Jedro

Za višino odškodninske odgovornosti poslovodje je relevantna višina ugotovljene škode, torej škode ni mogoče avtomatično enačiti z višino odškodninske odgovornosti. Čim pa je treba ugotoviti višino škode, je na tožeči stranki trditveno breme o višini le te, upoštevaje okoliščine za njen izračun, opredeljene v drugem odstavku 42. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 466,65 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka v roku 15-tih dni dolžna plačati 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev (1. točka izreka), in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 1.440,14 EUR pravdnih stroškov v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v „nov postopek“.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek zoper toženo stranko kot njenega poslovodjo pred začetkom stečajnega postopka temeljila na odškodninski odgovornosti tožene stranke po 42. členu ZFPPIPP.

6. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti tožbe. Ta je podana, če iz tožbene trditvene podlage ne izhaja materialnopravna posledica, ki jo stranka s tožbo uveljavlja. Tožeča stranka pa se je pri opredelitvi višine škode v uveljavljanem tožbenem zahtevku oprla na prvi odstavek 44. člena ZFPPIPP s stališčem, da je že sam zakon opredelil minimalni znesek, do katerega je poslovodja odgovoren za škodo, ki pri majhni družbi ne more biti nižja od 20.000,00 EUR. V izpodbijani sodbi prvostopenjsko sodišče s takim tolmačenjem prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP ni soglašalo. Tožeči stranki je očitalo neopredelitev višine škode, ki je po ZFPPIPP opredeljena kot razlika med celotnim zneskom terjatev upnikov in zneskom, do katerega so bile terjatve plačane v stečajnem postopku (drugi odstavek 42. člena). Tožeča stranka pa kljub opozorilu tožene stranke na nesklepčnost tožbe v smislu opredelitve zatrjevane škode ni konkretizirala skupnega zneska prijavljenih terjatev upnikov in višine predvidenega poplačila upnikov glede na obseg stečajne mase tožeče stranke. Višine škode, kot jo opredeljuje drugi odstavek 42. člena ZFPPIPP kot ene od predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti torej tožena stranka ni niti zatrjevala.

7. Pritožnica se z materialnopravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, da je na njej trditveno (in dokazno) breme o višini škode kot posledici kršitve dolžnega ravnanja tožene stranke iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP ne strinja. Vztraja pri stališču, da že sam zakon predvideva pri majhni družbi višino škode najmanj 20.000,00 EUR, sklicujoča se na prvi odstavek 43. člena ZFPPIPP (pravilno prvi odstavek 44. člena) ZFPPIPP, toženec kot odgovorna oseba pa lahko dokazuje, da je škoda, ki je nastala zaradi kršitve njegove obveznosti manjša od zakonsko predpisanega minimuma. Brez dokazovanja toženca, da je škoda manjša od 20.000,00 EUR, tožnik ni obvezan dokazati, da je škode manj kot 20.000,00 EUR. Ravno s tem temelji tožeča stranka prvostopenjskemu sodišču očitek bistvene kršitve in napačne uporabe materialnega prava.

8. S takim pritožbenim stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša. Po drugem odstavku 42. člena ZFPPIPP velja, če poslovodstvo ne dokaže drugače, da je imel upnik zaradi opustitev dejanj poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. Gre torej za izpodbojno zakonsko domnevo o nastanku škode v višini, opredeljeni kot razliko med prijavljeno in v stečajnem postopku poplačano upnikovo terjatvijo. Po petem odstavku 44. člena ZFPPIPP se odškodninski zahtevek uveljavlja za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do plačila terjatev iz stečajne mase, zaradi česar mora odgovorna oseba plačati odškodnino stečajnemu dolžniku, procesno legitimiran za vložitev tožbe pa je tudi stečajni upravitelj v imenu družbe kot stečajnega dolžnika (in za račun upnikov s pravico do poplačila iz stečajne mase). Višina škode, opredeljena v drugem odstavku 42. člena ZFPPIPP je torej razlika med zneskom (pravočasno) prijavljenih terjatev upnikov in oceno vrednosti stečajne mase, iz katere bodo upniki lahko poplačani, torej vrednost terjatev, ki v stečajnem postopku ne bodo poplačane. Pri navedeni opredelitvi višine škode gre za zakonsko domnevo, ki je izpodbojna (na kar kaže besedilo zakona „če poslovodstvo ne dokaže drugače“). Tožeči stranki olajšuje uveljavljanje škode, saj pove katera dejstva so za opredelitev višine odločilna. Trditveno (in dokazno) breme zanje in s tem domnevana višina škode pa je na tožeči stranki, ki odškodnino uveljavlja. Če bi namreč držalo stališče tožeče stranke, da že zakon v drugem odstavku 44. člena ZFPPIPP opredeljuje najnižji znesek odškodnine, določba drugega odstavka 42. člena ZFPPIPP sploh ne bi bila potrebna, poleg tega pa bi stališče pritožnice negiralo osnovno načelo odškodninskega prava, da odškodninska odgovornost ne more biti višja od nastale škode, če se izkaže, da je nastala škoda nižja. Višine škode pa tožnica ni konkretizirala, zmotno sklicujoča se zgolj na določbo o omejitvi odškodninske odgovornosti tožene stranke iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP.

9. Pritožnica si tudi napačno razlaga sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 66/2018, saj njena razlaga o trditvenem in dokaznem bremenu glede domnevane višine škode presega domet odločanja Vrhovnega sodišča v navedeni odločbi, v kateri se je glede na dopuščeno revizijo opredelilo o pravilnosti uporabe tretjega odstavka 44. člena ZFPPIPP, ki naj bi po izpodbijani odločbi v navedeni revizijski zadevi ne dopuščala prisoje nižje odškodnine od tiste, ki je določena v prvem odstavku 44. člena ZFPPIPP. Iz nje izhaja, da „je odgovornost poslovodje po prvem odstavku 44. člena ZFPPIPP omejena na znesek višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva v letu, v katerem je bilo izvedeno dejanje iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Če je dvakratnik skupnega zneska prejemkov člana poslovodstva majhne družbe nižji od 20.000,00 EUR, se njegova odgovornost omeji na absolutni znesek 20.000,00 EUR. Navedeni omejitvi veljata, kadar je obseg ugotovljene škode večji od dvakratnega skupnega zneska prejemkov oziroma kadar je obseg ugotovljene škode večji od 20.000,00 EUR, dvakratni skupni znesek prejemkov člana poslovodstva pa tega zneska ne dosega“ (16. točka obrazložitve). Izrecno je navedlo „da določbe tretjega odstavka 44. člena ZFPPIPP, po kateri odškodninske odgovornosti poslovodstva ni mogoče niti izključiti, niti omejiti v nasprotju s prvim odstavkom in drugim odstavkom 44. člena ZFPPIPP ne pomeni, da poslovodja upnikom odgovarja za škodo, ki ne more biti manj kot 20.000,00 EUR. Določba prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP namreč določa znesek zgornje meje odgovornosti za škodo, za katero upnikom odgovarja posamezen član poslovodstva. Če je ugotovljena škoda nižja, član poslovodstva odgovarja „samo“ do višine ugotovljene škode. Če pa škoda upnikom sploh ne nastane, član poslovodstva ni odškodninsko odgovoren“ (18. točka obrazložitve). Ne gre prezreti, da je bila v navedenem primeru, ki je bil predmet preizkusa v revizijskem postopku, ugotovljena razlika med priznanimi terjatvami in ocenjeno vrednostjo stečajne mase (zmanjšana za stroške stečajnega postopka) v znesku 860.755,32 EUR (8. točka obrazložitve sodbe III Ips 66/2018).

10. Iz predstavljenega stališča revizijskega sodišča v zadevi III Ips 66/2018 izhaja, da je za višino odškodninske odgovornosti poslovodje relevantna višina ugotovljene škode, torej škode ni mogoče avtomatično enačiti z višino odškodninske odgovornosti. Čim pa je treba ugotoviti višino škode, je na tožeči stranki trditveno breme o višini le te, upoštevaje okoliščine za njen izračun, opredeljene v drugem odstavku 42. člena ZFPPIPP.

11. Ob povedanem se izkaže, da je tožeča stranka z opredelitvijo višine škode, sklicujoča se na določbo prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP, ki govori o obsegu oziroma omejitvi odgovornosti poslovodje, zmotno uporabila materialno pravo in da je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča o nesklepčnosti tožbe zaradi opredeljene višine škode v nasprotju z materialnim pravom - določbo drugega odstavka 42. člena ZFPPIPP.

12. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker so se izrecno izpostavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado pooblaščencu po tar. št. 21/1 OT 625 točk, materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT 12,5 točk, upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV pa skupno 466,65 EUR. Od navedenega zneska gredo v primeru plačila po poteku paricijskega roka toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti.