Jedro

Podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje je le ugotovitev, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez njega.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo objekta za proizvodnjo in predelavo - objekt 1 na zemljišču s parc. št. 56/3 (..., ker ga gradi brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka), da mora do 15. 4. 2017 na svoje stroške odstraniti objekt iz 1. točke izreka te odločbe, to je klasično grajen masivno zidan objekt, tlorisne velikosti pritličja 7,6 m x 24,3 m s konzolo v mansardi 3,2 m, tako da je tloris mansarde 10,8 m x 24,3 m, s streho nesimetrično dvokapnico, etažnosti P+M, lociran na jugu zemljišča s parc. št. 56/3, k.o. ... ob stanovanjski hiši, ter vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), opozoril tožnika, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke izreka te odločbe pričet postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah na tožnikove stroške ali s prisilitvijo (3. točka izreka), za nelegalno gradnjo izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) (4. točka izreka), odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) in da stroškov postopka ni (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da so bile lastnosti objekta ugotovljene ob inšpekcijskem ogledu na kraju samem, da je tožnik v postopku izjavil, da si za predmetni objekt, ki ga uporablja kot skladišče, ni pridobil nobenega dovoljenja. Organ je nadalje ugotovil, da bi si moral tožnik že v času gradnje objekta (leta 1990) pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje, kar določajo tudi sedaj veljavni predpisi (ZGO-1). Po Uredbi o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena se predmetni objekt ne uvršča med nezahtevne ali enostavne objekte kot objekt za kmetijske proizvode in dopolnilno dejavnost, ki je objekt, ki ni namenjen prebivanju in je nezahteven, če je površina do vključno 80 m2, saj je tožnik gradil objekt tlorisne velikosti 10,8 m x 24,3 m2 (262,5 m2) in s tem ne izpolnjuje pogoja uvrščanja med nezahtevne objekte. Glede na vse povedano gre za nelegalno gradnjo.

3. Drugostopni organ je s svojo odločbo spremenil 1. točko izreka prvostopne odločbe tako, da se v drugi vrstici za besedico objekt 1, briše besedilo ''na zemljišču s parc. št. 56/3 ...'', doda vejico in naslednje besedilo:'' to je klasično grajen masivno zidan objekt, tlorisne velikosti pritličja 7,6 m2 x 24,3 m s konzolo v mansardi 3,2 m, tako da je tloris mansarde 10,8 m x 24,3 m, s streho dvokapnico, etažnosti P + M, lociran na jugu zemljišča parc. št. 56/3 k.o. ..., ob stanovanjski hiši'', v ostalem je pritožbo in zahtevo tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnil. V zvezi s spremembo 1. točke izreka je navedel, da mora biti izrek natančen, ker je le-ta izvršljiv, zato je bilo treba 1. točko izreka dopolniti z natančnim opisom objekta. V ostalem se je strinjal s prvostopnim organom in še dodal, da do kršitev določb postopka ni prišlo.

4. Tožnik je v tožbi najprej navedel, da je odločitev drugostopnega organa tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, saj organ ni zavzel nobenih stališč do pritožbe. Zato gre za kršitev 14. in 22. člena Ustave. Tako tudi sodna praksa. Organ je s tem kršil tudi 254. člen in v zvezi z njim 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Drugostopni organ se tudi ne sklicuje na razloge prvostopne odločbe, to pa tudi zato, ker jih tudi prvostopna odločba ne vsebuje. Iz izpodbijane odločbe tudi izhaja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, napačna uporaba materialnega prava ter kršitev določb postopka. Iz odločbe niso razvidni razlogi o odločilnih dejstvih, zato odločbe ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Podano je tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Na ogledu 17. 5. 2016 je bilo ugotovljeno, da je na kraju samem več objektov, ki se uporabljajo za dejavnost proizvodnje živil. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je bil objekt zgrajen 1990, zato je povsem nelogično, da se z izpodbijano odločbo odreja ustavitev gradnje, torej prenehanje aktivnega ravnanja, če pa iz obrazložitve izdaja, da se objekt ne gradi več, temveč se uporablja. Z izpodbijano odločbo se je tožnik tudi seznanil z določenimi dejstvi, s katerimi ni bil seznanjen pred izdajo odločbe. Organ je namreč preverjal obstoj gradbenega dovoljenja na UE Kranj ter v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. To predstavlja kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, kar je absolutna kršitev določb postopka. Odločba tudi ni izvršljiva, saj izrek ni konkretiziran. Iz izreka namreč najprej izhaja, da je inšpekcijski zavezanec dolžan ustaviti gradnjo, v nadaljevanju pa je navedeno, da je objekt že zgrajen. Tudi po dopolnitvi drugostopne odločbe izrek ostaja neizvršljiv. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka je poslala upravne spise, ni pa podala odgovora na tožbo.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev o izreku ukrepa gradbenega inšpektorja. Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi 152. člena ZGO-1, po katerem pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Kaj pomeni nelegalno gradnjo, izhaja iz 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Iz navedenega izhaja, da je podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje le ugotovitev, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez njega.

8. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi inšpekcijskega organa, da je brez gradbenega dovoljenja zgradil objekt, za gradnjo katerega je treba pridobiti tako dovoljenje. Ob takih dejanskih okoliščinah je pravilen sklep, da obravnavana gradnja pomeni nelegalno gradnjo in da so zato podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1. 9. Tožnik ugovarja, da je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, ker iz podatkov spisa izhaja, da je objekt že zgrajen, medtem ko na drugi strani izrek nalaga tožniku tudi ustavitev gradnje. Zakonska določba, na podlagi katere je bila izpodbijana odločba izdana, tj. 152. člen ZGO-1, narekuje tak izrek, hkrati pa, ker tožnik za gradnjo obravnavanega objekta gradbenega dovoljenja ni pridobil, tudi ni jasno, ali je z njegovo gradnjo končal ali ne. Organ je zato tožniku pravilno naložil (tudi) ustavitev nelegalne gradnje. Iz enakega razloga naj bi bil po tožnikovem mnenju izrek odločbe tudi neizvršljiv, ker ni konkretizirano, za kateri objekt gre glede na naloženo obveznost ustavitve gradnje ob že zgrajenem objektu, kar pa tudi ne drži, saj je v (dopolnjenem) izreku drugostopne odločbe obravnavani objekt jasno definiran po velikosti in lokaciji, s tem pa izrek zadosti kriterijem o vsebini izreka iz 213. člena ZUP.

10. Bistvene kršitve določb postopka pa organu tudi ni mogoče očitati, ker je po že opravljenem ogledu na kraju samem (na katerem je bil tožnik prisoten), sam opravil še poizvedbe pri Upravni enoti Kranj in nato še pri Zgodovinskem arhivu o morebitni izdaji gradbenega dovoljenja za obravnavani objekt in z rezultati le-teh pred izdajo odločbe ni seznanil tožnika. Kot že povedano, tožnik ugotovitvi organa, da za obravnavani objekt nima gradbenega dovoljenja, ni nasprotoval, organ pa po opravi naknadnih poizvedb tudi ni ugotovil drugačnih dejstev, kot že ugotovljenih na ogledu na kraju samem in s katerimi je bil tožnik nedvomno seznanjen.

11. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na pomanjkljivo obrazložitev odločbe drugostopnega organa, pa sodišče tožniku najprej pojasnjuje, da sodišče po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) izpodbijana odločba organa prve stopnje in ne odločba organa druge stopnje, sodišče teh ugovorov ni dolžno presojati, pripominja pa še, da se je glede na predmet obravnave drugostopni organ opredelil do vseh, za odločitev pomembnih tožnikovih ugovorov. Kršitve 14. in 22. člena Ustave ter 254. v zvezi z 214. členom ZUP tako niso podane.

12. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.