj primerov prekoračitve policijskih pooblastil. Na omenjenem ozemlju se tudi vse bolj uveljavlja praktično izvrševanje mednarodnih predpisov s področja varstva človekovih pravic.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je Musliman, ki prihaja iz A, Bosna in Hercegovina. Zaradi preganjanja med vojno v Bosni in Hercegovini se je zatekel v Slovenijo, kjer prebiva tudi njegova družina. Tožnik je bil pripadnik Hrvaškega sveta za obrambo (HVO), kasneje pa Armade Bosne in Hercegovine (AMH). Zaradi svoje etnične pripadnosti je bil podvržen preganjanju pripadnikov HVO, šikaniranju in celo fizičnim grožnjam. Enote bosanskih Hrvatov so ga privedle na policijsko postajo zaradi izmišljenih obtožb, kjer so ga pretepli ter mu grozili. Tožnik je bil pregnan iz svoje hiše, ki je bila porušena in se v svojo državo ne bi mogel vrniti, niti v primeru, da bi hiša še stala. Na območju A, ki je pod upravo mednarodne skupnosti, živi večinoma srbsko prebivalstvo, ki po vojni predstavlja večino, po tem ko je bilo hrvaško in muslimansko prebivalstvo od tam večinoma pregnano. Dejstvo, da je območje pod nadzorom mednarodne skupnosti, dokazuje, da je to občutljivo območje zaradi svoje geografske lege in trenutne etnične sestave kot posledica vojnih hudodelstev med vojno v BIH. Nekateri se morda res vračajo, a je položaj tožnika poseben, saj je kot bivši pripadnik oboroženih sil ene in nato druge strani v preteklem spopadu v njegovi matični državi nedvomno ogrožen, če bi se vrnil na to območje, ki je sedaj poseljeno večinoma s srbskimi prebivalci. Dejstvo, da so ostali družinski člani tožnika ogroženi, v kolikor bi se vrnili v matično državo, so ugotovili tudi izvršni organi Slovenije, saj so ostali družinski člani tožnika imeli priznano začasno zatočišče v Sloveniji do preklica. Tožena stranka bi morala upoštevati nevarnost maščevanja pripadnikov tako srbskega naroda, proti vojaškim enotam katerega se je tožnik aktivno bojeval, ter tudi hrvaškega, kar so nekdanji pripadniki HVO že dokazali, ko so tožnika fizično napadli, mu grozili in ga podvrgli krutim in nečloveškim oblikam kaznovanja oziroma ravnanja na podlagi izmišljenih obtožb. Iz navedenega sledi, da je tožnik travmatizirana oseba. Pri presoji možnosti maščevanja je nedvomno potrebno upoštevati, da je sodni sistem in ostale institucije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin še v razvoju in je počasen in neučinkovit. Neučinkovitost sistema ne more biti porok niti pomeniti visoke stopnje verjetnosti pravne varnosti tožnika pred poskusi ali dejanskim šikaniranjem večinskega prebivalstva oziroma pripadnikov ene izmed nekdaj sovražnih etničnih skupin. Tožena stranka v izpodbijani odločbo ni presodila niti subjektivnih niti objektivnih elementov ogroženosti, temveč je svojo odločbo oprla na splošne in pavšalne navedbe glede razmer v BIH in vračanja beguncev. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke razveljavi in tožniku prizna posebno obliko zaščite v Republiki Sloveniji oziroma zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Hkrati predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Posebna oblika zaščite po ZAzil pomeni dovoljenje tujcu, ki mu je bila s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za azil, da začasno ostane v Republiki Sloveniji (1. odstavek 61. člena ZAzil). Posebna oblika zaščite se prizna, če bi bila odstranitev iz države v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena ZAzil (1. alineea 3. odstavka 61. člena ZAzil). Določba 1. odstavka 6. člena ZAzil določa, da prisilna odstranitev ali vrnitev oseb v državo, kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena ali v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju, ni dovoljena.

Tožnik je v prošnji za posebno obliko zaščite po 1. odstavku 61. člena ZAzil navajal, da bi bila v primeru njegove vrnitve v matično državo ogrožena njegova fizična in psihična integriteta, njegovo življenje pa bi ogrožali tako Hrvati, ki so ga že tako hudo pretepli in ga maltretirali, kot tudi Srbi. Srbi namreč vedo, da je bil vključen v vojsko HVO in v Armado BIH, saj se je na občini vpisal na seznam borcev, ta seznam pa je padel v roke Srbom, ki so že začeli z maščevanjem. Tožnikova hiša tako ni bila naključno poškodovana ob granatiranju, temveč so jo Srbi namerno porušili. Tako je tožnik že bil izpostavljen direktnim grožnjam in napadom, zaradi grozodejstev, ki jim je bil priča, pa spada v kategorijo ogroženih oseb, ki naj se jih po priporočilih UNHCR ne vrača, to je travmatizirane osebe. Sodišče po podatkih v upravnih spisih ugotavlja, da se je tožnik v svoji vlogi za posebno obliko zaščite v celoti skliceval na razloge, ki jih je uveljavljal že v postopku za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up ... z dne .... S citirano sodbo je Vrhovno sodišče RS v celoti potrdilo razloge Upravnega sodišča RS v Ljubljani, ki je ugotovilo, da tožnik v postopku ni izkazal, da bi bili njegova varnost in fizična integriteta ogroženi ter da bi bil v primeru vrnitev v Federacijo BIH ali v Brčko izpostavljen nečloveškemu ravnanju.

Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih zaključuje, da sta prvostopni upravni organ ter tožena stranka pravilno uporabili določbe ZAzil, da je bila izpodbijana odločba izdana po pravilno izpeljanem postopku, ter da je bilo tudi dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Prvostopni upravni organ je v postopku ugotavljal, ali bi bila odstranitev tožnika iz države v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena ZAzil (1. alineea 3. odstavka 61. člena ZAzil). Po oceni sodišča je pravilna ugotovitev, da ne obstojijo okoliščine, ki bi kazale na to, da bi lahko bilo tožnikovo življenje ali njegova svoboda ogrožena oziroma, da bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Neutemeljeni so tožbeni ugovori o nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, so pa tudi v nasprotju s podatki v upravnih spisih. Prvostopni upravni organ je namreč v postopku preučil tudi poročila, ki se nanašajo na območje Brčkega, kjer je živel tožnik in sicer: "Sporno bosansko mesto razglasilo nevtralnost" (Disputed Bosnian Town Declared Neutral z dne 5. 3. 1999), "Priročnik, ki govori o osebah, ki se vračajo v Bosno in Hercegovino, Okrožje Brčko, November 2001" (Handbook for retournees to Bosnia and Herzegovina; Brcko District), "Povzetek registrirane repatriacije beguncev v Bosno in Hercegovino" (Summary of Registrered Repatriation of refugees to Bosnia and Herzegovina), "Poročilo generalnega sekretarja o Misiji Združenih narodov v Bosni Hercegovini" (Report of the Secretary-General on the United Nations Mission in Bosnia and Herzegovina) ter "Poročilo U.S Dept. of State" (U.S. Department of State: Brcko), iz katerih izhaja, da v A prevladuje prebivalstvo bosanske narodnosti in muslimanske veroizpovedi ter hrvaška populacija, čeprav je bilo to območje v času med vojno pod srbskim nadzorom. V letu 1999 se je na območje A vrnilo 1200 bosanskih družin, v tistem času pa se je začela ustanavljati multietnična javna uprava in tudi policija, po tem pa je bilo dne 8. 3. 2000 ustanovljeno multietnično avtonomno okrožje A, ki ne spada niti pod Federacijo BIH niti pod Republiko Srbsko, ima v skladu s končno delitvijo in aneksom arbitražnega sodišča z dne 5. 3. 1999 svojo politično in sodno oblast, še vedno pa v A delujejo tudi mednarodni opazovalci. Glede na navedene ugotovitve so neutemeljeni tožbeni ugovori, da živi na območju A večinoma srbsko prebivalstvo. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ni presodila subjektivnih in objektivnih elementov ogroženosti tožnika, ter da je izpodbijano odločbo oprla na splošne in pavšalne navedbe glede razmer v BIH in vračanja beguncev. Po oceni sodišča je tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno sklepala, da tožnikov strah pred vrnitvijo v matično državo ni v tolikšni meri konkretiziran, da bi bil tožnik upravičen do posebne oblike zaščite v RS. Po mnenju sodišča sta prvostopni upravni organ in tožena stranka pravilno uporabili določba ZAzil, da je bila izpodbijana odločba izdana po pravilno izpeljanem postopku, ter da je bilo tudi dejansko stanje ugotovljeno pravilno.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita in ima oporo v določbah ZAzil, ki jih v določbi citira tožena stranka, ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih, tožba pa je neutemeljena. Zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.

K točki 2: Tožnik je zaradi slabega premoženjskega stanja predlagal v tožbi tudi oprostitev plačila stroškov postopka, vendar pa so v tem upravnem sporu, v katerem je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijane odločbe, nastali zgolj stroški plačila sodnih taks. Zato je sodišče predlogu tožnika ugodilo ob upoštevanju podatkov v spisih in statusa tožnika ter ga oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90-I in nadaljnji), ker bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik.