Jedro

Ker od storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 303. člena KZ (18.04.1998) pa do izreka sodbe (15.05.2002) ni preteklo šest let, ni nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona po takrat veljavnem KZ (5. točka 1. odstavka 111. člena v zvezi s 6. odstavkom 112. člena KZ).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 60.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo, navedeno v uvodu, je Okrajno sodišče na Ptuju spoznalo obsojenega A.P. za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po 1. odstavku 303. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti. Obsojencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Dne 12.08.2002 je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga absolutnega zastaranja kazenskega pregona, torej zaradi kršitve iz 3. točke 372. člena ZKP (razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da obtožni predlog zavrne.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj ni nastopilo ne relativno in ne absolutno zastaranje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo je bil obsojeni A.P. dne 15.05.2002 spoznan za krivega, da je storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko je ta opravljala naloge varnosti po 1. odstavku 303. člena KZ dne 18.04.1998. Za takšno kaznivo dejanje je v zakonu zagrožena kazen zapora do dveh let, kazenski pregon storilca po tedaj veljavnem zakonu (5. točka 1. odstavka 111. člena KZ) pa ni več dopusten, če so od storitve kaznivega dejanja pretekla tri leta in če tega roka ni pretrgalo nobeno procesno dejanje za pregon storilca (relativni zastaralni rok). V vsakem primeru pa pregon zastara, če je od storitve kaznivega dejanja preteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona (6. odstavek 112. člena KZ), torej v obravnavanem primeru šest let. Ker od storitve kaznivega dejanja (18.04.1998) pa do izreka sodbe (15.05.2002) ni preteklo šest let, torej absolutno zastaranje ni nastopilo, prav tako pa tudi ne relativno, saj se je na zadevi ves čas kontinuirano delalo, oziroma so procesna dejanja procesnih subjektov pretrgala tek zastaranja.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da ni podana kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih Zakona o kazenskem postopku, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca (3. odstavek 92. člena ZKP).