Jedro

Carinarnica lahko sama ugotovi carinsko osnovo, če glede na okoliščine uvoza meni, da vrednost blaga, navedena v fakturi, ne ustreza dogovorjeni ceni.

Pri ugotavljanju carinske osnove po 1. odst. 37. čl. CZ se upoštevajo vse dejanske okoliščine o stanju vozila, ki vplivajo na njegovo vrednost. Kot pomoč pri ugotavljanju carinske osnove na tej podlagi pa organ lahko uporabi tudi katalog o cenah osebnih avtomobilov države izvoznice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila odločbo Carinarnice Ljubljana št. ... z dne 10.10.1994, s katero je bil zavrnjen njen ugovor na zapisnik št. ... z dne 4.7.1994 o netočni prijavi vrednosti blaga po uvozni carinski deklaraciji (dalje: UCD) št. ... z dne 28.6.1994 za rabljeni osebni avtomobil znamke Opel Kadett 2.01 I, letnik 1990 s katalizatorjem in določitvi carinske osnove v znesku 1,073.350,00 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je Carinarnica Ljubljana pravilno ocenila, da prijavljena vrednost uvoženega osebnega avtomobila pomembno odstopa od cene rabljenih vozil na nemškem tržišču (katalogi, ceniki), zaradi česar izjave prodajalca o netto ceni 5.700 DM utemeljeno ni štela kot dokaz o dejansko plačani ceni in transakcijski vrednosti blaga. Zato je v skladu s 3. odstavkom 41. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/81, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 20/90) pravilno postopala in določila carinsko osnovo na podlagi 37. člena tega zakona. Pri ugotavljanju vrednosti je uporabila pravilno metodologijo, vendar je dejansko stanje o odločilnih dejanskih okoliščinah ostalo nepopolno ugotovljeno. Ni bilo ugotovljeno, ali je vozilo standardno ali dodatno opremljeno, število prevoženih kilometrov, splošno stanje vozila glede obrabe gum, stanja laka, obrabe sedežev in tehnične brezhibnosti. Po izjavi prodajalca prostornina motorja naj bi znašala 1998 ccm, v katalogu Eurotax Schwache 5/94 pa 1.984 ccm, vendar ni ugotovljeno, ali to odstopanje vpliva na vrednost vozila. Pri določanju carinske osnove tudi ni bila zahtevana nemška izvozna carinska deklaracija, ampak je bila sprejeta cena po kataloških cenah s prometnim davkom, ne da bi bilo ugotovljeno plačilo tega davka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka pri določitvi carinske osnove po 37. členu CZ spregledala 2. odstavek istega člena, ki prepoveduje uporabo prodajnih cen blaga na domačem trgu države izvoznice. Katalog, na katerega se carinarnica sklicuje, navaja povprečne cene blaga na domačem trgu države izvoznice, zato je njegova uporaba nezakonita. Navedeni katalog izdaja zasebno podjetje in nima nikakršne povezave z evropskimi davki. Zanemarjena je tudi možnost zaslišanja dveh prič A.F. in I.P., ki sta prisostvovala nakupu avtomobila. Blago je bilo ocarinjeno in sproščeno izpod carinskega nadzora, zato ni izvedljiva naložena dopolnitev dejanskega stanja. Tožena stranka bi morala o zadevi sama odločiti, saj vračanje zadeve organu prve stopnje povzroča zavlačevanje postopka in dodatne stroške za sestavo komisij in obresti tožeči stranki. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter odloči o zadevi tako, da določi kot carinsko osnovo deklarirano vrednost 475.073,00 SIT "carinarnici" pa naloži, da vrne preveč plačano carino z najvišjimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki naloži plačilo odškodnine v višini 500.000 SIT, kar predstavlja nadomestilo za odvečno delo in stroške in diskvalifikacijo tožeče stranke z ugotovitvijo o nerealnosti fakture.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Carinarnica ima pooblastilo, da ugotovi carinsko osnovo, če glede na okoliščine uvoza meni, da vrednost blaga navedena na fakturi, ne ustreza določbi CZ o dogovorjeni ceni (3. odstavek 41. člena). CZ primarno določa način ugotovitve carinske osnove v 34. in 36. členu, če pa se carinska osnova ne more ugotoviti na cit. podlagi, se ugotovi na drugačen ustrezen način v skladu s tem zakonom na podlagi podatkov, ki so na razpolago (1. odstavek 37. člena zakona). Tako se carinska osnova ugotavlja tedaj, ko na podlagi dogovorjene cene (transakcijske vrednosti) niti na podlagi uvoženega enakega ali podobnega blaga v enakem stanju ni bilo mogoče ugotoviti carinske osnove. Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da je pri uvozu spornega avtomobila šlo za takšno blago. Pri določitvi carinske osnove se tožena stranka sicer sklicuje na katalog Eurotax Schwache 5/94, vendar ne gre za neposredno uporabo tega kataloga kot to zmotno meni tožeča stranka, zato ni utemeljen tožbeni ugovor o kršitvi 2. odstavka 37. člena CZ. Iz stališča tožene stranke v izpodbijani odločbi namreč izhaja, da je cit. katalog uporabila le kot pomoč pri ugotavljanju carinske osnove, na višino katere vplivajo bistvene dejanske okoliščine o stanju vozila, z izrecnim napotilom organu prve stopnje, da jih ugotovi in upošteva pri določitvi carinske osnove. S takšno presojo se strinja tudi sodišče. Ker vse naštete dejanske okoliščine o stanju vozila niso bile razčiščene, je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) utemeljeno odpravila izpodbijano odločbo in vrnila zadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje. Tudi po mnenju sodišča bo organ prve stopnje hitreje in bolj ekonomično odpravil ugotovljene pomanjkljivosti, saj je pri njem že bila imenovana komisija za ugotovitev stanja spornega vozila, ki ga je po podatkih poslanih upravnih spisov tudi pregledala. Zato je neutemeljen ugovor, da bi tožena stranka morala sama dopolniti postopek in meritorno odločiti o zadevi. Vnaprej tudi ni mogoče izključiti, da določenih odločilnih dejanskih okoliščin ne bo mogoče več razčistiti, ker avto ni več pod carinskim nadzorom. Seveda pa ima tožeča stranka možnost, da v ponovnem postopku predlaga dokaze za odločilne dejanske okoliščine.

Za odločanje o vrnitvi preveč plačane carine je pristojen organ prve stopnje in ne sodišče (272. člen CZ). Sodišče tudi ni moglo obravnavati predloga za plačilo pavšalno zahtevane odškodnine, ker v podatkih poslanih upravnih spisov za to ni nobene podlage (4. odstavek 42. člena Zakona o upravnih sporih, ZUS/77). Pri tem sodišče še pripominja, da praviloma vsaka stranka trpi svoje stroške (1. odstavek 114. člena ZUP).

Smiselno uveljavljena tožbena razloga zmotne uporabe CZ in kršitve pravil postopka torej nista podana. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS/77 in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97). Cit. določbe CZ, ZUS/77 in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise, v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).